Najprej majhen disclaimer glede naslova objave, ki je
več kot očitno ukraden iz komada od Bajage (#sorrynotsorry), ampak glede na to,
da redno hodim na njegove koncerte, čeprav znam repertoar njegovih komadov
zapeti že v spanju, mi ne bo zameril. Zamerim pa mu jaz za tisto butasto
reklamo, v kateri promovira vodo na jumbo plakatih po celi Bosni in zaradi
katere ga ne morem več resno jemati. Ampak, da bo jasno, objava NIMA veze z
Bajago in z mojo zamero, naslov pa, čeprav ni izviren, precej dobro zajema
bistvo moje tokratne objave, ki se bo, kot morda že predvidevate, začela z
anekdoto.
Zadnjič sem na busu srečala dobro prijateljico, s
katero se nisva videli vsaj nekih šest let. Saj veste, life happens, nekateri
stiki se malce pretrgajo in potem pride do tistega awkward momenta, ko se po
šestih letih vprašata: »In kaj kej ti?« Ok, do postaje na kateri moraš iti dol
imaš točno še 6,3 minute in v tem času moraš povedati, kaj se ti je zgodilo v
zadnjih šestih letih in seveda tudi vprašati, kaj se je kaj dogajalo s to
osebo. In potem v glavi začneš selekcijo informacij, ki so ali niso vredne
omembe: zamenjala sem že tri službe, dva fleta, bila sem v Aziji, dvakrat,
nimam žolčnika, un tip, ki je bil pred šestimi leti aktualen, ni več aktualen,
za uno znamenje, ki se mi je zdelo rakavo, se je izkazalo, da je starostna
pega, všeč mi je Taylor Swift, jutri imam zobarja… In kaj na koncu rečeš? »Evo
nč, kaj ti?« Ker koga briga tvoja naklonjenost do Taylor in koga briga tvoje
znamenje. Pomembne so udarne informacije tipa: poročila sem se, imam dva
otroka, kupila sem hišo… Karkoli v tem stilu je definitivno nekaj, kar ljudje
radi povejo in tudi slišijo od svojih prijateljev, v tistem trenutku pa je bilo
tistih 6,3 minut do postaje čisto predlogih, da vanje strnem dejstvo, da se mi
v zadnjih šestih letih ni zgodilo nič udarnega. Razen žolčnih kamnov. Good
times.
Podobno awkward situacija pa se je zgodila tudi pred
kakšnim mesecem, ko je na obisk prišla sestrična, ki je tudi nisem videla nekih
sedem let. Ko je bila nazadnje na obisku, sva obe jamrali, ker sva samski, se
pogovarjali o tem, kakšni kreteni so tipi in da jo bo tisti kreten, ki dela v
trgovini na oddelku za sir in salame zihr še kdaj poklical (po moje je ni),
skratka pred nama je bilo še vse življenje, ki ga je ona očitno izkoristila za
udarne novice, o katerih sem govorila prej, jaz pa pač ne. In tako na obisk
pride z možem in otrokom, po vrh vsega pa še noseča. Awkward. In me seveda
vpraša: »In kaj kej ti?«, jst si pa mislim: »Evo nč, glumim gljivu.« Ja, v
takih trenutkih se človek res že malo vpraša, ali ni že čas za kakšne udarne
novice, ki ne vključujejo samo nepremičnin in novih parov čevljev. Samo povem.
In kdaj je človek res odrasel? Moj kolega vedno pravi,
da takrat, ko postaneš kreditno sposoben. Osebno nisem ziher ali sem kreditno
sposobna ali ne, ampak zame to ni nek faktor. To, da pa me starejši gospodje
kličejo »gospa« mi je pa malce disturbing, priznam. Kar pa se sklada s teorijo,
ki mi jo vedno ponuja sestra, ki pravi, da si gospa, ko končaš fakulteto ali pa
se poročiš. Ok, one out of two, ampak vseeno mi je čudno slišati besedo
»gospa«, sploh če se ne počutiš še tako zelo odraslo. Dejstvo je, da sem dobra
članica družbe, v kateri živim, plačujem položnice in davke, hodim na volitve
(če ne rabim vstati prezgodaj in če na tisti dan nisem preveč zmačkana), če bi
vozila, bi upoštevala prometne znake in pravila, ločujem odpadke, ne hodim na
sestanke zbora stanovalcev svojega bloka, vendar redno prebiram zapisnike sestanka,
ki ga dobim v nabiralniku. Skratka, živim življenje odrasle osebe, na kar
najbolj kaže dejstvo, da v svoj nabiralnik dobivam samo še zapisnike zbora
stanovalcev, položnice, vizitke vedeževalskih uslug in številke za razna
popravila na domu. In verjemite mi, da ne rabim klicati vedeževalke, da mi
pove, da si popravil v svojem domu ne morem privoščiti.
In če te nekateri gospodje kličejo gospa, so na drugi
strani ljudje, ki nimajo blage veze, koliko let bi ti prisodili in ti pri
nakupu novih superg ponujajo študentski popust, ker so superge res drage in si
jih ti kot mlada študentka res ne moreš privoščiti brez popusta, pri vsem tem
pa ti sploh ne rečejo za študentsko izkaznico, ker očitno zgledaš kot legit
študentka. Ali pa ko ti v Cvetličarni uleti tip, ki bo čez en teden star 18 let
in tako tudi deluje, in te sprašuje, kaj študiraš. Ko mu poveš, da je študij že
daleč za tabo, te zmedeno pogleda in te še enkrat vpraša, kaj študiraš, ker pač
no way, da nisi študentka, in ti mu nekaj nabašeš, ker mu nočeš uničiti sanj.
Iz ene skrajnosti v drugo, kot vedno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar