Pivo in burger ali Toddlers and Tiaras?

Obstajajo trije prazniki, ki se jih vsako leto resnično veselim. Prve so božično-novoletne počitnice, ki kar dišijo po brezdelju in resničnem hedonizmu. To je čas, ko lahko brez sramu uživaš v velikih količinah alkohola, se predajaš hrani in slaščicam ter brezskrbno skačeš od ene stojnice do druge, v iskanju popolnega kuhančka. Ki ga ni, ker je vse skupaj ena topla, sladka in razredčena voda, ampak ni mi mar, saj je to čas, ki se ga resnično in iskreno veselim. Sledijo maškare, ki nam ponujajo hiter skok v svet domišljije, pomanjkljivih outfitov, ki so kljub nizkim temperaturam vsaj za eno noč popolnoma sprejemljivi, in nam pustijo, da vsaj eno noč delamo neumnosti, za katere potem še nekaj dni krivimo velike količine alkohola in se pred prijatelji sklicujemo na dejstvo, da smo se preprosto preveč vživeli v svoj lik. Če si za maškare torej Amy Winehouse, je torej popolnoma dovoljeno večer končati z zverinskim bruhanjem nekje na avtocesti, na minus 10, v salonarjih oziroma salonarju in v ozki oblekici. Vse za umetnost. In potem je tu še Pivo in burger fest. Dva dneva pokušanja najljubših piv in burgerjev, brezskrbnega klepetanja s prijatelji in rahle omotice sredi belega dne, ki je tisti vikend povsem družbeno sprejemljiva. Ker si na PIVO in burger festu. Ker lahko cel dan piješ pivo. Ker so to tam počne. 

Moj prvi obisk Pivo in buger festa, dve leti nazaj, je bil točno takšna izkušnja, kot sem si jo predstavljala in moja pričakovanja so bila v celoti izpolnjena. Povsod mladi hipsterji, nekaj znanih obrazov slovenske estrade ter velike količine piva in zabave. Res je, da so bile vrste nekoliko predolge in sem svoj burger na koncu pojedla ob polnoči v Ajdi, ampak moj namen je bil dosežen. Bila sem sita, moje pivske brbončice so bile v prijetni ekstazi, druženje s prijatelji in okajenimi neznanci pa je bilo samo še pika na i. Ker pa se dober glas hitro širi, je bila moja izkušnja z naslednjim festom malce bolj neprijetna. Vrste so bile še daljše, pivo nas ni pogrelo dovolj za temperature tistega dne in večer se je končal v enem od okoliških lokalov, kar pa tudi ni bila takšna huda tragedija. Where there's beer, there's a way.

In zato sem poskusila znova. Resnično sem se veselila tudi letošnjega praznika dobrih piv in burgerjev in pristala na otroškem igrišču. Mlade hipsterje so zamenjale mlade družine, Pivo in burger fest pa bi komot preimenovali v Sok in sladoled fest. Samo, da ni bilo ne soka ne sladoleda. Bili pa so otroci. Povsod. In da ne bom spet izpadla kot child hater, ki poletja preživlja v child free hotelih, moj point je, da obstajata kraj in čas za vse. Če dogodek promovira alkohol, mislim, da to ni ravno pravšnja izbira za družinski izlet. In Pivo in burger fest po mojem mnenju ni kraj za dojenčke, vozičke in malčke, ki se zaletavajo vate in ti iz rok zbijajo težko pričakovano pivo. Prav tako pa obstajajo kraji, ki niso za ljudi, ki jim ne paše družba otrok. In takih krajev se potemtakem izogibaš. Jaz sem se recimo enkrat pred leti znašla v Čolnarni v Tivoliju in ugotovila, da to pač ni kraj zame, ampak za mlade družine, otroke, sok in sladoled. In to spoštujem. In svoje pivo preprosto spijem drugje. Včasih je bil tak kraj recimo Koseški bajer, ki je služil brezskrbnem lenarjenju na pomolu ob kakšnem pivu. Odkar so tam zgradili otroška igrala, me tja ne odnese več tako pogosto. Ker otrokom ne želim dajati slabega zgleda in promovirati javne konzumacije alkohola. Za spoštovanje gre. Samo povem. 

 

Dejstvo pa je, da se je meja med kraji za otroke in med kraji, ki za njih niso primerni precej zabrisala. Ravno zadnjič sem slišala zgodbo o mladi družini, ki se je znašla na stand-up komediji. Vsak, ki si je kak stand-up že ogledal dobro ve, da bo prej kot slej prišlo do kletvic, neprimernih tem, spolnih vsebin ter norčevanja iz vsega živega, ker na takem dogodku ni nič sveto, in tako je tudi prav. Zato tudi greš na stand-up. Ker pa se je na takem dogodku znašel otrok, so družini lepo povedali, da se bojo uporabljale besede, kot so pizda, kurac (naštel jih je še nekaj, v pričo otroka, to make a point) in družina je šla raje drugam. Predvidevam, da v Čolnarno. In podobno sem doživela tudi sama, ko sem bila zadnjič v kinu in gledala Dekle na vlaku, poleg mene pa sta sedela oče in sin, star nekih deset let. Že po prvih petih minutah je sledil zelo nazoren prizor seksa. In čez deset minut spet. Seks ob drevesu. Seks na postelji. Seks na hodniku. Se opravičujem za spoilerje. In potem še prizor nasilne smrti. Kri povsod. In popust za otroškega psihiatra ob priloženi vstopnici za ogled filma. Oče očitno ni vedel, za kakšen film gre, ubogi mulc pa si ga bo verjetno zapomnil do konca življenja.

Tudi naši starši so imeli svoje fore in nas verjetno peljali kam, kjer za nas ni bilo povsem primerno, vendar pa so se zadeve včasih odvijale veliko bolj sproščeno. Spomnim se vikendov v Mostecu, ki je bil takratna verzija Piva in burgerja, samo da so se zadeve počele ločeno in bolj diskretno. Naši starši so recimo na levi strani Mosteca pili pivo in jedli čevape, mi smo pa se igrali na igralih, ki so bila strateško postavljena na desni strani. Daleč od njih in njihovega piva. Ker smo se takrat lahko igrali sami in nismo potrebovali nenehnega nadzora, ker otroci nismo ves čas viseli ob svojih starših in ker so bili drugi časi. Časi Čukov in Simone Weiss. Časi brezskrbnih potepanj brez spremstva. Časi, ko nismo bili vsi tako napsihirani.

Ker se me loteva nostalgija, bom objavo počasi zaključila. In spila pivo. Ker sem ga tolikokrat omenila, da mislim, da je čas, da enega tudi spijem. Nova objava sledi čez dva tedna, ker so kmalu počitnice in ker so počitnice za to, da si malce odpočijemo in tudi kam odpotujemo. V iskanju kraja, ki je primeren samo za odrasle. Stay tuned. #samopovem  

Priznam

Priznam, da si že cel teden razbijam glavo z iskanjem nove teme za blog. Priznam, da me je inspiracija začasno zapustila in sem tako kot Carrie, ki je v podobnem trenutku obupa razmišljala o tem, da bi pisala o svojem predalu z nogavicami, jaz razmišljala o pisanju o podobno bizarnih temah. O pisanju o predalu s spodnjim perilom. Ok, nisem, pretiravam zaradi dramatičnega učinka, sem pa resno razmišljala o pisanju o zvezah skozi letne čase. Ja, tako nizko sem padla in potem še dodatno ugotovila, da I got nothing (čeprav to temo še vseeno šparam za hude čase, oziroma za naslednji teden). In zakaj je prišlo do tega? Ker sem že nekaj časa asshole free. Ja, tako je, ime mi je Aleksandra in že trideset dni nisem imela opravka s kreteni. Ker pa so kreteni gorivo, ki poganja pisanje mojih objav, na skrivaj upam, da pa mogoče v prihodnosti naletim še na kakšnega. In kakšni so pozitivni učinki te asshole free abstinence? Miren spanec, dobri živci in upočasnjeno staranje kože. In stranski učinki? Poleg začasne izgube inspiracije? Nemiren spanec, zlasti noč pred novo objavo, slabi živci in hitro staranje kože. You win some, you lose some. In če so kreteni tvoje muze, je dobra novica to, da ne rabiš prav veliko, da na kakšnega nabašeš. Vse za umetnost.

Da pa bi naletel na kakšnega tipa (da ne bom govorila samo »kreten to, kreten uno«, ta blog absolutno ne podpira diskriminacije in sovražnega govora, razen ko je res kriza in kriza je pogosto), mora človek iti ven. Minglat. Se družit. Si obleči kakšno lepo krilo in si obuti visoke petke. Biti zabaven in predvsem buden. Kar mi je težko. Res težko. Priznam. Včasih se komaj prebijem do petka. In potem obležim. Na kavču ali pa na kakšni lokaciji, ki je čim bližje mojega doma. Krilo in petke zamenjam za pajkice, uggice in širok pulover s kapuco. Any day. In ni me sram. In ko sem še v procesu razmišljanja, ali bi kam šla ali ne, se mi pred očmi zavrti cel večer (dogodek znan kot Nostradamusov efekt), ki vključuje popivanje, nesmiselne pogovore, preglasno glasbo, razmazan mejkap, madeže od vina, izgubljeno denarnico in slabo vest (kaj naj vam rečem, go big or go home), se pogosto raje odločim, da ostanem doma. Kar je ziher, je ziher. Pa še kakšnemu mačku se izogneš in to ponavadi takemu, zaradi katerega si obljubiš, da nikoli več ne boš pil. Zaradi katerega ti je še dva dni slabo in zaradi katerega se komaj losaš tistega tipa, ki je spal na tvojem kavču. Samo povem.

Priznam, da si cel teden obljubljam, da bom pospravila omaro, pomila posodo in posesala po tleh. In potem celo soboto gledam poceni kanadske filme z naslovi tipa »Sestrino maščevanje« ali pa »Moževa nezvestoba«, ko že v štartu veš, kaj se bo zgodilo. Malo para, malo muzike. In to mi paše. Sploh odkar se mi ne da več gledat Keeping up with the Kardashians, ki so bili včasih moj vir poceni zabave in sproščanja možganskih celic. I DON'T want to keep up with the Kardashians anymore. In potem se izležavam na kavču, gledam v posodo, posoda gleda mene, obljubim si, da se je bom lotila v nedeljo, nedelja potrka na vrata in na mojo vest, s posodo pa se še zmeraj samo gledava. Priznam, da je fajn, ko imaš ta luksuz, da ti v resnici ni treba narediti ničesar, kar ni življenjsko nujnega. In zato včasih preprosto uživam. V razmetanem stanovanju in v asshole free prostem času.

Priznam, da so se mi nedavno splet poklopili planeti in da je prišlo do svetega dvojčka, ki mu pravim Marjan in Venera. Za tiste, ki še ne veste, kaj to je, samo na hitro: Marjan- ko so ti vsi všeč, Venera – ko si ti vsem všeč. Morda gre za posledico abstinence na ljubezenskem področju, morda gre za planetarne premike, kakorkoli že, ko se ti to zgodi, se nič ne sprašuj in samo uživaj. Zadnjič sem se namreč zalotila, da mi je bil spet všeč nek rdečelasec v neki kuharski oddaji. Tko, na polno se mi je zdel dober tip, dokler me ni bližnja oseba ponovno postavila nazaj v realnost in mi povedala, da tip sploh ni hud. Meni pa se je še Ed Sheeran zdel stokrat lepši od Brada Pitta. In takrat sem se znova zavedla, da imam Marjana. Ko pa sem se sprehajala po mestu pa sem ugotovila, da tudi mene precej opažajo predstavniki nasprotnega spola. Torej gre za Venero. Ali pa samo zelo veliko luknjo v pajkicah ali pa kakšen list v laseh. Kdo bi vedel. In kaj mi nuca tale sveti dvojček? Čisto nič. Ker sem preveč lena, da bi si trenutno s tem sploh dala opravka. Priznam. Obdobje zena in notranjega miru ni vredno porušiti zaradi nobenega seksi rdečelasca.

Tako, jaz sem svoje povedala in to objavo spremenila v čisto pravo spovednico. Priznam, da se zdaj počutim bolje. In kaj priznate vi? Pustite kakšen komentar, priznanje ali pa random tedenski citat. Spovednica je zdaj odprta za širšo javnost. :) #samopovem

Za vse je kriv telefon

Nisem videl sms-a. Imel sem prazno baterijo. Telefon mi je bil v avtu. Tipični izgovori za klic, ki ste ga pričakovale, a ga niste dobile. In čisto vedno je nekako za to bil kriv telefon. In to telefon, ki so ga že tako zelo izpopolnili, da nam lahko napove vreme in prihodnost ter izračuna plodne ter neplodne dni. Telefon, ki ga s sabo vzamemo na stranišče, ga uporabljamo med vožnjo in med dolgočasnimi sestanki, ko pa je treba nekoga poklicati, pa nam čudežno ne dela več, oziroma je na popravilu (očitno se nekaterim telefon pokvari vsaj enkrat tedensko), ali pa imamo prazno baterijo. Tipični izgovori in ne samo to, tudi konkretni opozorilni znaki, da s tem človekom (ki ima očitno res slab telefon), ni vredno izgubljati časa, lahko pa mu predlagate, da preprosto kupi nov telefon in ga ne pušča v avtu. Čeprav dvomim, da bo zaleglo.

Lahko pa se vam zgodi tudi scenarij tipa »he could always reach me but I could never get him«, ki ga zagotovo tudi poznate in je seveda tudi na samem vrhu opozorilnih znakov. Ko ga kličeš ti, se ti ne javi. Ko pa te kliče on (po večih urah ali celo dnevih), si pa seveda pri telefonu v sekundi. Ker si pametna punca in telefona ne puščaš v avtu, baterija pa je vedno polna. In ker se še nisi zverzirala v prepoznavanju opozorilnih znakov. Zato pa sem tukaj jaz, da vam malce olajšam življenje in vas pripravim na to morebitno kolosalno izgubo časa. In živcev. 

Na samem vrhu so torej izgovori, ki vključujejo telefon in njegovo čudežno nefunkcionalnost, ko je treba vrniti klic. Takoj ko vam tip uvali izgovore tipa »blame it on the phone«, je čas da se poslovita. Ok, enkrat seveda lahko spregledamo kakšen spodrsljaj, ko pa se to začne pojavljati preveč redno, pa je čas, da prepoznate opozorilne znake in da se temu tipu raje izognete. In bolj ko je njegova zgodba detajlna, večja je možnost, da gre za, po domače povedano, nabijanje. In to velja za vse zgodbe, ne samo tiste, za katere je kriv telefon. Takoj ko vam nekdo začne prodajati zgodbo, ki je daljša od dveh, treh stavkov, nekaj ne štima. Picture this. Tipa vprašaš, zakaj te včeraj ni poklical, ko pa sta bila zmenjena. V odgovor pa dobite tole: »Ej, ne boš verjela, šel sem samo do trgovine, telefon sem pustil doma (itak), na poti nazaj do doma sem srečal kolega Mihata (preveč informacij, opozorilni znak), šla sva na pivo, lih slučajno je bla tekma Slovenija-Anglija, Angleži so zmagali 2:0 (way too much info), ko sem prišel domov pa nisem pogledal na telefon in sem šel spat. Sori.« Kot vidite je ta zgodba daljša od dveh stavkov, zaradi česar lahko komot podvomite v njeno kredibilnost. In kdo gre spat preden počekira facebook, instagram in twitter? Če bi tip recimo rekel samo to, da te je pozabil poklicat, bi mu to lažje verjele in oprostile. Samo povem.

Pa dajmo se zdaj s telefonov premakniti še na družbena omrežja, ki nam lahko prav tako služijo za odkrivanje in prepoznavanje opozorilnih znakov. Omenjala sem že, da je rahlo sumljivo, če tip ne uporablja nobenega družbenega omrežja. Če recimo pri vašem rutinskem tedenskem stalkanju opazite, da tipa ne najdete nikjer, je morda čas za preplah. Serijski plejerji se namreč izogibajo družbenim omrežjem, ker je trenutni punci težko razložiti, zakaj mu še pet drugih punc na zid objavlja srčke in smajlije, da o teganih fotkah sploh ne govorimo. In ker smo punce natural born stalkers, bomo resnici hitro prišle do dna in naredile temeljito preiskavo vseh ženska, ki so na njegovem seznamu prijateljev, ki se ga ne bi sramoval niti FBI. In to je ravno to, zaradi česar se potem nekateri na družbenih omrežjih potuhnejo. I don't blame them.

In ko smo že pri družbenih omrežjih, zadnjič se mi je facebooku zgodilo pravo pravcato retro pecanje, ki je vključevalo the poke. Se tega sploh še spomnite? Sicer mi sploh ni bilo jasno, kdo dan danes še koga pouka na facebooku, ampak sem sprejela izziv, konec koncev je to edino poukanje, ki ne vključuje spolno prenosljivih bolezni, in sem ga pouknila nazaj. Pouknila sva se kar sedemkrat (kar je na facebooku že resna zveza in ne samo casual dejtanje), preden je že naredil korak naprej (sledila je prošnja za prijateljstvo, ne dick pic, čeprav se je le ta že kazal na obzorju) potem pa sem že opazila druge opozorilne znake. Kot da tisti prvi the poke ni bil dovolj, da dojamem, da imam opravka s serijskim poukerjem. Punce, say no to the poke.

Opozorilni znaki so vsepovsod, samo pozorno moramo opazovati in biti en korak pred bullshitom. Še zlasti, če se vržete v online dejting. Kot bi rekla gospodična, ki sem jo pred kratkim slišala na avtobusni postaji: »Tip je na fotki zgledal, kot da me bo zaštihal z mitraljezko.« Ja, dejansko je to rekla. In ja, takih se raje izogibajte. #samopovem

Midva, ti, jaz

Bila sva midva. Bil si ti. Zdaj pa sem tu samo še jaz. Rubrika v časopisu pod naslovom: »Ali obstaja življenje po propadli zvezi?« Itak, da obstaja,obstaja pa tudi ne tako zelo prijeten proces, ki se mu pravi prebolevanje, ki zna včasih biti še hujše od prebolevanja malarije. Za malarijo sicer ne bi vedla iz prve roke (čeprav se me večina folka po vsakem daljšem potovanju nekaj časa raje izogiba, ker so prepričani, da sem jo fasala), ampak sem precej prepričana, da gre za nasty zadevo, kar pa prebolevanje po končani zvezi tudi je. Grozna, nasty zadeva. Da pa bi o tej grozni in boleči lahko pisal na lahkoten in distanciran način, mora pa od tvoje zadnje zveze miniti kar nekaj časa in tukaj mi je moj samski stan spet prišel prav. Svojih zvez se zdaj le še megleno spominjam, kot se megleno spominjam tudi prejšnjega vikenda…

Od zadnje resne zveze je torej minilo kar precej časa, od marsikatere ne tako resne pa niti ne, ampak ravno v tem je fora. Ko zveza dobi status »resna«, je vse okrog nje »resno«. Resni pogovori, resni načrti za prihodnost in resno dolgo obdobje, ki ga človek rabi, da bi to zvezo prebolel. Ker je bila zveza pač resna, si si resno vzel tudi vajin razhod. Takoj ko zveze ne označiš za »resno«, ampak gre samo za tisto foro »midva se sam mal dobivava, ja, že pet let, ampak to ni nič resnega«, potem so zadeve vseeno mal lažje. Al pa se ti samo tako zdi, ker nikoli ni prišlo do nekega uradnega statusa in definicije vajinega »neobveznega druženja«. Ampak ja, u bistvu si samo in denial. Tko kot tisti folk, ki si kupi letno karto za fitness, se enkrat na pol leta spravi tja, po koncu vadbe pa gre direkt na burek in se potem sprašuje, zakaj kile ne grejo dol. Ker si in denial! Ampak vrnimo se zdaj na prvotno temo. The break-up.

Noben razhod ni prijeten, še posebej če si bil ti tisti, ki ga je nekdo pustil in temu primerno greš tudi čez kar nekaj faz žalovanja, ki vključujejo jokanje ob romantičnih filmih, čustveno prenažiranje, ali pa, če imaš res srečo, čustveno stradanje (v tem primeru greš kakšno kilico dol, kar ti pomaga pri nadaljnjih srečanjih s potencialnimi partnerji) in morda tudi prebiranje kakšne knjige za samopomoč z generičnimi naslovi tipa »Žalovanje in kako si pomagati, ko žalujemo?« ali »Spet sem samski. Kaj zdaj?«. Jaz osebno priporočam, da se najprej dobro zjočete. Tisti res pravi »the ugly cry«, ki ga vidite pri gostih na Oprah, ko hkrati izločaš solze, slino in šmrkelj in ti je čisto vseeno, kdo te vidi. V tem primeru tudi priporočam, da to počnete v zasebnosti svojega doma, ali pa morda v prisotnosti najbližjih prijateljev, katerim zaupaš, da te ne bojo snemali in posnetke objavili na družbenih omrežjih. In zakaj je »the ugly cry« tako zelo pomemben? Zato, ker je bolje, da daste to ven iz sistema doma kot nekje v javnosti. Zelo hitro se namreč lahko zgodi, da ste nekje v lokalu ali na busu, ko se spomnite na bivšega partnerja in se zgodi spontana reakcija, oziroma buren čustven odziv tipa Pavlovi psi, in te cela Ljubljana vidi, kako izločaš prej omenjene telesne tekočine. Samo povem.

Prav tako je zelo pomembno, da se losate vseh stvari, ki vas spominjajo na bivšega partnerja. Znebite se torej njegovih gat, krtačke in slik na telefonu. Ma kurc, telefon kr vrzite stran, kdo ima čas za brisanje vseh 1050 fotk, ki sta jih akumulirala v vsem tem času? Skupnega psa pa lahko pustite pri miru. Zaenkrat. Je pa ta proces precej tricky, ker so tu še zunanji dejavniki. Lahko si recimo še vedno malce čustveno nestabilen, ko nekje čisto slučajno slišite njegovo ime in spet smo pri močni čustveni reakciji. Kot takrat, ko na Grey's Anatomy slišite Snow Patrol in veste, da bo nekdo umrl. In jokate in advance. Podobno je pri omembi njegovega imena. Razen, če je tvojemu bivšemu ime Bernard ali pa Konstantin in na te dve imeni lahko naletiš samo, ko si na obisku v domu za ostarele. Če pa je tvoj bivši Domen ali pa Luka, ti pa bolj slabo kaže. Čustvena faza je torej izredno delikaten proces, ki ga je najbolje prestati v intimi svojega doma, ki ga nikar ne zapuščajte, dokler niste pripravljeni. In s tem mislim predvsem na to, da ste se nehali jokati, da ste se končno stuširali in umili lase ter se iz trenirke prestavili v kavbojke. Ali vsaj v pajkice.

Kar nas pripelje do naslednje faze prebolevanja. Imeli smo torej fazo zanikanja in čustvenih izbruhov, zdaj pa je na vrsti faza okrevanja. Okrevanje pa seveda vključuje to, da se končno sprijaznimo z dejstvom, da je konec, da svojega bivšega nehamo omenjati, ga po potrebi zablokiramo na družbenih omrežjih in da imamo ob sebi vedno nekoga, ki bi nam v pijanem stanju iz rok izpulil mobitel. Potem pa je na vrsti še makeover. Če vam je med prebolevanjem uspelo shujšati, good for you. Če pa ste ubrali drugo pot in ste se zredili, pa tudi nič hudega. Obline obrnite sebi v prid in pojdite pogumno naprej. Lahko si omislite še novo pričesko, kar je itak največji stereotip po razhodu zveze, je pa tudi čisto resničen, in si kupite par novih cunjic. Ko sem pred leti prebolevala svojo prvo resno zvezo, sem si ta after break-up makeover vzela tako resno, da me večina folka sploh ni več prepoznala. Komot bi me zaprli v pravi pravcati ex-girlfriend witness protection program. Ker sem za neprepoznavnost poskrbela že sama, bi mi lahko zrihtali samo še skrivališče. Kar sploh ni slaba ideja, če vprašate mene. Lahko bi odprli neko prehodno komuno, kjer bi ljudje brez obsojanja in sramu v miru prebolevali svoje bivše. Heartbreak Hotel DeLuxe. S popustom za vsako naslednje zlomljeno srce. Evo, ime in slogan že imamo. Pa da ga ne bi slučajno kdo ukradel!

Ker pa nič ne traja večno, se tudi zlomljeno srce zaceli, tako kot roka ali dlesen, in med okrevanjem večina ljudi ugotovi, da je bil bivši itak en navaden kreten. Kar je tudi zadnja faza prebolevanja. Ko se nekega dne zbudite s spoznanjem, da je bil vaš bivši kr en in da si zaslužite bolje, je to to. You're good. Prebolevanje je zdaj končano. Za vse tiste, ki pa ste v prvi fazi, torej v šmrkljih in solzah, pa veliko potrpljenja, robčkov in kakšen dober gangsta rap. Vse bo ok. Brad je spet samski. #samopovem