četrtek, 23. februar 2017

If You See Something, Say Something



Ne vem točno, kakšne čudne energije se pretakajo po atmosferi že zadnja dva tedna, ali gre morda za to, da je Merkur spet v retrogradni fazi (sicer nimam blage veze, kaj točno to pomeni, ampak vem, da gre za nekaj spornega in kozmičnega), ali gre za prenatrpanost na ljubljanski psihiatriji, ali pa je folk samo pretirano vznemirjen zaradi premiere novega filma iz trilogije 50 odtenkov sive, ampak vam povem, people be crazy. Najprej sem mislila, da sem morda samo jaz malce preobčutljiva na zunanje dejavnike in na svoje veliko presenečenje ugotovila, da ne gre niti za menstruacijo, niti za ovulaciji in celo ne za PMS, ki je običajno dežurni krivec za vse, kar se ne da racionalizirati. In kaj ti še ostane, ko so vsi tvoji hormoni in check? Luna.

Vse skupaj se je začelo s tistim vikendom, ko je ven udarila polna luna, folku pa je le ta očitno udarila v glavo in tudi v ostale dele telesa, kar dokazuje dejstvo, da sem se, nič hudega sluteča, znašla sredi amaterskega porniča. Ja. Kjer sem jaz, je tudi akcija, and not the good kind. Pa prevrtimo na začetek. S kolegicami se odločimo za miren vikend v toplicah, ampak že dejstvo, da je ta vikend padel na polno luno, bi nam lahko dalo vedeti, da bo vse prej kot mirno. Ker nam je luna popestrila že en vikend pred leti, ampak sem pod prisego, da o tistem vikendu raje ne govorim javno. Skratka, s kolegico se odločiva, da zaplavava kakšen krog v zunanjem bazenu in kaj kmalu opaziva, da se tam že sprošča starejši parček. Ok, malce se stiskata, nimam nič proti javnem izkazovanju čustev, ampak to, da sta si izkazovala tista dva, je kar kmalu postalo preveč »čustveno«, če me razumete. Najprej sem si zatiskala oči (v prenesenem pomenu in nato še dobesedno), ko pa je zadeva postala že preveč očitna, in to le meter stran od mene, sem se odločila za protesten izhod iz bazena. Je pa težko ohranjati ogorčenje in skrbeti za svoje dostojanstvo, ko si ob protestnem izhodu popolnoma nag in s tem tisti parček verjetno še bolj motiviraš. Sej je kul, naj se ima folk rad, ampak ne do te mere, ko morajo vsi prisotni naslednji dan kupiti test za nosečnost in začeti jemati preventivni odmerek antibiotikov. Samo povem.

Ampak ok, vseeno je bolje biti v družbi ljudi, ki se imajo radi, sicer javno in preglasno ter gospoda, ki se je vsakič, ko sem šla mimo pogladil po določenem delu telesa, kar si jemljem kot najbolj iskreno obliko občudovanja in laskanja, kot v družbi agresivcev, ki so bili v zadnjem času tudi precej na udaru. Verjetno se vsi spomnite tistega psihopata z avtobusa, ki mi je grozil s smrtjo, ker sem se pogovarjala po telefonu. Ko zdaj pomislim nanj me kr malce zagrabi nostalgija. Sprašujem se, kako se kaj ima, ali ga je še kdo pripeljal do roba živčnega zloma in ali kdaj pomisli name in srčno upam, da ne. No, če en psihopat, ki goji močno sovraštvo do moderne tehnologije ni bil dovolj, se je v zadnjem tednu pojavil še en. Ker ljubljanski javni prevoz ni dovolj scary že sam po sebi. Zadnjič se je namreč moja sestra znašla v bližini tipa, ki je očitno tudi močno alergičen na telefone, saj jo je zelo agresivno prosil, naj svoj telefon, ki ga je samo držala v roki in ga sploh ni uporabljala, usmeri stran od njegove glave. Ker je verjetno mislil, da je agentka pod krinko, ki mu bo s pomočjo telefonskega signala izbrisala spomin, ali pa odkrila njegovo geslo do plačljivih vsebin na pornhubu. Še enkrat, people be crazy.

Pred tistim incidentom sem precej naivno razmišljala, da se v Ljubljani nimam česa bati. Povsod sem hodila sproščeno, tudi ponoči in celo mimo železniške postaje (kar res ne priporočam), zdaj pa naokrog hodim s solzivcem, ker vem, da si s tistim burekom, ki mi običajno dela družbo na poti domov, ne morem pomagati. Čeprav pa tudi za ta solzivec sploh ne garantiram, da sploh še deluje ali pa da bi ga v paniki sploh znala uporabiti, in zavedam se, da bi bil tisti burek verjetno boljše orožje v primeru panike. Dejstvo pa je, da so mi ljubljanske ulice postale bolj strašljive od tiste neugledne četrti v Brooklynu, kjer sem bivala pred kratkim. In kot pravijo v New Yorku: »If you see something, say something«, bi pri nas to lahko skrajšali na samo »I saw something«. Vidiš ljudi, ki te neprijazno odrinejo, ko vstopajo na bus, ker se njim itak bolj mudi kot tebi, vidiš folk, ki so jih zaradi prenatrpanosti na psihiatriji pustili, da mirno hodijo po ulicah, kljub svoji neracionalni paranoji pred telefoni, in kaj kmalu se ti tisti vikend v toplicah zdi popolnoma nedolžen. Ker si raje priča seksu kot umoru.

In zdaj ko se približuje še prazna luna, upam, da so se kozmične energije malce umirile in da se bliža malce bolj prijazno obdobje v znamenju Venere, če pa ne, pa vsaj Marjana. #samopovem 


četrtek, 16. februar 2017

Tuppergate



Takoj po novem letu sem se vestno lotila pisanja nove objave na temo novoletnih zaobljub, saj veste, novo leto, nova jaz in podobne neumnosti, in ugotovila, da še celo mene ne zanima, kaj imam za povedati, zakaj bi to povem zanimalo vas. Koga brigajo odločitve, ki se jih ljudje držimo točno 24 ur, preden ugotovimo, da nas bo pobralo, če ne pojemo še enega kosa torte, prižgemo čika in obupamo nad telovadbo, še preden smo se je sploh konkretno lotili. In še preden je udarila slaba vest, sem se odločila, da je letos sploh ne bom imela. Jedla bom, kar bom hotela (itak sem med tisto slavno praznično virozo shujšala dve kili), telovadila bom po potrebi (predvsem pred pripravami na Plažo 2017) in spila tisti drugi kozarec vina. Spet sem napisala kozarec. Ooops. In ko smo že pri pitju vina in drugih alkoholnih pijač… Kolegica me je opozorila, da čisto preveč pišem o konzumiranju alkohola, ker v resnici sploh ne pijem tako zelo veliko, in zdaj sem se znašla v moralni dilemi: ali o tem neham pisati ali pa začnem več piti? Ker svojih bralcev nikakor nočem zavajati, sem se odločila za tisto drugo varianto. Ker mi bolj ustreza in ker se novoletnih zaobljub letos itak ne mislim držati. In kot sem že rekla, koga brigajo zaobljube, ljudje hočejo prave zgodbe, ljudje hočejo škandal, in ker sem jaz tukaj, da vam ustrežem, boste danes to tudi dobili.

Kot sem že rekla, letos zavračam vse zaobljube in tradicije, celo tako drzna sem bila, da za silvestrovo nisem nosila rdečega spodnjega perila, ki naj bi prineslo srečo v ljubezni. Lani sem ga in no… Saj berete moje objave. Mislim, da po vseh skrivnostnih izginotjih v Jemen in podobnih situacijah nisem bila pripravljena na še en fiasko. In kaj se je zgodilo? Totalen preobrat. Moja fuck the system energija je padla na plodna tla in nabašem na potencialnega snubca. In to ne na kogarkoli, ampak na nekoga, ki bi celo znal ustrezati vsem kriterijem, ne samo tisti osnovi, saj veste, da ima avto in te vsake toliko pelje na kebab, ali pa samo to, da ima avto, ti pa mu posodiš za kebab (ah, memories…). Govorimo o čisto drugi ligi, govorimo o človeku, s katerim se ujemaš v večih stvareh kot v horoskopskem znaku. O človeku, ki deli tvojo strast do piva, ki razume tvoje bizarne šale o truplih v prtljažniku, in ki ti celo pove, da je bila ta šala tista, ki ga je osvojila. Skratka, Venera je končno uspešno opravila svojo funkcijo. Vsaj tako sem mislila, dokler ni prišlo do afere Tuppergate.

Če se za trenutek odmaknem od zgodbe in povem nekaj dejstev o pomembnosti posode tupperware. Vsi jo imamo. Nekateri si celo težko predstavljamo življenje brez nje. Nekateri, recimo moja mama, je z njo tako obsedena, da grem stavit, da je v vsako posodo vgradila GPS sistem in se s tem prepričala, da jo vedno dobi nazaj. Spomnim se, da sem si pred leti izposodila eno od njenih posodic in jo pozabila pri prijateljici, ki se je v tistem času ravno selila in uboga posodica se je pomešala med ostale stvari in ni več našla poti nazaj. Ali pa je zavestno ostala tam, ker se je pri moji mami počutila utesnjeno in nadzirano. Jaz je ne obsojam. Skratka, po desetih letih me mama vsake toliko še vedno vpraša, kaj se je z njo zgodilo in mi to meče naprej, kadarkoli se le da. Tudi če pogovor nima absolutne veze s tem. Jaz ji recimo povem, da me boli glava, ona pa pravi, da je to zato, ker nisem še nič jedla in da če bi imela dober tupperware, bi si lahko vsak dan malico odnesla v službo. Ok, mami, štekam, oprosti za tisti tupperware. It's in a better place. Samo povem.

In zdaj, ko veste, kako pomemben je tupperware in kako pomembno vlogo igra v mojem življenju, se lahko vrnemo nazaj na prvotno zgodbo. Skratka, tista zgodba se je nekaj časa razvijala v zelo pozitivni smeri, zvezde so bile poravnane in tako naprej, potem pa sem začutila, da nekaj ni ok. In tako se zmeniva, da se dobiva in on se prikaže z vrečko v roki. Na skrivaj upam, da mi je končno prinesel tisto žarnico, katero je obljubil, da bo zamenjal, ko pa sem vrečko odprla in v njej zagledala svoj tupperware, sem vedela, da to ne pomeni nič dobrega. Zakaj bi nekomu vrnil posodo, če se boš z njim še dobil? In imela sem prav. Tokrat ni šlo za Jemen, šlo je za tupperware. Seveda sem bila žalostna in šokirana, a na skrivaj vseeno malce vesela, da je moja posoda našla pot domov. Če se z nekom že moraš raziti, naj ti ta vsaj vrne tvojo posodo. It's the right thing to do.

In spet smo tukaj, novo leto, stare zgodbe, tokrat z nepredvidenim obratom. Če nič drugega, pa zdaj vsaj vemo, da je bolj odrasla in galantna verzija odhoda v Jemen to, da nekomu vrneš njegov tupperware. Kar spoštujem. In če kdaj ne boste vedeli, kako bi nekomu povedali, da je med vama konec, mu vrnite njegov tupperware. Če pa še kar ne bo dojel, potem pa vam ostane samo še Jemen, vendar pa tega uporabite le v skrajni sili, ker to res ni kul. #samopovem



četrtek, 29. december 2016

Prazniki za enega, viroza za dva



Statistično gledano so prazniki tisti čas v letu, ko največ ljudi zapade v t.i. praznično depresijo, ali po domače povedano, prazniki so tisti čas v letu, ko naj bi največ samskih ljudi dojelo, da so samski (ker tega do takrat očitno sploh niso vedeli ali pa občutili kot nekaj negativnega) in posledično naj bi v tem času, v kombinaciji z alkoholom in drugimi substancami, ven udarile marsikatere duševne tegobe povezane s samskim statusom. Kar ni niti tako daleč od resnice, saj ravno v tem času ostala polovica sveta, ki ni samska, začne okrog pošiljati sms-e tipa: »Vse lepo v letu 2017 ti želiva Mojca in Janez.« Ja, midvanje je v tem času na polnem udaru, ti pa ne veš, kaj bi napisal nazaj. Na srečo pa obstaja kar nekaj različnih variant, samo domišljijo moraš uporabiti. Lahko si samozavestna in podpišeš samo sebe, ker si single independent woman in charge of your life. Lahko si malce avanturistična in napišeš sebe ter Markota, svojega občasnega ljubimca, ki nima pojma, da ga podpisuješ v svojih prazničnih sms-ih. Lahko pa si recimo skrivnostna in podpišeš sebe ter tistega random tipa, ki si ga spoznala prejšnji petek in si že pozabila njegovo ime, za voljo voščila pa ga podpišeš kot Giovannija, ker se sliši seksi in ker sumiš, da je v resnici Grega, kar ni pol tako eksotično. Tako je, lahko se malce poigraš in si s tem popestriš te hude praznične dni. Jeba pa je, ko dobiš sms od prijateljev, ki podpišejo tudi svoje otroke, ker je lastne otroke že malce težje zafejkati. To, da imaš novega fanta ti bojo morda celo verjeli, da pa si od poletja postala tudi mama dveh otrok in lastnica enega psa pa je že mal too much. Keep it simple.

Ja, prazniki naj bi torej bili čista čustvena jeba, jaz osebno pa v solo praznikih vidim same pozitivne stvari. Poleg neomejenih količin alkohola, ki se v tem času lahko konzumirajo že v ranih popoldanskih urah, so še drugi zanimivi privilegiji, rezervirani samo za samske. Ne rabiš kupovat daril za partnerja in njegovo familijo, lahko pa si sama kupiš kakšno darilce, ki je ziher stokrat boljše od tistega, kar bi ti kupila njegova mama. Ne rabiš obiskati njegove stare tete na Štajerskem, namesto tega se lahko vržeš na kavč in si pogledaš kakšen beden praznični film in si brez slabe vesti privoščiš kozarec vina. Spet sem napisala kozarec, mislila sem steklenico. Poješ lahko vse kar hočeš in to v velikih količinah, ker te itak nihče ne bo videl v spodnjem perilu ali brez njega (razen mogoče Giovannija, if you play your cards right), skratka, prazniki so čas za hedonizem in sproščeno uživanje v vseh stvareh, ki te veselijo, in res ni čisto nobenega razloga za kakršnokoli depresijo ali negativo.

Zdaj pa vam povem, kaj je res prava praznična jeba. To, da med prazniki zboliš. To je jeba. In ja, priznam, takrat bi ti morda katerikoli od tvojih izmišljenih sms fantov prišel še kako prav. Ker ko si samski, tako ponavadi izgleda tudi tvoje stanovanje. V hladilniku imaš običajno samo osnovne stvari, kot so majoneza, gorčica, mogoče mleko, kakšno staro posušeno limono, in to je pretty much it. In ko zboliš ti te stvari niti malo ne nucajo. Nucala pa bi ti kašna prijazna altruistična oseba, ki bi te malce potolažila in skočila do trgovine. Na srečo pa v takih težkih trenutkih vedno obstaja rent-a-foter, ki po potrebi opravlja funkcije, ki bi jih moral opravljati ljubeči partner. Je pa fotrov emergency care package verjetno malce bolj random, kot bi bil partnerjev. Mene je recimo v paketu pričakal tale nabor izdelkov, ki naj bi mi pomagali prebroditi praznično virozo: 5 paketkov instant juhic, ker ko si bolan ti odpovejo zobje in očitno ne moreš jesti trde hrane, tunina solata brez preliva, ki se nekako ne sklada s prejšnjo teorijo o nevarnostih trde hrane, ingver, multivitaminske šumečke in drugi del ljubezenskega romana »Prevzeta«, ki je, citram: »Čutna zgodba o sladki, a pogubni ljubezni.« Tko. Samo povem.

In če sem čisto iskrena, sem drugi dan povišane temperature morda res čisto malce halucinirala o tem, kako fajn bi bilo, če bi imel nekoga, ki bi ti šel po še eno odejo, ki bi ti pomagal skuhati čaj in ki bi te imel iskreno rad, kljub temu, da so se ti obrvi počasi že začele združevati in da boš čez par dni videti kot Frida Kahlo. Ampak, kot sem rekla, to so bile samo halucinacije. Ko so se mi moči povrnile in ko je pinceta opravila svoje delo, sem spet začela razmišljati o prednostih samskega stanu, kljub temu, da me čaka še silvestrovo, ko si bo spet treba izmisliti nekoga za podpisat v novoletnih sms voščilih. In ker se znova oglasim po novem letu, vam želim čim več pozitive, čim manj viroz, če pa že, pa poln hladilnik in kakšno malce bolj primerno knjigo za preganjanje dolgčasa. Vse lepo v letu 2017! Aleksandra, Marko in Giovanni.#samopovem





četrtek, 22. december 2016

Dobre punce, slabi fantje



Vse skupaj se začne že v vrtcu. Saj poznate tisti dobri stari rek: »tko se tuče, taj se voli«, kar je v tako zgodnji fazi otroštva še kako res, saj se še nismo dobro naučili, kako se izražati, zato smo tiste, ki so nam bili všeč, enostavno pocukali, brcnili ali uščipnili in jim na ta preprost način dali vedeti, da smo jim naklonjeni. Zakomplicirani izlivi čustev in pisanje romantične poezije v tako ranem otroštvu enostavno ne pali, zato se je treba zateči k bolj direktnemu, čeprav malce agresivnimu načinu osvajanja srca tistih, ki so nam bili všeč. Ravno zadnjič sem slišala zgodbo o nekem fantu, ki je bil v osnovni šoli tako priljubljen med sošolkami (in sošolci, brez predsodkov prosim, fant je bil pač just that cool), da so med igro Med dvema ognjema vsi ciljali na njega. Ubogi fant na vso srečo zaradi vseh številnih udarcev z žogo v glavo ni utrpel nobenih možganskih poškodb, je pa kaj kmalu izvedel, da moraš za svojo priljubljenost plačati precej drago ceno. In imeti dobro zavarovalno polico. Verjetno pa ravno zaradi te faze v otroštvu še kar nekaj časa verjamemo, da če smo res nekomu všeč, bo ta do nas vse prej kot nežen, če bomo pa imeli res srečo nam bo v glavo priletela kakšna žoga, s katero nam bo naš objekt poželenja dal vedeti, da tudi on čuti isto. 

Bodimo realni. Puncam nikoli niso bili všeč tisti tihi fantje, ki so nam v torbi na skrivaj puščali rože in pisali globoke pesmi. To nam je bilo verjetno malce dolgočasno in morda celo čudaško. Spomnim se nekega fantka, ki mi je med igro, stara sva bila nekih šest let, na listek narisal rdeče srce in mi ga sramežljivo potisnil v dlan. Od silnega presenečenja in ker nisem znala izražati čustev, sem ubogega fanta z nogo brcnila v nos in mu ga skoraj zlomila. Ker nič ne izraža čustev bolje kot mlaka krvi na tleh in ker sem v srcu pravi romantik. Ta isti fant je dan danes še vedno samski in bojim se, da sem mu dolžna kakšno uro psihoterapije ali pa vsaj tečaj samoobrambe, ko se odloči kakšni naslednji punci izraziti svoja čustva. Zdaj se mu javno opravičujem za to ghetto reakcijo in hkrati zahvaljujem, ker me ni zatožil staršem. Že takrat je bil očitno boljši človek kot sem jaz. Jaz pa, for the record, vsem bodočim snubcem sporočam, da se od takrat naprej malce lažje in manj nasilno odzivam na iskrene komplimente. Samo povem.

Punce smo/so očitno že od nekdaj padale na slabe fante. Ne vem, ali gre tukaj za kakšne podzavestne daddy issuse, ali pa nam je bil vedno všeč ta misterij, ki je obdajal te fante. Moja generacija, ki je odraščala v času Beverly Hillsa, se verjetno dobro spominja tistega skrivnostnega Dylana, ki se je vsake toliko pojavil na svojem super kul motorju, potem je za nekaj dni izginil v Mehiko, kao surfat, čeprav zdaj ko sem starejša, sem prepričana, da so bili obiski Mehike drug related, nikoli nismo spoznali njegovih staršev, ker je bil preveč kul, da bi sploh živel s svojimi starši, spal je z vsemi puncami v družbi (razen z Donno, ker Donna še sama s sabo ni hotela spati) in vedno, ampak vedno, je oddajal nek duh misterije. Na drugi strani pa je bil dobri stari Brandon, ki ni imel motorja, živel je s starši, o njem smo vedeli čisto preveč, in na koncu nobody really cared. In prepričana sem, da se vsaka punca še vedno živo spominja kakšnega fanta iz osnovne šole, ki je imel same enke, ki je pri šolski psihologinji preživel več časa kot na šolskem igrišču, vedno je bila z njim neka drama, ampak še vedno pa si punce niso mogle pomagati, da jim ne bi bil na skrivaj všeč. Tisti revež, ki ti je pisal nalogo, sprehajal družinskega psa in kupoval čigumije, pa je na koncu vedno zvisel. Kot Brandon.

Potem pa odrasteš in stvari vidiš malce drugače. Tisti misterijozni luzer iz osnovne šole je zdaj še vedno luzer, ubogi Klemen, ki je osem let sedel v klopi za tabo in na skrivaj ovohaval tvoje lase pa je zdaj po možnosti direktor banke, ki v prostem času še vedno piše romantično poezijo, ženke pa ga zaradi tega obožujejo. In ko si starejši tudi lažje dekodiraš tako imenovane slabe fante, ker zdaj že točno veš, da stvari v resnici niti niso tako zelo skrivnostne. Recimo, včasih se ti je zdelo ultra romantično, ko te je fant povabil na piknik ali na sprehod po gozdu, zdaj veš, da tip nima denarja, da te pelje na večerjo. Včasih se ti je zdelo d best, da se tip ne oglaša na telefon ali celo, da je včasih nedosegljiv, ker je to kul in ker ne verjame v moderno tehnologijo, zdaj veš, da prejšnji mesec ni mogel plačati računa ali pa je bil v času, ko si ga klicala, s kakšno drugo punco. Kar NI kul. Včasih se ti je zdelo privlačno to, da tip nima redne službe, oziroma da »dela z denarjem« (karkoli to že pomeni, ampak dejansko obstajajo tipi, ki profesionalno delajo z denarjem), ker je pač free spirit in se »še išče«, zdaj veš, da je tip luzer, ki ne more obdržati šihta. Včasih se ti je zdelo kul, da tip vsake toliko kam izgine, ne ravno v Mehiko, ker je mal predaleč, mogoče v Italijo ali na Hrvaško, zdaj veš, da so ti skrivnostni izleti drug related. Ziher so drug related, ker tip dela z denarjem. Ampak, da ne bom samo kritična, saj veste kaj pravijo: dokler ima tip avto in te vsake toliko pelje na kebab, je vse ok.

Jaz pa vam iz prve roke povem, da so slabi fantje samo faza v razvoju. Moj razvoj je sicer ubral čisto obratno smer, ampak rezultat je bil na srečo isti. Ko so druge prijateljice padale na slabe fante, ki jih niso poklicali nazaj in so jih vabili na piknike, so meni moji fantje pisali poezijo, punk rock komade (kaj naj vam rečem, moj okus za moške je bil od nekdaj nestabilen), me peljali na izlet v Pariz (ki ni bil drug related) in bili nadvse galantni. Kar me je na smrt dolgočasilo. Zato sem si malce kasneje, ko so vse druge kolegice to fazo slabih fantov že prebolele, jaz umislila več letno dramo s tipom, ki je očitno delal z denarjem,  ki ni bil nikoli dosegljiv, ki je vsake toliko časa kam izginil (verjetno z Dylanom), ampak ok, imel je avto in peljal me je na kebab. Skratka, tako kot vse v življenju, vse mora imeti neko ravnotežje. Iskati je treba ravno nekje vmes med obema skrajnostima and I'm on it. #samopovem


četrtek, 08. december 2016

I didn't wake up like this



Drage dame, ta je za vas. Za vas, ki vas jutranji ritual lepotičenja utrudi bolj kot osemurni delavnik. Za vas, ki se že od malih nog borite z odvečnimi dlačicami in kilogrami ter še vedno iščete pravega odtenek pudra, ki se na barvni lestvici nahaja ravno nekje vmes med barvo kože Khloe Kardashian in Gigi Hadid. Za vas, ki ta puder končno najdete, ko pa ga nanesete na obraz ugotovite, da puder na vaši koži oksidira v odtenek Donalda Trumpa. Ta barva pa je primerna samo za najstnice, ki se še vedno iščejo in ne spremljajo aktualnih novosti na področju politike. Ta blog je za vas, ki z največjim žarom in navdušenjem kupite najbolj čudovit komplet spodnjega perila Victoria's Secret, ki pa potem ostane točno to. A secret. Ker ga vaš dragi sploh ne opazi. Ali pa še huje, partnerja sploh nimate in vaše krasno novo spodnje perilo nekje v predalu čaka na občinstvo, ki ga bo nekoč cenilo. To je za vas, ki veste, kako težko je doseči videz, kot da ste ravno vstale iz postelje, a ste vseeno videti sijoče in spočite. In naj vam nekaj povem. Da bi dosegle naraven videz v stilu »I woke up like this«, potrebujete vsaj pol ure časa preživetega v kopalnici pod pravo lučjo, nekaj odtenkov rdečila, senčila, pudra, barvice za oči, barvice za ustnice, lip glossa, bronzerja in pincete. Drage dame, ta je za vse vas, who didn't wake up like this.

Vse skupaj se začne v rani mladosti, ko se kar naenkrat začnemo primerjati z manekenkami z naslovnic modnih časopisov in na svoje veliko presenečenje ugotovimo, da se z njimi precej težko primerjamo. In ko se ta prvotni šok poleže, skušamo narediti vse v naši moči, da bi bile vsaj malo podobne naši najljubši igralki ali pevki. Spomnim se svojega prvega modnega fiaska, ki se je začel z napadom na obrvi, ki so se mi vedno zdele malce preveč košate, to pa takrat seveda ni bilo in. In tako sem jih pulila do onemoglosti, dokler nista ostali samo še dve tanki črti, zaradi katerih je moj obraz dajal vtis nenehne presenečenosti, ki ni bil rezerviran samo za ure matematike. Ker pa so bili to časi Baywatcha in tiste presnete prsate Pamele Anderson, se nismo sekirale samo zaradi preveč košatih obrvi, ampak smo se sekirale tudi zaradi tega, ker naše oprsje (ko rečem naše, mislim moje) ni bilo tako bujno, lasje so bili v napačni barvi, v Ljubljani pa je človek težko dosegel zdrav in zagorel videz. In zato smo si (sem si) kupila modrček, ki je bil dvojno podložen, na kožo pa sem nanašala razne bronzerje, zaradi katerih sem bila videti kot Donald po daljšem dopustu na Karibih. Damn you, Baywatch. And damn you, Pamela.

Ker pa se moda in trendi nenehno spreminjajo, tudi puncam v današnjih časih ni ravno lahko. Sicer ni več toliko poudarka na oprsju, je pa na zadnjicah, hlače, ki bi bile dvojno podložene pa je kar težko najti. Seveda pa do velike zadnjice prideš veliko lažje kot do velikega oprsja. Manj športaš in več ješ. Skratka, današnjim dekletom je lažje kot nam in to je zagotovo trend, ki bi bil meni malce bolj pisan na kožo. Tudi moje obrvi so očitno čakale na bolj ugodno desetletje, čeprav me travme iz otroštva včasih še vedno pripeljejo do pretiranega puljenja. Edina dobra stvar vsega skupaj pa je, da nam te izkušnje iz mladosti nudijo dobro platformo za življenje po tridesetem letu, ko svojo jutranjo rutino spraviš na sam minimum. Včasih sem vstala eno uro prej, da bi si nanesla mejkap in uredil lase, zdaj vstanem pol ure prej in še mi ostane čas, da spijem kavo. Thank you, Baywatch. And thank you, Pamela.

Biti ženska pa ni samo stresno, zna biti tudi precej drago in zamudno. Za svoj basic upkeep, oziroma, da ne izgledamo tako, kot nam je bog dal, ženske porabimo kar nekaj časa in denarja. Že same osnove, kot so lepi lasje in urejeni nohti, znajo biti cel projekt in logistična mora. Recimo, če si danes na sveže nalakiraš nohte, si ne moreš umiti las (ali posode), ker si boš uničila manikuro. Če greš jutri ven, je bolje, da si danes ne pobriješ nog, ker je britje lažje, ko so dlačice malce daljše. Če zunaj piha, si ustnic ne namaži z lipglossom. Če imaš v laseh podaljške, pa nikakor ne hodi od doma brez dežnika. Če pa obiščeš kozmetičarko, pa raje odpovej tisti zmenek zvečer, ker se tvoja koža do takrat še ne bo umirila. Seveda si je treba vzeti tudi čas za kakšno rekreativno dejavnost, da vsi deli telesa ostanejo tam, kjer je bilo mišljeno, da ostanejo, kar spet zahteva čas, denar in logistično pripravljenost. Torej, če povzamemo: lasje, nohti, zmerna fizična aktivnost, koža, nakup mejkapa, losjonov za telo, obisk savne, vedeževalke, meditacija, kolagen, prehranska dopolnila… Bankrot in logistična nočna mora. Samo povem.

In še zadnja, morda najbolj pomembna stvar v življenju vsake ženske: večni boj s hormoni. Ravno zadnjič sem preračunala, da imamo ženske v povprečju deset dobrih dni na mesec. Deset dni, ko živimo brez PMS-a, menstruacije, ovulacije in/ali polne lune. Deset dni, ko nam ne gre nič na živce, ko lahko nosimo oblačila svetlih barv in ko je možnost, da koga verbalno in/ali fizično napademo, minimalna. Deset dni, ko nismo napihnjene, ko ne jokamo brez razloga, ko se same sebi ne zdimo debele in grde. Nam pa še vedno ostane ostalih dvajset dni na mesec, ko iščemo pravi odtenek pudra, ko si pulimo obrvi in voskamo noge. In zato, dragi fantje, poskusite ceniti ves vložen trud, ki je veliko bolj zahteven kot vaše tuširanje pred zmenkom. We didn't wake up like this. #samopovem