četrtek, 22. junij 2017

Tisti, ki mi je ušel



Pravijo, da nas nič ne preganja bolj kot stvari, ki jih nismo kupili in jaz se s tem popolnoma strinjam. Še vedno namreč sanjam o tisti mali črni oblekici iz Zare, ki je nisem kupila in ki me zdaj, po vseh teh letih, še vedno vsake toliko obišče v spominu. Nekaj časa sem si jo ogledovala, se vsake toliko vračala v trgovino, da bi se prepričala, če mi je res všeč, in ker sem čisto predolgo razmišljala o nakupu in čakala na razprodaje, ki so bile tik za vogalom, so jo v tem času moje samorefleksije in predolgega razmišljanja, seveda prodali. Ostala je samo še številka XS, ki jo nase navlečem samo v določenih primerih in v času hudega stresa, ki mi stopi kakšno kilo ali dve, se optimistično odločim, da jo vseeno pomerim, ker je zdaj za 50 % znižana in še vedno čudovita. In tako jo z vsemi močmi in z eyes on the prize vlečem gor nase, iz garderobe se sliši tiha molitev, prodajalke so v nizkem štartu za morebitno oživljanje, ker začutijo, da se v garderobi dogaja nekaj čudnega, zadrga pa se noče in noče zapeti. To je bilo to. Ker sem predolgo čakala, je bila moja krasna mala črna oblekica zdaj v rokah nekoga drugega. In čeprav sem to osebo močno sovražila, mi oblekice nič ni moglo vrniti. Tudi iskanje na ebayu ni obrodilo sadov in morala sem se sprijazniti z usodo in si obljubiti, da bom od sedaj naprej kupila vse, kar mi je v tistem trenutku všeč. Kar je velika napaka, ker imam v omari cel kup posledic impulzivnih nakupov, ampak to je že druga zgodba.

Oblekica pa ni edini duh iz preteklosti, ki me vsake toliko obišče in pripravi do tega, da se sprašujem, kaj bi bilo, če bi bilo. Ravno zadnjič sem se sprehodila mimo bloka nekega fanta, ki se mi je, podobno kot tista oblekica, malce izmuznil. V bistvu sem se mu izmuznila jaz, ker sem, in to povem s težkih srcem, odšla v Jemen. Ja, prav ste slišali, jaz, ki obsojam to, da se nekomu enostavno nehaš oglašati in ga ghostaš, sem se v tistem nesrečnem trenutku odločila za to moralno sporno dejanje, ki ga nikakor ne podpiram. In tako sem tisti dan še nekaj časa razmišljala o tistem fantu in si ustvarila romantično sliko o najini prihodnosti, obujala spomine na čas, ki sva ga preživela skupaj, ga seveda poiskala na instagramu in že skoraj kontaktirala. V glavi se mi je odvila čisto prava filmska scena s kakšnim cheezy komadom tipa »I will remember you, will you remember me«, lasje nama plapolajo v vetru, no, meni plapolajo, on je bil postrižen čisto na kratko, v počasnem posnetku si stečeva v objem in živiva srečno do konca svojih dni. Potem pa se spomnim realnosti in razloga, zakaj sem se odločila, da z njim prekinem stike. Ja, ko gre za spomine, si včasih v glavi napletemo čisto drugo zgodbo. Tista oblekica morda sploh ni bila tako lepa, kot se jo spominjam, ta fant pa zagotovo ni bil nekdo, s katerim bi doživela filmsko zgodbo, ki sem jo imela v mislih. Moj Jemen je bil upravičen. Samo povem.

So pa tukaj tudi tisti, za katere bi bilo morda bolje, da bi se nam izmuznili pa se nam niso. Govorim seveda o mojem Mr Bigu, romantiku s kebabom, ki kar ni in ni hotel iti stran. Pa sva bila in potem nisva bila, minevala so leta, spreminjali so se letni časi, saga pa se je nadaljevala. Tukaj ni pomagal niti Jemen niti trdne odločitve, eni ljudje so pač malce bolj vztrajni. Kot neprijetna srbečica, ki se je ne losaš niti z najboljšimi kremami in priznanimi dermatologi. Ampak tudi ta saga se je na koncu dobro izšla in s ponosom izjavljam, da sem zadnje romantično povabilo na kebab odločno zavrnila. In v ozadju ni bilo ne filmske glasbe ne plapolanja las v vetru.

Ko pogledamo nazaj, so vedno stvari, ki nas bojo preganjale. Za nekatere so to oblačila, ki jih nismo kupili, za nekatere so to potovanja, na katere nismo šli, ali pa ljudje, ki so nam tako ali drugače ušli. Po vsej verjetnosti v Jemen. Ampak če izklopiš filmsko glasbo in plapolanje las v vetru, ti je prej kot slej jasno, da je morda bolje tako. In ne, ne kontaktirajte svojih bivših po petih letih, to ni nikoli prava odločitev. Oblekice morda še lahko poiščete na ebayu, bivše pa raje pustite pri miru. #samopovem



četrtek, 15. junij 2017

Plaža 2017



Glede na stopinje, ki jih imamo že nekaj tednov, mislim, da je čas za zdaj že ustaljeno vsakoletno objavo na temo priprav na poletje, ki bo tokrat malce manj skoncetrirana na jamranje glede kilaže, ki ne ustreza trenutnim modnim smernicam in malce bolj usmerjena na vse drugo, kar ugotavljam, da mi gre pri poletju na živce. In verjemite mi, da je kakšna kila preveč ali premalo trenutno moj najmanjši problem. Saga se torej nadaljuje. In to vsako jutro, ko me ob točno 5.30 prebudijo prvi sončni žarki, ki me nič kaj nežno vržejo iz spanca. In če to ni dovolj, na to dodaj še obsesivno čivkanje sosedskega ptiča, ki ima, vsaj po mojem mnenju, ali obsesivno kompulzivno motnjo ali pa težave s kokainom, in dobiš precej nadrkanega človeka, ki se vsako jutro sprašuje, zakaj je ob tej uri že buden in razmišlja, kako bi se znebil tistega ptiča ali pa si kupil malce boljše rolete. In ko smo že pri stvareh, ki bi jih lahko kupila, da bi malce lažje preživela poletje, je tukaj še ena stvar, brez katere bi bilo moje življenje lažje. Klima. Ampak ne, jaz sem še vedno mnenja »kaj ti bo klima, če imaš kolo«, ker se mi zdi denar bolje investirati v kakšen daljši oddih na morju, tko recimo, 2 meseca na morju, ker je vse bolje, kot en dan v mansardi sredi poletja. Prisežem, da se mi zdi, da sem zadnjič iz kuhinjske omarice slišala pokanje kokic za mikrovalovko. Če pa se komu zdi, da je letos premalo časa preživel v savni, pa lepo vabljeni na obisk. Zbiram prostovoljne prispevke za nakup klime ali pa namige, kako se znebiti tistega zoprnega ptiča.

Veliko ljudi ima glede poletja neko romantično predstavo, sploh glede mojega poklica, ki mi omogoča dva meseca dopusta, ki je, in to mislim čisto resno, edini način, da se nam ne zmeša. Torej, ali dva meseca dopusta ali pa napotnica za psihiatrijo, in letos imam občutek, da bom potrebovala oboje. In čeprav se na papirju mogoče moj dopust sliši bajno, je realnost malce drugačna. Medtem ko imaš ti mogoče že res ful dolg dopust, ga pa večina drugih nima, torej si več ali manj prepuščen samemu sebi, ali pa kvečjemu kompanju s kolegi iz iste branže. In potem tvoj bajni dopust na koncu izgleda tako, da greš za kakšen teden ali dva na morje, preostali del dopusta pa glumiš gljivu in težiš folku, da gre s tabo na pivo. V ponedeljek dopoldan. Kar ni izvedljivo, ker ves drugi folk dela. Tukaj pa je seveda tudi preobčutljivost na zvok in netoleranca do ljudi, zlasti otrok, kar je eden od stranskih učinkov mojega poklica, kar pomeni, da tudi ko nekam greš, predvsem iščeš odročne ter tihe kraje in na koncu ugotoviš, da je tvoj flet čist fajn, kljub 42. stopinjam. Samo povem.

Nisem pa edina, ki jo malce grabi panika glede poletja, čeprav se imam na koncu čisto ok, tudi če cel vikend sedim ob bazenu in ne grem niti enkrat do plaže, ki je 5 minut stran, ker je tam preveč folka, ki bi porušili moje notranje ravnovesje. Ravno zadnjič sem govorila s kolegico, ki je pojamrala, da bo letos po desetih letih poletje prvič preživela brez fanta. In medtem ko se eni sprašujejo, kako je poletje preživeti brez partnerja, se jaz sprašujem, kako je če partnerja poleti imaš, ker it's been a while, pa še takrat me je model sredi julija skenslal, kar pomeni, da sem bila avgusta spet samska. Lahko bi počakal še vsaj do jeseni, ampak v tistem primeru sem bila res vesela, da imam dolg dopust, da tisto pivo v ponedeljek dopoldan nikomur ni bilo sporno. Če pa to objavo bere kakšen samski fant, ki bi mojo kolegico peljal na morje, pa don't be shy. Pravijo, da je poletje v dvoje bolj zabavno. Jaz o tem ne bi nič vedela.

Ker pa poletje ni poletje brez manjše panike glede tega, kakšni bomo videti na plaži, mislim, da je smiselno, da se dotaknemo tudi te teme. Zadnjič sem na busu videla neko malce bolj okroglo najstnico, ki je nosila majico z napisom »Cheat Day.« Za tiste, ki ne veste, kaj to je, naj samo na kratko povem, da gre za dan, ko se velešporniki, in tisti, ki se za to imajo, malce pregrešijo in si privoščijo kakšen junk food, ki je drugače hudo prepovedan. In zakaj jaz to vem? Nimam pojma. Zame je vsak dan cheat day, tista punca pa bi morala nositi majico »Cheat Year«, ampak všeč mi je bila njena samozavest in dejstvo, da se zaradi svojih oblin ni  niti malo sekirala. Kar je tudi prav. Ampak ker smo ženske pač ženske, sem se pred dobrim mesecem odločila za »30 day squat challenge,« ker sem se pripravljala na letošnji Plaža 2017 beach body. No, in, kaj se je zgodilo? Naj vam najprej povem, da mi je bil »30 day nap challenge« veliko bolj zabaven. Pri počepih pa se mi je malce zalomilo. Prišla sem do 180 počepov na dan and then life happened. En dan se mi ni dalo, en dan sem bila zmačkana, en dan je bil cheat day in smo, kjer smo. Pri tem, da v ponedeljek začnem znova. Ker še ni čas za ponedeljkovo pivo, ker še nisem na dopustu. In bojim se, kaj bo, ko bom.

Skratka, nisem summer person, na začetku imam vedno preveč dela sama s sabo, na koncu pa vedno ugotovim, da za super poletje ne rabiš imeti ne beach bodyja ne nove garderobe. Zaželeno je imeti dobro družbo, ki bo šla s tabo na pivo, ki bo tolerirala stopinje v tvojem stanovanju in s katero bo vsak dan cheat day. In seveda, ne pozabite, poletje se uradno začne takrat, ko se prvi random tip iz avto za tabo zadere: đes maco! Letos se mi to še ni zgodilo, mogoče drugi teden, ko bojo spet na vrsti počepi. #samopovem



četrtek, 08. junij 2017

Vse delaš narobe. Vse.



Zadnjič, ko sem malce brskala po facebooku, in resno mislim brskala in ne stalkala bivših, sem naletela na nek video z naslovom »10 types of food you have been cutting all wrong« in valda si grem ogledat ta posnetek, da preverim v kakšni zablodi glede rezanja živil sem živela zadnjih (insert number) let. In na svoje veliko presenečenje ugotovim, da sem vse počela narobe. Vse. Narobe sem rezala čebulo, narobe sem se lotevala lupljenja krompirja, narobe sem shranjevala česen in šparglje, skratka moj sistem, v katerega sem samozavestno polagala upanje vsa ta leta, se je tragično porušil. V tistih kratkih treh minutah sem ugotovila, da je moje življenje farsa in da je treba začeti znova. In tako za šalo v google vtipkam »things you have been doing wrong« in pazi to, ven mi vrže na stotine člankov z naslovi tipa: »20 stvari, ki jih že vse življenje počneš narobe« ali pa »stvari, ki jih počneš narobe pa tega sploh ne veš« ali pa moj osebni favorit »stvari, ki jih zjutraj počneš narobe«. Zjutraj. #wtf. Edina stvar, ki jo zjutraj počnemo narobe, je verjetno ta, da sploh vstanemo iz postelje. Ok, ta je mal depresivna, ampak na deževno ponedeljkovo jutro še kako resnična. In tako, ob branju teh življenjsko pomembnih dejstev ugotovim, da ne samo, da sem se narobe lotevala česna, tudi pico jem narobe, narobe režem lubenico, narobe čistim čevlje (baje jih lahko samo pošpricaš s čistilom za stekla), skratka, vse počnem narobe. In ne samo zjutraj.

Vse to pa me je spomnilo na tiste butaste top shop reklame, kjer je najbolj random nabor folka, ki kao ne zna uporabljati izdelkov, ki jih reklamirajo. In potem na črno-belem posnetku vidiš modela, ki se muči narediti trebušnjak, ker zato moraš diplomirat na DIF-u in no way, da to zmore navaden laik, pri čemer prodajajo neko napravo, s katero je seveda vadba veliko lažja, manj obremenjuje hrbet in se samo z njo pravilno opravlja. Seveda so tukaj še bebci, ki se ob odpiranju kuhinjske omarice butnejo v čelo, pa tisti drugi, ki ne znajo odpreti konzerve, si populiti dlak v ušesih in potem se vprašaš, kako smo do zdaj sploh funkcionirali. Kako smo se zjutraj sploh zbudili (očitno narobe, ker že zjutraj nekaj zaserjemo), si odprli kuhinjsko omarico, olupili banano in se sploh odpravili od doma ter varno prišli domov. Samo povem.

Potem pa sem se začela spraševati, kaj so tiste stvari, ki jih delamo narobe v razmerjih pa tega sploh ne vemo. Spomnim se, da sem nekoč prebrala nek članek na temo, katerih oblačil moški ne marajo videti na ženski. Najbolj bizarno pa je to, da so mi bila na seznamu čisto vsa oblačila ful všeč. Recimo balerinke. Kaj za vraga je narobe z balerinkami? In pajkice. Kar vem, da ni čisto res, ker jih večina moških obožuje, a očitno ne tisti, ki so jih anketirali za tisti članek. Skratka, moški bi nas najraje videli v ful oprijetih majičkah, po možnosti v kakšni sporni barvi, lasje morajo biti obvezno spuščeni, kakšno krilo ali kratke hlače, pa po možnosti še petke. Street walker much? Ampak to očitno pali. Jaz pa sem še vedno samska, ker nekaj očitno počnem narobe, kar smo ugotovili že pri rezanju zelenjave in uživanju pice.

Je pa zoprno, ko tvoj partner nekaj počne narobe, ti pa si še v tisti začetni fazi in mu tega nočeš povedati, da ga ne bi prizadel. Jaz sem recimo pred leti imela nekega fanta, ki je namesto »na stežaj« govoril »na snežaj«. Najprej sem mislila, da se je zmotil, ko pa je »na snežaj« omenil že petič (ful je rad puščal stvari odprte na snežaj), sem dojela, da pač misli, da se temu tako reče. Najprej mu seveda nisem hotela nič reči, ko pa so se začele pojavljati še druge napake v istem stilu, sem ga pač počasi začela popravljati. Kar mi je zameril. Rekel mi je: »Ti mene skoz popravljaš!« Na kar sem odgovorila: »Če pa vse poveš narobe.« Kar mi je še bolj zameril, najina zveza pa se je končala. Čeprav sva jo še nekaj časa pustila odprto »na snežaj.« Ampak žal ni šlo.

Še bolj zoprno kot to, da ne veš, ali bi nekoga na nekaj opozoril, je pa to, da stvari, ki jih počneš, nekoga kar naenkrat začnejo motiti. Kar se mi je tudi zgodilo pred kratkim. In kar je mogoče karmična reakcija na tisti »na snežaj« incident. Dobivala sem se z nekim fantom, ki je, blago rečeno, kar pogosto spreminjal mood. In tako so neke stvari, ki sem jih naredila v petek in nad katerimi je bil navdušen, v soboto že postale sporne. Outfit, ki mu je bil v četrtek simpatičen, mu je bil čez en teden čuden, oziroma kot je rekel on: »Ne razumem tvojih hlač.« Kaj je tle za razumet, model? Hlače so. Ker mi je težil, da se moram malce bolj odpret in izražati svoja čustva, sem se pač potrudila in to storila, ampak njemu je bilo to seveda preveč. Itak. Skratka, če ste mislili, da je Keeping up with the Kardashians naporno delo, se probajte dobivati s tem tipom. I couldn't keep up. 

Pa da ne bom samo udrihala po drugih, vam zaupam še dve sramotni stvari o sebi, da se bomo vsi boljše počutili. Sramotno dejstvo številka ena: ful dolgo sem mislila, da so albini gorsko ljudstvo. Sramotno dejstvo številka dve: zadnjič me je nekdo vprašal koliko je pet plus dve in v tisti paniki sem rekla dvanajst. Tako. Očitno kar nekaj stvari počnemo narobe. Upam, da vsaj dihamo pravilno (vdih, izdih, ne pozabite!) in da puščamo stvari odprte »na snežaj.« #samopovem


četrtek, 01. junij 2017

Godine prolaze, mi stojimo



Najprej majhen disclaimer glede naslova objave, ki je več kot očitno ukraden iz komada od Bajage (#sorrynotsorry), ampak glede na to, da redno hodim na njegove koncerte, čeprav znam repertoar njegovih komadov zapeti že v spanju, mi ne bo zameril. Zamerim pa mu jaz za tisto butasto reklamo, v kateri promovira vodo na jumbo plakatih po celi Bosni in zaradi katere ga ne morem več resno jemati. Ampak, da bo jasno, objava NIMA veze z Bajago in z mojo zamero, naslov pa, čeprav ni izviren, precej dobro zajema bistvo moje tokratne objave, ki se bo, kot morda že predvidevate, začela z anekdoto.

Zadnjič sem na busu srečala dobro prijateljico, s katero se nisva videli vsaj nekih šest let. Saj veste, life happens, nekateri stiki se malce pretrgajo in potem pride do tistega awkward momenta, ko se po šestih letih vprašata: »In kaj kej ti?« Ok, do postaje na kateri moraš iti dol imaš točno še 6,3 minute in v tem času moraš povedati, kaj se ti je zgodilo v zadnjih šestih letih in seveda tudi vprašati, kaj se je kaj dogajalo s to osebo. In potem v glavi začneš selekcijo informacij, ki so ali niso vredne omembe: zamenjala sem že tri službe, dva fleta, bila sem v Aziji, dvakrat, nimam žolčnika, un tip, ki je bil pred šestimi leti aktualen, ni več aktualen, za uno znamenje, ki se mi je zdelo rakavo, se je izkazalo, da je starostna pega, všeč mi je Taylor Swift, jutri imam zobarja… In kaj na koncu rečeš? »Evo nč, kaj ti?« Ker koga briga tvoja naklonjenost do Taylor in koga briga tvoje znamenje. Pomembne so udarne informacije tipa: poročila sem se, imam dva otroka, kupila sem hišo… Karkoli v tem stilu je definitivno nekaj, kar ljudje radi povejo in tudi slišijo od svojih prijateljev, v tistem trenutku pa je bilo tistih 6,3 minut do postaje čisto predlogih, da vanje strnem dejstvo, da se mi v zadnjih šestih letih ni zgodilo nič udarnega. Razen žolčnih kamnov. Good times.

Podobno awkward situacija pa se je zgodila tudi pred kakšnim mesecem, ko je na obisk prišla sestrična, ki je tudi nisem videla nekih sedem let. Ko je bila nazadnje na obisku, sva obe jamrali, ker sva samski, se pogovarjali o tem, kakšni kreteni so tipi in da jo bo tisti kreten, ki dela v trgovini na oddelku za sir in salame zihr še kdaj poklical (po moje je ni), skratka pred nama je bilo še vse življenje, ki ga je ona očitno izkoristila za udarne novice, o katerih sem govorila prej, jaz pa pač ne. In tako na obisk pride z možem in otrokom, po vrh vsega pa še noseča. Awkward. In me seveda vpraša: »In kaj kej ti?«, jst si pa mislim: »Evo nč, glumim gljivu.« Ja, v takih trenutkih se človek res že malo vpraša, ali ni že čas za kakšne udarne novice, ki ne vključujejo samo nepremičnin in novih parov čevljev. Samo povem.

In kdaj je človek res odrasel? Moj kolega vedno pravi, da takrat, ko postaneš kreditno sposoben. Osebno nisem ziher ali sem kreditno sposobna ali ne, ampak zame to ni nek faktor. To, da pa me starejši gospodje kličejo »gospa« mi je pa malce disturbing, priznam. Kar pa se sklada s teorijo, ki mi jo vedno ponuja sestra, ki pravi, da si gospa, ko končaš fakulteto ali pa se poročiš. Ok, one out of two, ampak vseeno mi je čudno slišati besedo »gospa«, sploh če se ne počutiš še tako zelo odraslo. Dejstvo je, da sem dobra članica družbe, v kateri živim, plačujem položnice in davke, hodim na volitve (če ne rabim vstati prezgodaj in če na tisti dan nisem preveč zmačkana), če bi vozila, bi upoštevala prometne znake in pravila, ločujem odpadke, ne hodim na sestanke zbora stanovalcev svojega bloka, vendar redno prebiram zapisnike sestanka, ki ga dobim v nabiralniku. Skratka, živim življenje odrasle osebe, na kar najbolj kaže dejstvo, da v svoj nabiralnik dobivam samo še zapisnike zbora stanovalcev, položnice, vizitke vedeževalskih uslug in številke za razna popravila na domu. In verjemite mi, da ne rabim klicati vedeževalke, da mi pove, da si popravil v svojem domu ne morem privoščiti.

In če te nekateri gospodje kličejo gospa, so na drugi strani ljudje, ki nimajo blage veze, koliko let bi ti prisodili in ti pri nakupu novih superg ponujajo študentski popust, ker so superge res drage in si jih ti kot mlada študentka res ne moreš privoščiti brez popusta, pri vsem tem pa ti sploh ne rečejo za študentsko izkaznico, ker očitno zgledaš kot legit študentka. Ali pa ko ti v Cvetličarni uleti tip, ki bo čez en teden star 18 let in tako tudi deluje, in te sprašuje, kaj študiraš. Ko mu poveš, da je študij že daleč za tabo, te zmedeno pogleda in te še enkrat vpraša, kaj študiraš, ker pač no way, da nisi študentka, in ti mu nekaj nabašeš, ker mu nočeš uničiti sanj. Iz ene skrajnosti v drugo, kot vedno.

In kdaj torej veš, da si odrasel? Za nekatere so to udarne novice, ki jih povejo svojim prijateljem, za nekatere je to, ko odkrijejo svoj prvi sivi las ali pa jih zagrabi v križu, jaz sem recimo zadnjič prvič stopila ne hoverboard (to je tista zadeva, ki jo zdaj furajo vsi mladi, malce zoprna za ljudi brez ravnotežja) in dejansko me je zagrabila panika, da bom padla dol s te zadeve in si kaj zlomila. To je zame odraslost, skrb za dobrobit mojih kolkov. Ampak nisem padla in še ful sem se zabavala. Pa še tisti tip v Cvetličarni mi je zbil kar nekaj let, tako da imam do udarnih novic še nekaj fore, če ne padem s hoverboarda, seveda. #samopovem


četrtek, 18. maj 2017

Bodi to, kar si. Ampak ne preveč.



Kamorkoli pogledam, vidim slogane tipa »bodi to, kar si« ali pa »sem to, kar sem«, kar naj bi nam, povprečnim smrtnikom, dalo vedeti, da je čisto ok, da smo taki, kot smo. Dobro, pač ne zgledaš kot Kylie Jenner, ampak roko na srce, tudi Kylie več ne zgleda kot Kylie, toda dnevne afirmacije, ki nas spodbujajo, da izražamo svojo individualnost in nam govorijo, da smo unikatni kot snežinke, so preprosto rečeno full of shit. Ta ista podjetja, ki nas spodbujajo, da smo »to, kar smo« nam hkrati prodajajo izdelke, ki delujejo po čisto drugem principu in nas spreminjajo v točno to, kar nismo. Imaš sive lase? Tukaj imaš barvo, ki je trenutno v akciji, da si lahko kupiš kar dve na zalogo, ker nihče noče vedeti, kakšna je tvoja naravna barva las. Imaš celulit? Tukaj imaš kremo, losjon, masažo, drenažo, ker bog ne daj, da se letos na plaži pojaviš takšna, kot si, ker tega noče nihče videti. Potem so tukaj še različne kapsule, make up, stezniki, ki jih je zagotovo skreiral moški, pa vrisane obrvi, ki se ne stopijo v vodi in nohtki, ki ne pokajo zaradi pomanjkanja kalcija. Če povzamemo, slogani bi se zagotovo morali počasi spremeniti v: »Žal nam je, da si, kakršna si, ampak ni panike, mi ti bomo pomagali« ali pa »Za božjo voljo, samo ne biti to, kar si. Akcija traja do konca tega meseca, oziroma do razprodaje zalog.«

In kaj to sploh pomeni? Bodi to, kar si. Občutek imam, kot bi govorili o mikrovalovnih pečicah ali pa o pralnem stroju, ki pride z navodili in točno veš, na katere gumbe pritisniti, da dobiš želene rezultate. Ljudje smo vseeno malce bolj kompleksni od elektronskih naprav in včasih preprosto ne veš, na kateri gumb pritisniti, da bi dobil to, kar hočeš. Ali pa pri nekomu končno najdeš tisti pravi gumb, potem pa pritisneš malce premočno in dobiš kontra efekt. Ok, to s pritiskanjem gumba se sliši malce dirty, ampak obljubim, da ne bom zašla v čudne vode. Govorim o zelo posebnih primerkih ljudi, ki vsak dan pojejo drugo pesem in bi morda res lahko prišli skupaj z navodili, da bi človek izognil kratkemu stiku. In  ne, tokrat ne govorim o ženskah v obdobju PMS-a, kar je pa spet zgodba zase. In ker nam je ženskam že tako hudo, ker nam ves čas narekujejo, kakšne moramo biti, se v te vode ne bom spuščala. Samo povem.

Zadnjič sem si poskušala predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi ljudem dejansko takoj v štartu povedali, kdo smo v resnici. Predstavljajte si prvi zmenek, na katerem oba udeleženca takoj položita karte na mizo in namesto nekih olepšanih zgodbic tipa »rad imam živali in dolge sprehode po plaži, romantično poezijo, iskrene ljudi in dober kozarec vina« poveš nekaj v stilu »imam deviacijo septuma, zaradi katere na res slabo noč smrčim kot star gozdar, sovražim dolge sprehode po plaži, ker bi raje v sosednjem lokalu pil pivo, ti si mi res všeč, ampak tista bejba, s katero sem se dobil včeraj, mi je še bolj všeč, ampak dejva se še kdaj dobit.« Na kar ti odgovoriš v podobnem stilu »nisem fenica živali, sovražim pohode na karkoli, kar je vsaj malce podobno hribu, moj največji dosežek pa je to, da po treh pivih znam narediti stojo na glavi in ja, ok, dejva se še kdaj dobit.« Preprosto in direktno pa ti s tem zdaj naredi, kar veš in znaš. Situacija take it or leave it, kot tisti model s Tinderja, ki je samozavestno sedel na vrtu v kroksicah, s pivom v roki in mu je bilo čisto vseeno, kaj si kdo misli o njemu.

In ko smo že pri tistem modelu, jaz sem prepričana, da je do zdaj že našel nekoga, ki ga je bil pripravljen sprejeti, takšnega kot je. In to zato, ker je bil na tisti sliki njegov confidence level na isti stopnji, kot je samozavest Kanyeja Westa in ker sem sveto prepričana, da se za vsakega nekdo najde. Poznam recimo neko osebo, ki je by far najglasnejši jedec, kar sem jih v življenju imela srečo spoznati. In kar je v vsem tem najhuje, ta oseba obožuje hrustljavo hrano tipa oreščki, sveže sadje in zelenjava, krekerji in vse kar med uživanjem spušča nadnaravne zvoke. Ko sem v bližini te osebe, si marsikdaj želim, da bi bila gluha, ker so zvoki, ki se dogajajo v prostoru, podobni predelavi starih avtomobilov ali pa žvečenju čisto pravih žebljev. Ampak ta oseba ima nekoga, ki ga ta zvok ne moti, ki se z njo upa celo pojaviti v restavracijah in spet si lahko rečem samo to, da se res za vsakega nekdo najde. Kar je tudi prav.

Torej bodi to, kar si in to furaj do konca. Če si glasen jedec, si za malico privošči krekerje s svežo papriko in na koncu pojej še kakšen orešček, če za resen hobi smatraš sedenje v lokalnem pubu v kroksicah, potem pač furaj to, dokler ti paše in če imaš malce čuden smisel za humor in na sliko, ki jo dobiš od nekega fanta na kateri so palačinke in spodaj piše: »Want to eat my pancakes?« hočeš odgovoriti z sliko sosedovega mačka in spodaj napisati: »Want to eat my pussy?«, ampak ti je preveč nerodno, ker ne veš, ali se mu bo to zdelo smešno ali bizarno, jaz pravim go for it. Own that shit. Ker se za vsakega nekdo najde. In ne dovoli ljudem, da ti rečejo, da bodi to, kar si, in ti v istem stavku predlagajo, da bi lahko malce več športala, obiskala zdravnika, zaradi tiste deviacije septuma in da bi lahko počasi nehala pod rubriko »special skills« v življenjepisu pisati, da znaš pijana narediti stojo na glavi. Nekdo bo to znal ceniti. #samopovem