četrtek, 18. maj 2017

Bodi to, kar si. Ampak ne preveč.



Kamorkoli pogledam, vidim slogane tipa »bodi to, kar si« ali pa »sem to, kar sem«, kar naj bi nam, povprečnim smrtnikom, dalo vedeti, da je čisto ok, da smo taki, kot smo. Dobro, pač ne zgledaš kot Kylie Jenner, ampak roko na srce, tudi Kylie več ne zgleda kot Kylie, toda dnevne afirmacije, ki nas spodbujajo, da izražamo svojo individualnost in nam govorijo, da smo unikatni kot snežinke, so preprosto rečeno full of shit. Ta ista podjetja, ki nas spodbujajo, da smo »to, kar smo« nam hkrati prodajajo izdelke, ki delujejo po čisto drugem principu in nas spreminjajo v točno to, kar nismo. Imaš sive lase? Tukaj imaš barvo, ki je trenutno v akciji, da si lahko kupiš kar dve na zalogo, ker nihče noče vedeti, kakšna je tvoja naravna barva las. Imaš celulit? Tukaj imaš kremo, losjon, masažo, drenažo, ker bog ne daj, da se letos na plaži pojaviš takšna, kot si, ker tega noče nihče videti. Potem so tukaj še različne kapsule, make up, stezniki, ki jih je zagotovo skreiral moški, pa vrisane obrvi, ki se ne stopijo v vodi in nohtki, ki ne pokajo zaradi pomanjkanja kalcija. Če povzamemo, slogani bi se zagotovo morali počasi spremeniti v: »Žal nam je, da si, kakršna si, ampak ni panike, mi ti bomo pomagali« ali pa »Za božjo voljo, samo ne biti to, kar si. Akcija traja do konca tega meseca, oziroma do razprodaje zalog.«

In kaj to sploh pomeni? Bodi to, kar si. Občutek imam, kot bi govorili o mikrovalovnih pečicah ali pa o pralnem stroju, ki pride z navodili in točno veš, na katere gumbe pritisniti, da dobiš želene rezultate. Ljudje smo vseeno malce bolj kompleksni od elektronskih naprav in včasih preprosto ne veš, na kateri gumb pritisniti, da bi dobil to, kar hočeš. Ali pa pri nekomu končno najdeš tisti pravi gumb, potem pa pritisneš malce premočno in dobiš kontra efekt. Ok, to s pritiskanjem gumba se sliši malce dirty, ampak obljubim, da ne bom zašla v čudne vode. Govorim o zelo posebnih primerkih ljudi, ki vsak dan pojejo drugo pesem in bi morda res lahko prišli skupaj z navodili, da bi človek izognil kratkemu stiku. In  ne, tokrat ne govorim o ženskah v obdobju PMS-a, kar je pa spet zgodba zase. In ker nam je ženskam že tako hudo, ker nam ves čas narekujejo, kakšne moramo biti, se v te vode ne bom spuščala. Samo povem.

Zadnjič sem si poskušala predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi ljudem dejansko takoj v štartu povedali, kdo smo v resnici. Predstavljajte si prvi zmenek, na katerem oba udeleženca takoj položita karte na mizo in namesto nekih olepšanih zgodbic tipa »rad imam živali in dolge sprehode po plaži, romantično poezijo, iskrene ljudi in dober kozarec vina« poveš nekaj v stilu »imam deviacijo septuma, zaradi katere na res slabo noč smrčim kot star gozdar, sovražim dolge sprehode po plaži, ker bi raje v sosednjem lokalu pil pivo, ti si mi res všeč, ampak tista bejba, s katero sem se dobil včeraj, mi je še bolj všeč, ampak dejva se še kdaj dobit.« Na kar ti odgovoriš v podobnem stilu »nisem fenica živali, sovražim pohode na karkoli, kar je vsaj malce podobno hribu, moj največji dosežek pa je to, da po treh pivih znam narediti stojo na glavi in ja, ok, dejva se še kdaj dobit.« Preprosto in direktno pa ti s tem zdaj naredi, kar veš in znaš. Situacija take it or leave it, kot tisti model s Tinderja, ki je samozavestno sedel na vrtu v kroksicah, s pivom v roki in mu je bilo čisto vseeno, kaj si kdo misli o njemu.

In ko smo že pri tistem modelu, jaz sem prepričana, da je do zdaj že našel nekoga, ki ga je bil pripravljen sprejeti, takšnega kot je. In to zato, ker je bil na tisti sliki njegov confidence level na isti stopnji, kot je samozavest Kanyeja Westa in ker sem sveto prepričana, da se za vsakega nekdo najde. Poznam recimo neko osebo, ki je by far najglasnejši jedec, kar sem jih v življenju imela srečo spoznati. In kar je v vsem tem najhuje, ta oseba obožuje hrustljavo hrano tipa oreščki, sveže sadje in zelenjava, krekerji in vse kar med uživanjem spušča nadnaravne zvoke. Ko sem v bližini te osebe, si marsikdaj želim, da bi bila gluha, ker so zvoki, ki se dogajajo v prostoru, podobni predelavi starih avtomobilov ali pa žvečenju čisto pravih žebljev. Ampak ta oseba ima nekoga, ki ga ta zvok ne moti, ki se z njo upa celo pojaviti v restavracijah in spet si lahko rečem samo to, da se res za vsakega nekdo najde. Kar je tudi prav.

Torej bodi to, kar si in to furaj do konca. Če si glasen jedec, si za malico privošči krekerje s svežo papriko in na koncu pojej še kakšen orešček, če za resen hobi smatraš sedenje v lokalnem pubu v kroksicah, potem pač furaj to, dokler ti paše in če imaš malce čuden smisel za humor in na sliko, ki jo dobiš od nekega fanta na kateri so palačinke in spodaj piše: »Want to eat my pancakes?« hočeš odgovoriti z sliko sosedovega mačka in spodaj napisati: »Want to eat my pussy?«, ampak ti je preveč nerodno, ker ne veš, ali se mu bo to zdelo smešno ali bizarno, jaz pravim go for it. Own that shit. Ker se za vsakega nekdo najde. In ne dovoli ljudem, da ti rečejo, da bodi to, kar si, in ti v istem stavku predlagajo, da bi lahko malce več športala, obiskala zdravnika, zaradi tiste deviacije septuma in da bi lahko počasi nehala pod rubriko »special skills« v življenjepisu pisati, da znaš pijana narediti stojo na glavi. Nekdo bo to znal ceniti. #samopovem



četrtek, 11. maj 2017

The Guy



Zadnjič sem gledala neko 10.206 epizodo serije Law and Order, ki so jo by the way skenslali in to ravno zdaj, ko sem se dobro ogrela, kar je nekak the story of my life, ravno ko se za nekaj pošteno ogrejem, ta stvar skrivnostno izgine. Ampak dvomim, da se je Law and Order odločil »to pull a Jemen on me«, enostavno so se na slovenskih programih odločili za krajšo pavzo, zato sem panično brskala po drugih tujih programih in naletela na neko 501. epizodo, kjer je bila Mariska še deset let mlajša, Ice-T pa je spregovoril več kot pet stavkov na epizodo. In spet sem bila srečna. Moje življenje se je vrnilo na ustaljene tirnice. In v eni od epizod, ne vem več ali gre za stare ali nove dele, je prišlo do umora, se opravičujem za spoiler alert, v katerem je morilec uporabil vrv. Vsi so se panično spraševali, kaj naj naredijo, ko je Ice-T izjavil, da bo poklical nekega tipa, ki je njegov »the rope guy«. Ja, model ima tipa, ki se ukvarja samo z vrvmi, kar se sliši super razburljivo, in le ta jim je takoj priskočil na pomoč, razložil vse o vrveh in jim pomagal rešiti umor. In v tistem trenutku sem pomislila, a ne bi bilo kul, če bi vsi mi imeli nekega tipa, ki bi bil naš The Guy, in ki bi nam pomagal reševati zapletene življenjske situacije. Samo pomislite na vse stvari v življenju, ki nam zamorijo dan, zakomplicirajo naš obstoj, ali pa nam grejo samo preprosto na živce, in kako kul bi bilo, če bi obstajal nek tip, ki bi nam priskočil na pomoč in nam pomagal vse to urediti. Ladies and gentlemen, meet The Guy.

The guy, jaz sem ga poimenovala kar Miloš, ker se mi sliši kot nekdo, ki je malce rough around the edges, a ima mehko srce, se lahko pokliče v marsikateri situaciji. Pa začnimo z eno izmed bolj neprijetnih situacij, kot je recimo razhod s partnerjem, še posebej, če sta s tem partnerjem bila skupaj kar nekaj časa in imela skupno gospodinjstvo. V tem primeru je treba poskrbeti za kar nekaj stvari: selitev, delitev premoženja, prepis avtomobila, skrb za morebitne hišne ljubljenčke, pošteno in enakomerno razdelitev skupnih prijateljev, iskanje novega stanovanja in morda celo novega partnerja, pa še kaj bi se našlo. Ti si seveda čisto sesut zaradi razhoda, ne da se ti ukvarjati s prej omenjenimi stvarmi, in kaj narediš? Pokličeš Miloša. Miloš ti v najkrajšem možnem času priskrbi vse kar rabiš, on je tisti, ki komunicira s tvojim bivšim partnerjem, da tebi tega ni treba početi, ker ti je pač bed, zrihta ti nov flet, avto in partnerja, skratka Miloš poskrbi zate in za tvoje počutje, ti pa si lahko privoščiš ležeren oddih v toplicah, se zavlečeš pod kovter in se cele dneve jočeš, ali pa žuraš s prijatelji, skratka počneš lahko vse, kar želiš, ker ima tvoj The Guy vse pod kontrolo.

Kar se tiče zvez, je Miloš še kako priročen. Predstavljaj si, da se meniš za blind date in te seveda malce grabi panika, ne veš, ali ti bo potencialni partner všeč, ne veš, kakšni so njegovi nameni, ne veš če bi sploh šel, potem pa se spomniš na Miloša, ki se z dotičnim tipom/punco najprej dobi na eni kavi, ga prečekira, malce povpraša po družinski anamnezi in podobnih stvareh, potem pa ti samo na kratko sporoči, ali je tip/punca pravi/a zate. As simple as that. Miloša pa lahko povabiš tudi na družinska srečanja/poroke/branje oporoke/rojstne dneve/božič z družino in vse druge zadeve, kjer te vsi sprašujejo, kje imaš fanta in zakaj si še vedno samska. Nisi. Ker imaš Miloša. Miloš te ljubeče drži za roko, se slika s tvojo mamo, ki slike po viberju takoj pošlje vsej družini na vseh celinah, s tvojim očetom govori o ribarjenju in mu pomaga peči čevape, tudi s tabo naredi en selfi, ki ga po viberju pošlješ vsem bivšim fantom, ker je Miloš v tej naši zgodbi tudi strašansko čeden in galanten, z ravno pravim številom tatujev, ki se jih ne ustraši tvoja stara teta, tvoji bivši pa si na skrivaj želijo, da bi bili tako drzni in so nanj divje ljubosumni. S tem, kaj bo, ko ugotovijo, da je Miloš samo tvoj The Guy, pa se boš ukvarjala pozneje, oziroma ne boš se, ker bo situacijo spet rešil Miloš.

Miloša lahko angažiraš tudi za srečanja s tvojimi prijatelji, ker se ti vsake toliko zgodi, da si v petek zvečer ful utrujena, morda se te celo nekaj loteva, ker pa nočeš zamuditi zabavnega večera v dobri družbi, ven pošlješ Miloša. Miloš ima seveda dostop do tvojih družbenih omrežij in ta večer s tvojimi prijatelji skrbno dokumentira, ves čas objavlja zabavne fotke s heštegi tipa #bestie #bestfriends #bestnightever #havingfun #ilovemyfriends, objavi kakšen instagram story z različnih lokacij in na koncu naredi še en group selfi za objavo na facebook-u. Seveda ti tvoji prijatelji ne zamerijo, da si na druženje poslala Miloša, ker je Miloš super zabaven, dobro prenaša alkohol in jih na koncu povabi še na pica burek in jih, preden se poslovijo, vse toplo objame. Skratka, Miloš je boljša družba od tebe. Nimaš kej. Samo povem.

In v katerih situacijah bi meni najbolj nucal Miloš? Pri pospravljanju fleta, pri ponedeljkovem jutranjem službenem sestanku, oziroma lahko vzame kar cel ponedeljek, ker mi ponedeljki res morijo, pri ugotavljanju, kaj se je zgodilo s tistim tipom, ki me več ne pokliče in ko to ugotovi lahko poskrbi še za ustrezno kazen, predvsem pa mi lahko pomaga pri športnih dejavnostih. In s tem mislim, da jih pač opravi namesto mene. Dm-ov tek za ženske? Ni panike, Miloša bom preprosto oblekla v roza majico, nekdo ga bo slikal nekje od daleč, v slabi svetlobi in znotraj gruče ostalih žensk in vsem bom lahko povedala, da sem bila to jaz. Triglav? Miloš. Enough said.

To je to, Miloš The Guy je idealna poslovna priložnost za vse, ki smo nepripravljeni na lajf, oziroma svoje probleme raje prelagamo na druge. In zakaj ne, če nam lahko The Guy še kako pride prav. Tudi ta post je napisal Miloš. Meni se ta teden res ni dalo. #samopovem



četrtek, 04. maj 2017

Štirje dnevi, štirje letni časi



Tokrat nekaj besed o prvomajskih počitnicah aka step-by-step tutorial o pravilnem pakiranju potrebščin v kufer, da bi se izognil možnosti, da tvoj dopust postane ena od oddaj I shouldn't be alive. Mogoče se sliši nekoliko dramatično, a ko ti konec aprila zaradi močnega sneženja odpovejo let v Amsterdam in nič hudega sluteč pristaneš v sumljivem penzionu nekje ob Brniku ter ob polnoči piješ pivo z random Makedoncem, ki je imel na sebi samo kratko majico, ker kdo bi vedel, da bo konec aprila snežilo, si pripravljen na praktični vse. Bukvalno vse. In iz tega razloga se odločiš, da letos v kufer napakiraš dobre stare uggice, nove najkice, ker boš kao neki hodila naokrog, all starke za dušo in šlapice, ker te v življenju ni še nič izučilo in si večni optimist. Seveda vsak dan čekiraš vremensko napoved, ki se iz ure v uro spreminja, kar je bila tudi realna slika tega popotovanja, ter se psihično pripravljaš na bizarne napovedi tipa: »plohe z dežjem« (ker je tistih brez dežja že zmanjkalo, kot mortadele z olivami) in na »warm with snow«, kot je sarajevsko vreme opisal kolega Marco, s katerim smo pohengali ob pivu in čevapih, zaviti v šale in oblečeni v zimske plašče. In dejansko je imel prav, it was warm with snow in tiste uggice sploh niso bile odveč. Ampak začnimo na začetku tega nadvse zanimivega popotovanja in s prvim parom čevljev.

Kot vse dobre ideje je tudi ideja o road tripu po Balkanu padla v dobri družbi in ob kozarcu piva (verjetno zdaj že vsi veste, da je beseda »kozarec« zgolj informativnega značaja). V igri so bile tudi destinacije, kot je Maroko, a je kolega rekel, da tja ne bi šel, ker tam ne more pit, jaz pa sem ga razumela, da je tam Brad Pitt in že skoraj bukirala enosmerno vozovnico. Ko pa sem dojela, da tam ne bom mogla ne get drunk nor get lucky, sem takoj pomislila na the next best thing: pivo in čevape. In padla je odločitev, da se podamo po dobrih starih državah bivše juge, opušteno. Tisti prvi dan potovanja, ko nas je zjutraj v Ljubljani že pošteno napralo, se je končno pokazal sonček in trip sem začela v najkicah. Pa ne zato, ker sem se pripravljala na blazno hojo, ampak ker so mi pač kul in ker je bilo zunaj končno suho. Ampak samo do bosanske meje, kjer so se spet začele »plohe z dežjem«, kar ni ustavilo čokatih tovornjakarjev pred precej očitnim javnim uriniranjem v naši bližini. Bosanski carinik nas s čikom v roki spusti naprej, mi pa pičimo proti Banja Luki, kjer pride do prvih resnih komplikacij. Iskanju našega motela v nalivu in po precej neoznačenih poteh. Ker zakaj bi bilo kaj na izi, če se lahko zakomplicira.

In tako smo se kar nekaj časa vozili v napačno smer ter ugotovili, da so vsi moteli in hoteli precej dobro označeni, razen našega seveda, absolutni zmagovalec pa je bil Hotel Dragana, ki si je očitno lahko privoščil kar nekaj oglasnih desk, ki so goste peljale v pravo smer, če pa si table slučajno zgrešil, pa nikakor nisi mogel zgrešili neonskih tabel Hotel – neonsko zelena in Dragana- neonsko roza, ki so oddajale pravi Club Tropicana vibe, ko si prišel na destinacijo. Minus palme, bazen in catchy pop tunes, ampak kaj ti nuca Dragana, če ti iščeš nekaj drugega in po 20. minutah vožnje v napačno smer ugotoviš, da je morda bolje, da greš še enkrat nazaj, od koder si prišel. In ja, že v štartu si se peljal mimo, ker niso bili tako dobro označeni kot Dragana. In ker si že malce utrujen in bi ti res sedlo eno pivo, se odpraviš v hotelski bar, kjer ti precej sumljiv tip pove, da »kod njih ne drže piće, ali imaju vino i rakiju«. Hešteg wtf. K plohe z dežjem. Ampak ni panike, greš pač v trgovino po pivo, v pekarni si kupiš burek in žurko nadaljuješ na terasi. V zimski jakni in uggicah. Samo povem.

Naslednji dan nadaljuješ kar v istem outfitu, ker imaš precej dober feeling, da se bojo plohe spremenile v »warm with snow« in ko počasi zapuščaš Banja Luko, te na poti iz mesta vljudno pozdravi ogromen jumbo plakat: Hotel Dragana vam želi sretan put! Prisežem, da grem naslednjič v Dragano. Tam bi ziher dobila pivo. Mogoče celo burek. Ampak je, kar je in pot se nadaljuje proti Sarajevu, ki obljublja dobro hrano in zabavo ter morda malce bolj označena prenočišča. Ne pričakuješ pa tega, da te bo na poti pričakal sneg in da ga bo dejansko zapadlo toliko, da se boš lahko kepal. Počutila sem se kot tisti ubogi nič hudega sluteči Makedonec, ki je lani pristal v Ljubljani, le da sem bila jaz malce bolj oblečena, a nič manj šokirana. Na srečo pa je bil sneg, kot moj »kozarec« piva, bolj simboličen in ga je do Sarajeva že počasi zmanjkalo. Ostali pa so nam samo čevapi in simpatični natakarji, ki se zgrozijo, ko naročiš malo pivo (osebe, ki je to naročila iz varnostnih razlogov raje ne bom imenovala, mislim pa da je precej očitno, da to nisem bila jaz) in ti v vsakem primeru prinesejo velikega, tudi če ga nisi naročil. Tudi ajvarja ti ne prinesejo, ker boš pri njih pač jedel kajmak, nimaš pravo glasa. Imaš pa konstantno poln želodec, ki ti počasi že zameri vnos takšnega števila kalorij in sam pri sebi si obljubiš, da boš šel v Ljubljani v vegansko restavracijo, da si malce zbalansiraš karmo in holesterol v krvi.

Zadnji del tripa se je nadaljeval v all starkah in na poti po Dalmaciji, kjer nam je vreme končno malce prizaneslo, vonj po čebuli in mesu je počasi tonil v pozabo in zadnji večer smo preživeli v šlapcah, čeprav še ni bilo tako zelo toplo, ampak prav zanalašč, ker si jih imel v torbi in ker si se celo pot veselil, da jih boš dal na noge. Da bo zgodba popolna in da bo cilj dosežen. Najkice, uggice, all starke in šlapce – štirje dnevi, štirje letni časi.

Ja, kot je bil nepredvidljiv ta april (in večina tipov, ki sem jih imela srečo spoznati), je bilo nepredvidljivo tudi vreme, ki ga je spremljalo in še dobro, da je bil moj kufer tokrat pravilno spakiran. Da se ne bi ponovila usoda tistega Makedonca, ki me je naučil, kako pomembno je biti na vse pripravljen. Hvala ti in upam, da imaš na sebi zimsko jakno, kjerkoli že si. #samopovem




četrtek, 27. april 2017

Try Tinder, They Said



Po aferi Tuppergate (za več informacij o aferi Tuppergate si oglejte prejšnjo objavo), sem se zalotila, da imam pred sabo samo dve opciji. Ali se utapljam v žalosti in poceni vinu ali pa se pogumno lotim naslednjega koraka. In takrat sem pomislila: »Kaj bi naredila Taylor Swift?« Taylor se ziher ne bi prepustila malodušnosti in pretiranem vnašanju nepotrebnih kalorij. Taylor bi se v roku enega tedna vrgla v novo zvezo, po enem mesecu bi jo končala in o celotni zadevi napisala super catchy komad, ki bi ga na skrivaj poslušali pripadniki vseh generacij. Zato sem po temeljitem razmisleku in nekaj kozarcih vina, svoj dobri stari tupperware pospravila v kuhinjsko omarico in se odločila to pull a Taylor ter si odprla profil na Tinderju. Ker se klasično zmenkarjenje do sedaj ni obneslo in ker sem že resno potrebovala material za nove objave. In naj vam povem, materiala imam dovolj, da bi lahko napisala krajši roman, bo pa tudi ta objava čisto dovolj, da dojamete bistvo te neprecenljive izkušnje.

Ok, afera Tuppergate se je končala, jaz pa se na neko dolgočasno zimsko sredo popoldan odločim, da si odprem profil na Tinderju, ker why not. Lahko spoznaš zanimive ljudi, lahko dobiš nove izkušnje, napišeš bestseller ali pa si z nekom samo malce krajšaš čas, if you know what I mean. In tako naredim nabor svojih najboljših fotk, iz dobrih kotov in u nulo izračunanih odvodov in integralov, z dobro osvetlitvijo in ravno pravimi filtri, skratka selfiji de luxe, in se malce prestrašeno lotim tega novega neznanega teritorija. Bistvo mi kmalu postane jasno, swipe left, če ti oseba ni kul, ter swipe right, če ti je. Če oba potegneta v desno, je a match. Precej preprosto, a ne? Ja, je, dokler pri neki deseti fotki ne naletiš na The Tupperware Guy-a. In si v moralnem precepu. Kaj zdaj? A je kakšna opcija, da ne narediš nič? Bo on vedel, da sem ga skenslala? Me morda opazuje skozi kakšno skrito kamero na Tinderju? V vsej tej paniki sem telefon na hitro odložila in rok in kakšnih 15 minut samo sedela ter razmišljala, kaj naj naredim. In potem sem se odločila za swipe left. Because he left.

To pa ni bila edina moralna dilema, ki se me je polotila tisti prvi dan, ker sem kmalu nabasala še na dva bivša in na cel kup prijateljev in znancev. In kaj zdaj? Nočeš jih užaliti in potegniti v levo, dejstvo pa je, da če bi si bili kul, ne bi zdaj vsi pristali na Tinderju. In tako je bila dilema odpravljena, jaz pa sem se pogumno lotila nadaljnjih čekiranj profilov. In precej kmalu prišla do zelo pomembnega zaključka, da vse te tipe, s katerimi sem se »ujela«, lahko razvrstim v nekaj precej zanimivih kategorij.

Prva kategorija, ki je najbolj izstopala, so seveda tipi, ki ne ovinkarijo in pogovor precej hitro obrnejo na seks. Itak. Še dobro, da ni opcije, da bi si tam pošiljali fotke, ker bi bil moj inbox kaj kmalu poln dick picov. Ampak na Tinderju namesto dick picov dobiš samo nespodobna povabila in romantična vprašanja v stilu: »A te kdo servisira?« Classy, nimaš kej. Ampak ok, nimam nič proti temu, vsak je tam s svojim namenom, čeprav so nekateri nameni včasih premalo direktni. Recimo, nekdo ti ponuja seks, spet nekdo drugi pa ti ne nudi ne resne zveze ne seksa. O čem potem govoriva? O dogovorjeni poroki? O ogledu razstave mačk na Gospodarcu? V tem primeru bi že raje dobila nespodobno povabilo, ker bi vsaj vedela, pri čem sem. Hold the dick pic tho.

Druga, precej močna kategorija na Tinderju, so seveda športniki. To so profili, na katerih so vsaj tri slike, ki kažejo nato, da so s srcem in dušo predani različnim vrstam športa. Tako recimo vidiš modela na kolesu, ob kolesu, s kolesom v gorah, na Triglavu, pod Triglavom, v kolesarskih hlačkah, a pazi to, brez kolesa, skratka, sej razumete. Model je športnik. In čeprav me tak entuzijazem do športa malce straši, sem nabasala na tipa, s katerim bi šla na Triglav, pod Triglav in se celo malce popeljala s kolesom na kak manjši hrib, mu pomagala prikriti umor, ali pa donirala ledvico, tisto ta boljšo, a me ni nikoli kontaktiral. In še dobro, da ne, ker mislim, da bi se ta romanca končala v stilu komada od Taylor Swift. Catchy ampak tragično.

Obstaja tudi kategorija skrivnostnežev, ki so najbolj izmuzljiva sorta tipov na Tinderju in z njimi ni vredno zgubljati časa, saj se vse odvija precej počasno. Tako se mi je recimo zgodilo, da mi je nek tip po kakšnem tednu najinega »ujemanja« v inbox napisal: »Hej.« Na kar sem mu jaz odgovorila: »Hej.« Čez dober teden mi je napisal: »Hi.« Na kar sem mu jaz napisala: »Hi.« Potem, čez kakšen teden, je napisal: »Kako si?« Jaz pa njemu: »V redu, pa ti?« Še vedno čakam njegov odgovor. Vabilo na najino poroko dobite čez približno deset let. Samo povem.

So pa tukaj tudi fantje v stilu »sem, kar sem« in če povem po pravici, so mi ti še najljubši. To niso tipi, ki imajo za profilke slike s potovanj, ali slike na kolesu in celo ob kolesu se ne slikajo, to so tipi, ki se slikajo nekje na vrtu za hišo, na nogah imajo obute rahlo umazane kroksice, v eni roki držijo pivo, skozi majico pa jim ven gleda pivski trebušček. To je to. To je to, kar dobiš, če te na zmenek povabi tak tip. Tukaj nimaš kej ugibati in se nimaš kaj spraševati, tip je na eni fotki pokazal točno to, kar je in to so tipi, ki bi jih morali bolj ceniti. Ampak vseeno potegneš v levo, ker je tvoj lajf en dolg komad od Taylor Swift. Draga Taylor, po tej izkušnji s Tinderjem, te še bolj razumem in spoštujem.

Skratka, Tinder je kot klub ob treh zjutraj, nekateri so za akcijo, nekateri slonijo ob šanku in se še vedno odločajo, ali bojo ostali ali šli domov, nekateri ostanejo do jutra in grejo domov z edino osebo, ki je še približno trezna in je pač še tam, tisti, ki pa so tehtali med večimi opcijami in se za nobeno niso mogli odločiti pa grejo po navadi domov kar sami. Ali pa v trojčku, če sta Marjan in Venera v ravno pravi korelaciji. Meni osebno je bila izkušnja več kot zabavna, v klubu pa sem ostala, dokler nisem zaslišala dobri stari California Love, ki običajno signalizira, da je žurke konec. Če sem pa odšla domov sama ali v dvoje, pa naj ostane skrivnost. Gotta keep it classy. #samopovem