četrtek, 06. julij 2017

Monogamija ali mononukleoza?



1. monogamíja  -e ž (ȋ) zakon moža z eno ženo, enoženstvo: razpravljati o monogamiji biol. spolno življenje nekaterih živali v paru. Evo. As simple that. Za vse, ki ste bili do zdaj zmedeni, kaj v resnici pomeni biti monogamen. In če zanemarimo za sekundo spolno življenje nekaterih živali v paru, je bistveno to, da gre v definiciji za besedo ENA. Torej za zvezo z ENO osebo. Živimo pa v časih, ko si monogamijo vsak razlaga drugače. Nekateri mislijo, da gre za obliko bolezni (ne, dragi moji, to je mononukleoza, ki je dejanska bolezen, kako pa se je ta znašla v tej zgodbi, bo pa tudi kmalu postalo jasno) ali za neko deviantno početje, ki trenutno sploh ni v modi, če pa si še old school generacija, pa se verjetno še bežno spominjaš, da smo si nekoč kar hitro prisegli večno zvestobo, po navadi že na šolskem igrišču, in se je po večini tudi držali, zdaj pa so meje malce bolj zabrisane, ker, kot sem že omenila, si monogamijo vsak razlaga drugače. In tako pridemo do različnih vrst monogamije, ki jih definicija seveda ne omenja, ker dejansko ne obstajajo, kot so recimo: monogamija po potrebi, enostranska monogamija, počitniška monogamija, spletna monogamija in nekaj, čemur jaz pravim »are we there yet?« In nič od tega ni dejanska monogamija, kot je bila nekoč mišljena, je pa enosmerna vozovnica v smer mononukleoze.

Pa začnimo z monogamijo po potrebi, ki je verjetno še najbolj razširjena in je precej podobna ostalim vrstam monogamije. No, dejansko imajo vse eno stvar skupno, ta pa je, da nič od tega ni monogamija. Skratka, monogamija po potrebi je, ko je en od partnerjev zvest takrat, ko to njemu ali njej ustreza, ali če povem na primeru, ko gre ven žurat s prijatelji, spozna privlačno osebo nasprotnega spola (ali istega, ampak to je že druga zgodba) in se odloči, da partnerja prevara, se morda naslednji dan pokesa in je partnerju zvest do naslednje priložnosti, ko si monogamijo spet dozira po potrebi. Po definiciji je ta vrsta monogamije zelo podobna enostranski monogamiji, le da gre v tem primeru bolj za situacijske odločitve, pri čemer je enostranska monogamija veliko bolj načrtovana. Seveda pa bi bila oseba v obeh primerih razočarana, če bi njegov ali njen partner počel enako, vendar se v tem konkretnem primeru tolaži, da je šlo za alkohol, slabo družbo in da se to nikoli več ne bo ponovilo. Do naslednjega vikenda. Ali žurke. Ali očetovega abrahama. Monogamija po potrebi namreč ni preveč izbirčna.

Enostranska monogamija, ki je tudi podobna ostalim vrstam monogamije, pa je veliko bolj zapletena in premišljena. V tem primeru se eden od partnerjev ekstra potrudi, da izpelje zadevo in zahteva kar nekaj časa in previdnosti. Slišala sem namreč zgodbo o dekletu, ki je spoznala fanta, se z njim dobivala kar nekaj časa, veliko vikendov je preživela pri njemu doma in živela v prepričanju, da je fant samski, kar seveda upa vsaka ženska, ki se z nekom dobiva, ker pa je Ljubljana majhna, je kmalu izvedela, ne le, da fant ni samski, ampak celo živi s svojim dekletom in to v tistem stanovanju, kjer sta se ona dva skoraj vsak vikend dobivala. Torej si je fant moral vzeti kar nekaj časa, da odstrani vse stvari, ki so bile v lasti njegovega primarnega dekleta, jaz si predstavljam, da si je najel kar kakšno skladišče in tja trogal vse stvari, in če zdaj bolje pomislim lahko rečem samo: kapo dol. Da se je modelu dalo vse to inscenirati in si ustvariti dvojno življenje. In potem se moški sprašujete, zakaj smo ženske tako sumnjičave. Zaradi takih modelov, kot je ta. Jaz včasih komaj prenašam samo sebe, ajd enega partnerja še nekako uskladim s svojim busy lifestylom, ki je pretty much yoga, beer and naps, da bi se mi pa dalo furat dvojno življenje, je pa že višek moje energije in živcev. Samo povem.

Ker pa tukaj že poletje, je precej razširjena počitniška monogamija. V tem primeru gre za osebo, ki je nezvesta samo na dopustu. V nekaterih primerih gre za oba partnerja, ki sta zmenjena, da si tu in tam na dopustu dasta duška in se malce pozabavata še z drugimi, v večini primerov pa to počne samo en partner, za katerega se meje, ko je v tujini, zabrišejo. Čeprav je zdaj, ko smo v EU, stvar z mejami ratala malce bolj zakomplicirana. Kje dejansko se varanje začne? Najprej moram poguglat, katere države so v EU in kje so meje, potem pa lahko začnem. Tako si jaz predstavljam ta miselni proces. Ali pa, just to be safe, odletiš nekam daleč stran in upaš, da kar se zgodi onkraj oceana, tam tudi ostane. Razen mononukleoze. Ta žal ne pozna meja.

Potem je tukaj še spletna monogamija, ki je tudi precej popularna, ne glede na letni čas. Tukaj gre za osebo, ki spletno flirtanje, sexting in podobne zadeve, ne smatra kot varanje. Tudi sama se v tem primeru morda težko opredelim, ampak če si predstavljam svojega partnerja, ki okrog pošilja svoje gole fotke in z neznankami flirta po netu, mi ne bi bilo ravno prav. Pa še nekaj, ženske smo hujše od agentov FBI in takšno početje, čeprav zelo skrivno, nikoli ne ostane on the down low za vedno. In čeprav v tem primeru ne moreš stakniti kakšne hujše bolezni, vseeno ni kul.

In za konec še moja najljubša, are we there yet monogamija. Ker so zveze dandanes malce bolj ekspresne in veliko manj romantične, se človek velikokrat vpraša, kaj sploh počneva in ali sva zdaj v resni zvezi. Ker bodimo realni, to da se z nekom dobivaš skoraj vsak dan, se slišiš vsako uro, in tekstaš vsako prosto minuto, dandanes še ne pomeni nič. Če pa hočeš prezgodaj razčistiti vajin status, izpadeš psiho. In potem čakaš in čakaš, ne veš dobro, kaj se med vama zdaj dogaja, tvoj potencialni partner pa se ta čas dobiva na tinder dejtih in si dela zalogo kandidatov za dejtanje, ki bo trajala vsaj do julija drugo leto. In potem si ti psiho.

Dragi moji, monogamija ni vsem čisto jasna, je pa zato mononukleoza s katero sem imela bližnje srečanje pred leti, ravno zaradi tega, ker kot sem rekla, monogamija ni vsem jasna. In ker sem jo jaz poceni odnesla, ker sem po besedah zdravnice, prestara za mononukleozo, no rekla je, da se pri najstnikih bolj razvije, jaz pa sem bila vsaj enkrat v lajfu vesela, da sem za nekaj prestara, vas opozarjam, da bodite vseeno previdni. Razen če ste starejši od 30, v tem primeru ste prestari za mononukleozo. #samopovem



četrtek, 29. junij 2017

17 stvari, ki se jim ne more upreti noben moški



Če slučajno mislite, da sem končno našla ključ do moškega srca, se žal motite. Sploh pa nisem vedela, da dejansko obstaja 17 stvari, ki se jim moški ne morejo upreti. 17. Totalno random cifra. Lahko bi vsaj zaokrožili na 20, ampak ker gre za moške, ni čudno, da je tako kot oni in njihove želje, tudi cifra skrajno random. Jaz osebno vem za samo tri stvari in še to sem izvedela iz prve roke, torej od moškega, ki je tudi malce random, ampak te tri stvari naj bi bile (punce, hitro si memorizirajte to starodavno skrivnost, ki mi je bila zaupana): seks, nogomet in pivo. Precej simple, a ne? In zakaj imamo potem toliko težav z osvajanjem moških src? Ker smo živele v zmoti, kajti ne boste verjeli, obstaja celo 17 stvari, ki se jim moški težko uprejo. Gre namreč za članek, na katerega sem naletela pred kratkim, za katerega sem sveto prepričana, da ga je napisal pijan najstnik s hudo motnjo pozornosti. In ker sem ravno zadnjič ugotovila, da vse delam narobe, od sekljanja zelenjave do uživanja pice, me je tudi tokrat pričakala kruta realnost in zavedanje, da se mi je tisti fant, ki mi je zaupal tiste tri skrivnosti, z mano malce poigral. Ne gre samo za seks, pivo in nogomet, za kaj točno pa gre, boste izvedeli kmalu.

Prva stvar na seznamu je grizljanje ustnic. S tem naj bi namreč nagajivo flirtale in pozornost preusmerile na svoje ustnice. Tisti, ki ste gledali 50 Shades of Gray, se verjetno spomnite, da si je Anastasia v momentih hudega poželenja začela grizljati ustnico in Christian si jo je moral vzeti na licu mesta. Ja, itak. Meni je bolj delovala, kot da bo doživela epileptični napad, ampak očitno se to nekomu zdi seksi. Jaz na svoje ustnice verjetno opozorim edino takrat, ko si poližem ostanke čokolade, ki se mi po navadi prilima nekje v kotičkih in sem videti kot desetletnica, kar pa verjetno pošilja napačno sporočilo napačnim ljudem, tako da my bad, drugič se bom raje malce ugriznila in upala, da me opazi kakšen Christian.

Druga in tretja stvar sta malce kontaindiktorni, ampak ne pozabite, da konec koncev govorimo o moških, ki se seveda vidijo kot zelo preprosta bitja, v resnici so pa hujši od žensk v času menstruacije, ovulacije, polne lune in morda celo poporodne depresije. Gre namreč za strog videz, torej lasje speti v figo, morda očala in seveda ne pozabite na grizljanje ustnic, ter nenavaden videz, torej kakšen tatu, roza lasje in rolka. Ok, ne štekam, kaj zdaj, sexy librarian ali punca, ki je na pogojni prostosti? In ko smo že pri seksi knjižničarkah, ne vem, kakšne knjižničarke ste imeli vi, ampak naša je bila stara krepko čez 50 let in če me spomin ne vara, je celo malce šepala in izgledala kot moški. Ampak, kaj pa jaz vem. Če vas to vzburja, vas nič ne obsojam.

Potem imamo kar nekaj zadev z rameni. In sicer so najprej tu gola ramena in nato še pogled čez ramo. Torej imamo zaenkrat strog videz s tatuji in roza lasmi, grizljanje ustnic, gola ramena in potem še seksi pogled čez ramo. Rock on. Če vam do zdaj vse to uspeva, ste zagotovo na dobri poti. Ne vem čisto dobro, kakšen kot morate ujeti, ko pogledate čez ramo, morda 45 stopinj? Matematika mi ne gre, to moram še malce prekalkulirat, da ne izpadem neumno, ko se bom grizla v ustnico in zapeljivo pogledala čez ramo. In zakaj sploh gledam čez ramo? Kje pa je ta tip? Ne razumem, zakaj hodi za mano. Mi sledi? V tem primeru, drage moje, pozabite na vsa pravila in iz torbice potegnite solzivec. Better safe than sorry.

Seveda je tu še seksi hoja v visokih petah. Ok, priznam, to zna biti zelo seksi, ampak če bi moški vedeli, kako težko je hodit v visokih petah in pri tem še gledat nazaj, bi nam malce prizanesli. Moji večeri v visokih petah se po navadi končajo v šlapcah in z obljubo, da grem drugič raje žurat bosa, potem pa se spet zalotim v petkah, rahlo nadrkana, ker me vse boli in ključ do moškega srca je spet šel po gobe.

Potem sledi nekaj atributov, ki jih pač imaš ali nimaš. In sicer seksi glas, polne ustnice in pegice. Hojo v petkah že lahko naštudiraš, za drugo pa je morala poskrbeti mati narava. Tukaj res nimaš kaj. Ženske že res lahko marsikaj zafejkamo, od barve las do »naravnega mejkapa«, ki je seveda tudi na seznamu, glasu pa ne moreš zafejkat. In ko smo pri naravnem mejkapu, moški nimate pojma koliko časa in dejanskega mejkapa gre v to, da izgledamo, kot da na sebi nimamo ličil. Naravni puder, naravno senčilo, naravna šminka, vse to samo za to, da bi vam delovalo, kot da smo se take zbudile. Nismo se. Za to, da smo videti naravno, smo porabile vsaj pol ure časa. Samo povem.

Smo že pri 17? Mogoče sem kakšno neumnost preskočila, ampak mislim, da je bistvo jasno. Aja, tukaj so še športne legice, ali po domače, pajkice. Le te seveda poudarijo postavo, ne vem pa kako se to ujema s tistim strogim videzom, ki sem ga omenjala prej. Verjetno si knjižničarka, ki v prostem času športa. Ja, to bo to, to je edini način, da združiš vse te videze v eno osebo in zadovoljiš moško populacijo. Na koncu seznama pa je še iskren nasmeh, ki stopi srce vsakega moškega, ampak naj vam nekaj povem… Ko si cel dan v petkah, se grizeš v ustnico, se po službi daš še v pajkice in greš športat, pri čemer imaš gola ramena in zapeljivo gledaš nazaj pod ravno pravim kotom, ti ni do smeha. Aja, pa ne pozabi na naravno ličenje. Exhausting. Jaz se bom raje držala tistih treh pravil, ki sem jih poznala do zdaj, čeprav to na dolgi rok ni obrodilo sadov. Za ostalih 17 stvari enostavno nimam ne volje ne časa. In čemu se jaz ne morem upreti? To najverjetneje najbolje opiše spodnja slikica. Odpiši mi v normalnem časovnem roku, povem mi kaj duhovitega and don't be a hoe. Pivo, seks in nogomet pa tudi nucajo. #SamoPovem


četrtek, 22. junij 2017

Tisti, ki mi je ušel



Pravijo, da nas nič ne preganja bolj kot stvari, ki jih nismo kupili in jaz se s tem popolnoma strinjam. Še vedno namreč sanjam o tisti mali črni oblekici iz Zare, ki je nisem kupila in ki me zdaj, po vseh teh letih, še vedno vsake toliko obišče v spominu. Nekaj časa sem si jo ogledovala, se vsake toliko vračala v trgovino, da bi se prepričala, če mi je res všeč, in ker sem čisto predolgo razmišljala o nakupu in čakala na razprodaje, ki so bile tik za vogalom, so jo v tem času moje samorefleksije in predolgega razmišljanja, seveda prodali. Ostala je samo še številka XS, ki jo nase navlečem samo v določenih primerih in v času hudega stresa, ki mi stopi kakšno kilo ali dve, se optimistično odločim, da jo vseeno pomerim, ker je zdaj za 50 % znižana in še vedno čudovita. In tako jo z vsemi močmi in z eyes on the prize vlečem gor nase, iz garderobe se sliši tiha molitev, prodajalke so v nizkem štartu za morebitno oživljanje, ker začutijo, da se v garderobi dogaja nekaj čudnega, zadrga pa se noče in noče zapeti. To je bilo to. Ker sem predolgo čakala, je bila moja krasna mala črna oblekica zdaj v rokah nekoga drugega. In čeprav sem to osebo močno sovražila, mi oblekice nič ni moglo vrniti. Tudi iskanje na ebayu ni obrodilo sadov in morala sem se sprijazniti z usodo in si obljubiti, da bom od sedaj naprej kupila vse, kar mi je v tistem trenutku všeč. Kar je velika napaka, ker imam v omari cel kup posledic impulzivnih nakupov, ampak to je že druga zgodba.

Oblekica pa ni edini duh iz preteklosti, ki me vsake toliko obišče in pripravi do tega, da se sprašujem, kaj bi bilo, če bi bilo. Ravno zadnjič sem se sprehodila mimo bloka nekega fanta, ki se mi je, podobno kot tista oblekica, malce izmuznil. V bistvu sem se mu izmuznila jaz, ker sem, in to povem s težkih srcem, odšla v Jemen. Ja, prav ste slišali, jaz, ki obsojam to, da se nekomu enostavno nehaš oglašati in ga ghostaš, sem se v tistem nesrečnem trenutku odločila za to moralno sporno dejanje, ki ga nikakor ne podpiram. In tako sem tisti dan še nekaj časa razmišljala o tistem fantu in si ustvarila romantično sliko o najini prihodnosti, obujala spomine na čas, ki sva ga preživela skupaj, ga seveda poiskala na instagramu in že skoraj kontaktirala. V glavi se mi je odvila čisto prava filmska scena s kakšnim cheezy komadom tipa »I will remember you, will you remember me«, lasje nama plapolajo v vetru, no, meni plapolajo, on je bil postrižen čisto na kratko, v počasnem posnetku si stečeva v objem in živiva srečno do konca svojih dni. Potem pa se spomnim realnosti in razloga, zakaj sem se odločila, da z njim prekinem stike. Ja, ko gre za spomine, si včasih v glavi napletemo čisto drugo zgodbo. Tista oblekica morda sploh ni bila tako lepa, kot se jo spominjam, ta fant pa zagotovo ni bil nekdo, s katerim bi doživela filmsko zgodbo, ki sem jo imela v mislih. Moj Jemen je bil upravičen. Samo povem.

So pa tukaj tudi tisti, za katere bi bilo morda bolje, da bi se nam izmuznili pa se nam niso. Govorim seveda o mojem Mr Bigu, romantiku s kebabom, ki kar ni in ni hotel iti stran. Pa sva bila in potem nisva bila, minevala so leta, spreminjali so se letni časi, saga pa se je nadaljevala. Tukaj ni pomagal niti Jemen niti trdne odločitve, eni ljudje so pač malce bolj vztrajni. Kot neprijetna srbečica, ki se je ne losaš niti z najboljšimi kremami in priznanimi dermatologi. Ampak tudi ta saga se je na koncu dobro izšla in s ponosom izjavljam, da sem zadnje romantično povabilo na kebab odločno zavrnila. In v ozadju ni bilo ne filmske glasbe ne plapolanja las v vetru.

Ko pogledamo nazaj, so vedno stvari, ki nas bojo preganjale. Za nekatere so to oblačila, ki jih nismo kupili, za nekatere so to potovanja, na katere nismo šli, ali pa ljudje, ki so nam tako ali drugače ušli. Po vsej verjetnosti v Jemen. Ampak če izklopiš filmsko glasbo in plapolanje las v vetru, ti je prej kot slej jasno, da je morda bolje tako. In ne, ne kontaktirajte svojih bivših po petih letih, to ni nikoli prava odločitev. Oblekice morda še lahko poiščete na ebayu, bivše pa raje pustite pri miru. #samopovem



četrtek, 15. junij 2017

Plaža 2017



Glede na stopinje, ki jih imamo že nekaj tednov, mislim, da je čas za zdaj že ustaljeno vsakoletno objavo na temo priprav na poletje, ki bo tokrat malce manj skoncetrirana na jamranje glede kilaže, ki ne ustreza trenutnim modnim smernicam in malce bolj usmerjena na vse drugo, kar ugotavljam, da mi gre pri poletju na živce. In verjemite mi, da je kakšna kila preveč ali premalo trenutno moj najmanjši problem. Saga se torej nadaljuje. In to vsako jutro, ko me ob točno 5.30 prebudijo prvi sončni žarki, ki me nič kaj nežno vržejo iz spanca. In če to ni dovolj, na to dodaj še obsesivno čivkanje sosedskega ptiča, ki ima, vsaj po mojem mnenju, ali obsesivno kompulzivno motnjo ali pa težave s kokainom, in dobiš precej nadrkanega človeka, ki se vsako jutro sprašuje, zakaj je ob tej uri že buden in razmišlja, kako bi se znebil tistega ptiča ali pa si kupil malce boljše rolete. In ko smo že pri stvareh, ki bi jih lahko kupila, da bi malce lažje preživela poletje, je tukaj še ena stvar, brez katere bi bilo moje življenje lažje. Klima. Ampak ne, jaz sem še vedno mnenja »kaj ti bo klima, če imaš kolo«, ker se mi zdi denar bolje investirati v kakšen daljši oddih na morju, tko recimo, 2 meseca na morju, ker je vse bolje, kot en dan v mansardi sredi poletja. Prisežem, da se mi zdi, da sem zadnjič iz kuhinjske omarice slišala pokanje kokic za mikrovalovko. Če pa se komu zdi, da je letos premalo časa preživel v savni, pa lepo vabljeni na obisk. Zbiram prostovoljne prispevke za nakup klime ali pa namige, kako se znebiti tistega zoprnega ptiča.

Veliko ljudi ima glede poletja neko romantično predstavo, sploh glede mojega poklica, ki mi omogoča dva meseca dopusta, ki je, in to mislim čisto resno, edini način, da se nam ne zmeša. Torej, ali dva meseca dopusta ali pa napotnica za psihiatrijo, in letos imam občutek, da bom potrebovala oboje. In čeprav se na papirju mogoče moj dopust sliši bajno, je realnost malce drugačna. Medtem ko imaš ti mogoče že res ful dolg dopust, ga pa večina drugih nima, torej si več ali manj prepuščen samemu sebi, ali pa kvečjemu kompanju s kolegi iz iste branže. In potem tvoj bajni dopust na koncu izgleda tako, da greš za kakšen teden ali dva na morje, preostali del dopusta pa glumiš gljivu in težiš folku, da gre s tabo na pivo. V ponedeljek dopoldan. Kar ni izvedljivo, ker ves drugi folk dela. Tukaj pa je seveda tudi preobčutljivost na zvok in netoleranca do ljudi, zlasti otrok, kar je eden od stranskih učinkov mojega poklica, kar pomeni, da tudi ko nekam greš, predvsem iščeš odročne ter tihe kraje in na koncu ugotoviš, da je tvoj flet čist fajn, kljub 42. stopinjam. Samo povem.

Nisem pa edina, ki jo malce grabi panika glede poletja, čeprav se imam na koncu čisto ok, tudi če cel vikend sedim ob bazenu in ne grem niti enkrat do plaže, ki je 5 minut stran, ker je tam preveč folka, ki bi porušili moje notranje ravnovesje. Ravno zadnjič sem govorila s kolegico, ki je pojamrala, da bo letos po desetih letih poletje prvič preživela brez fanta. In medtem ko se eni sprašujejo, kako je poletje preživeti brez partnerja, se jaz sprašujem, kako je če partnerja poleti imaš, ker it's been a while, pa še takrat me je model sredi julija skenslal, kar pomeni, da sem bila avgusta spet samska. Lahko bi počakal še vsaj do jeseni, ampak v tistem primeru sem bila res vesela, da imam dolg dopust, da tisto pivo v ponedeljek dopoldan nikomur ni bilo sporno. Če pa to objavo bere kakšen samski fant, ki bi mojo kolegico peljal na morje, pa don't be shy. Pravijo, da je poletje v dvoje bolj zabavno. Jaz o tem ne bi nič vedela.

Ker pa poletje ni poletje brez manjše panike glede tega, kakšni bomo videti na plaži, mislim, da je smiselno, da se dotaknemo tudi te teme. Zadnjič sem na busu videla neko malce bolj okroglo najstnico, ki je nosila majico z napisom »Cheat Day.« Za tiste, ki ne veste, kaj to je, naj samo na kratko povem, da gre za dan, ko se velešporniki, in tisti, ki se za to imajo, malce pregrešijo in si privoščijo kakšen junk food, ki je drugače hudo prepovedan. In zakaj jaz to vem? Nimam pojma. Zame je vsak dan cheat day, tista punca pa bi morala nositi majico »Cheat Year«, ampak všeč mi je bila njena samozavest in dejstvo, da se zaradi svojih oblin ni  niti malo sekirala. Kar je tudi prav. Ampak ker smo ženske pač ženske, sem se pred dobrim mesecem odločila za »30 day squat challenge,« ker sem se pripravljala na letošnji Plaža 2017 beach body. No, in, kaj se je zgodilo? Naj vam najprej povem, da mi je bil »30 day nap challenge« veliko bolj zabaven. Pri počepih pa se mi je malce zalomilo. Prišla sem do 180 počepov na dan and then life happened. En dan se mi ni dalo, en dan sem bila zmačkana, en dan je bil cheat day in smo, kjer smo. Pri tem, da v ponedeljek začnem znova. Ker še ni čas za ponedeljkovo pivo, ker še nisem na dopustu. In bojim se, kaj bo, ko bom.

Skratka, nisem summer person, na začetku imam vedno preveč dela sama s sabo, na koncu pa vedno ugotovim, da za super poletje ne rabiš imeti ne beach bodyja ne nove garderobe. Zaželeno je imeti dobro družbo, ki bo šla s tabo na pivo, ki bo tolerirala stopinje v tvojem stanovanju in s katero bo vsak dan cheat day. In seveda, ne pozabite, poletje se uradno začne takrat, ko se prvi random tip iz avto za tabo zadere: đes maco! Letos se mi to še ni zgodilo, mogoče drugi teden, ko bojo spet na vrsti počepi. #samopovem