Siva je nova črna

Imam se za precej preprostega človeka. Stvari so zame bodisi črne ali pa bele. Siva mi ni bila nikoli všeč, morda le takrat, ko gre za kakšen kos oblačila, ki ga narekuje zimska moda, v medčloveških odnosih pa mi zna to sivo območje povzročati kar nekaj težav. Še posebej, ko ne gre samo za en odtenek sive, ampak kar petdeset odtenkov. Ne skrbite, ne bom se razpisala o novostih na področju S&M-a, mislim, da smo bistvo dojeli že med branjem knjižne uspešnice. Tokrat bom govorila o sivini, ki se je začela pojavljati v definicijah zvez, ki pogosto to niso, ampak so nekaj vmes, sivo območje torej. Seveda je vse lepo in prav, če se vsi udeleženci s tem strinjajo. Problem pa nastane takrat, ko nekdo sploh ne ve pri čem je, do odgovora pa pride težje kot do original adidask v Bosni.

Kot sem že omenila, imam se za preprostega človeka, raje grem na vse ali nič, kot pa da visim nekje vmes. Na primer, ko grem na pivo, ne ostanem pri samo enemu, ker v tem res ne vidim smisla. Bombonjer raje sploh ne odpiram, ker vem, da se bo končalo s slabo vestjo in prebavo. Podobno kot pri pivu. Ampak v obeh primerih vem vsaj to, da sem dala vse od sebe. Spila sem še tretje pivo (ok, spila sem še četrtega, mislim, da je po tisti objavi o Taylor Swift prepozno za moje dostojanstvo), pojedla sem zadnji košček čokolade, ker sem načelna in ne obupam kar tako. In podobno je pri tipih. Rada vem pri čem sem, rada vem, da sem dala vse od sebe, čeprav je rezultat pogosto podoben tistemu, kot pri prej omenjenih dejavnostih. Obžalovanju in dostikrat slabosti.

Časi, v katerih živimo, so že tako negotovi. Življenje nas kar naprej potiska v nekakšna siva območja in na to pogosto nimamo vpliva. Recimo že to, da nas večina dela za določen čas, je ena izmed takih zadev. Ja, to zna biti res negotovo in sivo območje, ampak dobra stvar je v tem, da si že vnaprej pripravljen na to, kaj te čaka. Veš, kaj se od tebe pričakuje, veš, kakšno bo plačilo in kdaj ti pogodba poteče. Pri svežih zvezah pa ne veš popolnoma nič. In čeprav se sivemu območju skušaš izogniti, to ni prav enostavno. Če hočeš zvezo definirati že na prvih parih zmenkih, izpadeš psiho. Rezultat je enosmerna vozovnica v Jemen. (Baje so spet novi popusti, več na JemenExpress.com). Tega pa seveda nočemo. Če pa predolgo čakaš in hočeš izpasti brezbrižen, si pa že prepozen, velika verjetnost je, da si že v sivem območju pa tega sploh ne veš.

Pred kratkim sem gledala nek prispevek o uspešnosti zmenkov na slepo, online zmenkih in podobno. Gospa novinarka je imela pred seboj sveže pečeni par, ki naj bi bil dokaz, da tovrstne zadeve res delujejo. Vsa vesela in vznesena je srečni par spraševala, kako sta se spoznala, zakaj sta se odločila za tak način spoznavanja novih ljudi in z optimizmom v očeh je čakala na odgovor. Najprej se je odzvala punca, ki je vsa vzhičena priznala, da je končno srečno zaljubljena, da je vesela, da je spoznala svojega novega partnerja in obe z novinarko sta kar cveteli od sreče. Potem pa se je oglasil še tip, ki je povedal, da sta z dotično punco za enkrat (obožujem ta »za enkrat«) samo prijatelja in da se on tovrstnih dogodkov za spoznavanje samskih še vedno udeležuje. Someone obviously didn't get the memo… Ne vem, komu je bilo bolj nerodno, novinarki ali tej punci, ampak pred očmi sem imela klasičen primer tega, kako si ljudje očitno čisto različno razlagamo stvari.

In tukaj so vsi tisti odtenki sive. Medtem ko ti že vsem prijateljicam razlagaš, da imaš novega fanta, on neki drugi punci razlaga, da je samski. Ta ista punca ima mogoče prijatelja, s katerim samo flirta, on pa že sorodnikom iz Avstralije pošilja vabilo na poroko v juniju. V vsej tej poplavi odprtih zvez, flirtationships, teh in onih new age definicij nečesa, kar bi moralo biti zelo preprosto, se včasih vprašam, kako se ljudem sploh uspe poparčkat na tisti dobri old school način, in če oba udeleženca sploh vesta, da sta par. Včasih res ne bi dala roke v ogenj.

In kako lahko torej zagotovo vemo, pri čem smo? Ena beseda. Facebook. Nič ne kaže na resnost in verodostojnost zveze bolj kot objava na facebooku. Morda je v današnjih časih tovrstna potrditev zveze še bolj trdna kot sama poroka in tudi sama te objave jemljem precej resno. Iskreno povedano, poznam kar nekaj parov, ki so bili kar nekaj časa skupaj, preden so zvezo potrdili še na facebooku. Jaz osebno sem jim takrat še bolj verjela. To je to. Zdaj je javno (čeprav sta bila prej skupaj že pet let in imata dva otroka ), zdaj vama res verjamem. In če na objavo pade še veliko lajkov, potem zveza ni le uradna ampak tudi požegnana. Šele zdaj verjamemo, da gre za pravo ljubezen.

Seveda se je pri meni zadeva zakomplicirala, ko sem se začela dobivati s tipom, ki ni imel facebook profila. V bistvu je bilo kar nekaj takih (več o opozorilnih znakih v naslednjih objavah) in mislim, da tu tiči eden izmed razlogov, zakaj sem še vedno samska. Ne le, da zveze ni bilo mogoče potrdili, že obstoj teh tipov je bil malce vprašljiv. Če ga ni na facebooku, kako potem vemo, da res obstaja? S tem zenovskim vprašanjem vas puščam do naslednje objave, do takrat pa vam želim čim manj sivine na vseh področjih. #SamoPovem

Jemen Express

Verjetno se še vsi spomnite tistega dela Prijateljev, ko Chandler, namesto, da tisti zoprni Janice končno pove, da se noče več dobivati z njo, raje odpotuje v Jemen. Če tega niste gledali, naj na kratko povem, da je tip dejansko odletel v Jemen, samo da bi se izognil odraslemu pogovoru. Seveda je bila cela zadeva precej komična, dokler se nisem zavedla, da tipi to dejansko počnejo. Ok, mogoče ne grejo ravno v Jemen, čeprav sem si večkrat živo predstavljala svoje bivše fante, kako vsi skupaj hengajo v nekem luksuznem letovišču v Jemnu, ležijo ob bazenu, v roki držijo pijače s pisanimi dežniki in se pogovarjajo o tem, kako jim je uspelo ubežati grozni usodi. Ok, mogoče je moja predstava o Jemnu pogojena s slabim znanjem geografije, ampak pustimo to. Seveda so tam še drugi fantje, s katerimi si veselo izmenjujejo bojne zgodbe. Pogovor si predstavljam nekako tako: »Moja Špela se še zdaj sprašuje, kam sem izginil. Tukaj bom počakal še kak mesec, potem bo pa itak sama ugotovila, da je med nama konec.« Bravo, mislim, da je uboga Špela po več sto neodgovorjenih klicih dojela, da te ne bo več nazaj. In tudi vse druge smo dojele, da tipi raje izginete neznano kam, namesto, da se zadeve lotite malce bolj odraslo.

Pojav, ko se tip po enem, več zmenkih, ali celo mesecih dobivanja, enostavno ne oglasi več, je žal postal že neke vrste stalnica v življenjih marsikaterega samskega dekleta. Tako pogost je, da je celo dobil ime. Ghosting. Pojav, ki ga uporabljajo ženske, ko moški brez razloga izgine. Najbolj všeč mi je primer, kjer besedo lahko uporabimo tudi kot glagol: »I had been sleeping with Todd for about a year and a half before he ghosted me.« Jaz osebno sem začela uporabljati izraz Jemen Express in mislim, da je to tudi ime uradnega letalskega prevoznika, ki ima ta mesec popust na vse lete. Fantje, navalite.

Seveda sem bila ob tem pojavu na začetku precej zmedena, kolegice pa so mi pomagale s klasičnimi razlagami: mogoče je izgubil telefon (eden izmed najbolj priljubljenih tolažilnih razlag), ali pa, mogoče je zbolel. Tiste res dobre kolegice pa so me tolažile, da je mogoče umrl. Ko se je zadeva že nekajkrat ponovila, tolažeče besede niso več zalegle. Tako besna sem bila, da sem naredila seznam vseh tipov, ki so izginili in se odločila, da jih enostavno kar po vrsti pokličem in vprašam, kaj se je zgodilo. Seveda sem se potem spomnila, da se itak ne bojo oglasili, ko vidijo, kdo kliče. Tako se tega raje sploh nisem lotila. Se pa najde tudi kakšen domiseln fant, ki se na tvoj klic ne javi, čez par sekund pa ti pošlje sms: sorry, v liftu sem, nimam signala. Petka za tako bister in hiter odgovor. Res si se potrudil.

Dejstvo je, da znajo takšne stvari precej vplivati na samozavest. Kar nekaj časa sem se spraševala, če sem jaz naredila kaj narobe. Recimo, enkrat sem bila na nekem žuru in se cel večer spogledovala s precej privlačnim fantom, ki očitno ni bil dovolj pogumen, da mi pristopi. Naslednji dan sem na facebooku dobila njegovo prošnjo za prijateljstvo. Že dejstvo, da je nekako našel moj kontakt, se mi je zdelo precej hvale vredno. In tako sem čakala, da se mi oglasi. Ne samo, da se mi ni oglasil, po nekaj urah me je celo skenslal s facebooka. In tako sem več dni premlevala, zakaj točno se je to zgodilo. Je kaj narobe z mojimi profilnimi slikami? Je krivo to, da sem objavila komad od Taylor Swift? Veste kaj, če živim v svetu, kjer je narobe to, da imam naskrivaj rada Taylor, potem se tega enostavno ne grem več. Kaj bo šele, ko priznam, da mi je po novem všeč Justin Bieber? 

Skratka, počasi sem dojela, da problem ni v meni. Jemen Express je pojav, ki je žal doletel že marsikatero punco in naj bom tokrat jaz tista, ki vas potolaži… Drage punce, z vami ni nič narobe, če se vam ne oglasi, je po vsej verjetnosti umrl. Zdaj lahko svobodno in brez sramu poslušamo Taylor Swift!

In še za konec. Cenjene bralke ste me opozorile, da v naslednji objavi ne smem pozabiti odgovoriti na vprašanje, ki sem ga zastavila zadnjič. In sicer, kako se odzvati, ko ti tip v zelo kočljivem položaju pove, da mu je všeč ena druga. Žal vas moram razočarati, ampak damskega odziva v tej situaciji ni. Moj odziv je bil verjetno precej podoben prizoru iz Izganjalca hudiča. Trenutek tišine, nato pa cela poplava besed, ki niso bile nič kaj damske. Padale so tudi kletvice, ki so posledica južnih korenin, in ki pridejo na dan v zelo stresnih situacijah, ali ko po parih kozarčkih žganega nekdo zavrti Mileta Kitića. V obeh primerih je to precej strašljiv prizor za marsikaterega očividca. Skratka, ko se zadeva umiri, spiješ kakšno pivo, naslednji dan pokličeš vse kolegice in jim celotno zadevo opišeš do potankosti, čez nekaj mesecev pa začneš pisati še blog in zadevo poveš še vsem drugim. #SamoPovem

Samo povem...

Zadnjič sva se spet dobila z dobrim prijateljem, ki živi v tujini, in s katerim redno vzdržujeva ritual klepetanja ob pivu in pripovedovanju dogodkov, ki so se zgodili od zadnjega srečanja. Najin zadnji pogovor je potekal nekako takole: »In, kaj je pri tebi novega?« me vpraša on. »Ma nič, zadnjič me je napadel nek psiho na avtobusu (klasične zgodbe z avtobusa, znane vsem nesrečnim uporabnikom ljubljanskega mestnega prevoza). Aja, pa tisti tip, ki mi je takrat, medtem ko me je držal za joško, povedal, da mu je všeč ena druga, no, spet se mi je oglasil (morda manj klasična zgodba, a ravno tako razburljiva). In, kako si ti?« ga vljudno vprašam nazaj. »Evo nič, žena, otrok, nič posebnega se ne dogaja« odgovori na kratko. Pogovor se je nadaljeval pozno v noč (kar za našo generacijo pomeni tam do okrog 23h) in nekje med zadnjo rundo, ko sva bila že malce pijana, pade ideja o pisanju bloga. Očitno se nekaterim moje prigode zdijo fascinantne, dejansko je padla beseda »fascinanten« in ne vem ali je bila za to kriva pijača ali dejstvo, da moj sogovornik, kot pravijo, doesn't go out much. V vsakem primeru sem ob koncu večera vedela dve stvari: da se najboljše ideje posvetijo po nekaj pijačah in da že v štartu vem, kdo bo moja ciljna publika. People who don't go out much.

Maček je po dveh dnevih popustil (ja, v naših letih si zmačkan dva dni, samo povem), ideja o pisanju pa je ostala. V resnici me pisanje že nekaj časa zanima, vendar nikoli nisem imela poguma in samozavesti, da bi se tega lotila. Temu pričajo na pol dokončani romani in zgodbe na starih USB ključkih. Na mojo samozavest pa je predvsem vplivalo dejstvo, da dandanes lahko piše vsak. Mislim, da se mi je želodec obrnil, skupaj s trupli velikih pokojnih pisateljev in poetov, ko je knjigo »napisala« Tinkerbelle. Za tiste mlajše naj povem, da je Tinkerbelle pes Paris Hilton. Za tiste še mlajše naj povem, da je Paris Hilton nekdanja starleta z očitno zelo nadarjeno čivavo. Ko so se v pisateljske vode podale še najstniške pevke, starlete in fuzbalerji, je moja samozavest utrpela še en udarec. Konec koncev, kdo sem jaz, da se kosam z veleumi našega stoletja?

Seveda je name vplivala tudi romantična predstava o pisanju, pogojena z gledanjem nadaljevanke Sex v mestu. Saj poznate tisti klasični prizor: Carrie, ki sedi za svojim računalnikom, zbegano gleda v zrak in postavlja naključna vprašanja, na katera nikoli ne odgovori. Resno, se samo meni zdi, ali pa nikoli nismo dobili odgovora na njena vprašanja? Seveda potem  sledi prizor, kjer Carrie v svojih pregrešno dragih čeveljcih odhiti po ulicah New Yorka na kakšno glamurozno zabavo. Nič od tega mi ni znano. Edina stvar, ki nama je skupna, je mogoče vsa ta kolobocija z Mr. Bigom. Ja, vsaka ima svojega Mr. Biga, oziroma tipa, ki se nenehno pojavlja v naših življenjih, ki ne ve, kaj hoče, me pa brezupno čakamo na čudež. V resnici pa ne vem, zakaj se je Carrie sploh pritoževala. Njen Mr. Big je bil visok, uglajen in uspešen . Moj Mr. Big pa me je ob zadnjem srečanju vprašal, če mu posodim za kebab. Še huje kot spoznanje, da se dobivam s tipom, ki nima za kebab, je bilo spoznanje, da tudi jaz v tistem trenutku nisem imela za kebab. Toliko o glamurju.

Ko sem idejo o pisanju bloga obelodanila še sestri, me je zbadljivo vprašala, če bom sploh imela dovolj materiala za redno pisanje. Ja, materiala je dovolj. Zgodb imam dovolj, da vas grejejo vsaj do poletja. In če si samski in še vedno v obtoku, naletiš na marsikaj. Na psihopate na avtobusih in v lastni dnevni sobi. Včasih sploh ven ne rabim stopiti, da dobim dobro zgodbo. Eno pa obljubim. Žurala bom, da vam tega ne bo treba. (to velja predvsem za prej omenjeno cenjeno ciljno publiko), pisala bom vsaj tako dobro kot Tinkerbelle. In odgovorila bom na večno vprašanje (za razliko od Carrie)… Kako se odzvati, ko te tip drži za joško in ti pove, da mu je všeč ena druga. Drugi del sledi kmalu. #SamoPovem