Imam se za precej preprostega človeka. Stvari so zame
bodisi črne ali pa bele. Siva mi ni bila nikoli všeč, morda le takrat, ko gre
za kakšen kos oblačila, ki ga narekuje zimska moda, v medčloveških odnosih pa
mi zna to sivo območje povzročati kar nekaj težav. Še posebej, ko ne gre samo
za en odtenek sive, ampak kar petdeset odtenkov. Ne skrbite, ne bom se
razpisala o novostih na področju S&M-a, mislim, da smo bistvo dojeli že med
branjem knjižne uspešnice. Tokrat bom govorila o sivini, ki se je začela
pojavljati v definicijah zvez, ki pogosto to niso, ampak so nekaj vmes, sivo
območje torej. Seveda je vse lepo in prav, če se vsi udeleženci s tem
strinjajo. Problem pa nastane takrat, ko nekdo sploh ne ve pri čem je, do
odgovora pa pride težje kot do original adidask v Bosni.
Kot sem že omenila, imam se za preprostega človeka,
raje grem na vse ali nič, kot pa da visim nekje vmes. Na primer, ko grem na
pivo, ne ostanem pri samo enemu, ker v tem res ne vidim smisla. Bombonjer raje
sploh ne odpiram, ker vem, da se bo končalo s slabo vestjo in prebavo. Podobno
kot pri pivu. Ampak v obeh primerih vem vsaj to, da sem dala vse od sebe. Spila
sem še tretje pivo (ok, spila sem še četrtega, mislim, da je po tisti objavi o
Taylor Swift prepozno za moje dostojanstvo), pojedla sem zadnji košček
čokolade, ker sem načelna in ne obupam kar tako. In podobno je pri tipih. Rada
vem pri čem sem, rada vem, da sem dala vse od sebe, čeprav je rezultat pogosto podoben
tistemu, kot pri prej omenjenih dejavnostih. Obžalovanju in dostikrat slabosti.
Časi, v katerih živimo, so že tako negotovi. Življenje
nas kar naprej potiska v nekakšna siva območja in na to pogosto nimamo vpliva.
Recimo že to, da nas večina dela za določen čas, je ena izmed takih zadev. Ja, to
zna biti res negotovo in sivo območje, ampak dobra stvar je v tem, da si že
vnaprej pripravljen na to, kaj te čaka. Veš, kaj se od tebe pričakuje, veš,
kakšno bo plačilo in kdaj ti pogodba poteče. Pri svežih zvezah pa ne veš
popolnoma nič. In čeprav se sivemu območju skušaš izogniti, to ni prav
enostavno. Če hočeš zvezo definirati že na prvih parih zmenkih, izpadeš psiho.
Rezultat je enosmerna vozovnica v Jemen. (Baje so spet novi popusti, več na
JemenExpress.com). Tega pa seveda nočemo. Če pa predolgo čakaš in hočeš izpasti
brezbrižen, si pa že prepozen, velika verjetnost je, da si že v sivem območju
pa tega sploh ne veš.
Pred kratkim sem gledala nek prispevek o uspešnosti
zmenkov na slepo, online zmenkih in podobno. Gospa novinarka je imela pred
seboj sveže pečeni par, ki naj bi bil dokaz, da tovrstne zadeve res delujejo.
Vsa vesela in vznesena je srečni par spraševala, kako sta se spoznala, zakaj
sta se odločila za tak način spoznavanja novih ljudi in z optimizmom v očeh je
čakala na odgovor. Najprej se je odzvala punca, ki je vsa vzhičena priznala, da
je končno srečno zaljubljena, da je vesela, da je spoznala svojega novega
partnerja in obe z novinarko sta kar cveteli od sreče. Potem pa se je oglasil
še tip, ki je povedal, da sta z dotično punco za enkrat (obožujem ta »za
enkrat«) samo prijatelja in da se on tovrstnih dogodkov za spoznavanje samskih
še vedno udeležuje. Someone obviously didn't get the memo… Ne vem, komu je bilo
bolj nerodno, novinarki ali tej punci, ampak pred očmi sem imela klasičen
primer tega, kako si ljudje očitno čisto različno razlagamo stvari.
In tukaj so vsi tisti odtenki sive. Medtem ko ti že
vsem prijateljicam razlagaš, da imaš novega fanta, on neki drugi punci razlaga,
da je samski. Ta ista punca ima mogoče prijatelja, s katerim samo flirta, on pa
že sorodnikom iz Avstralije pošilja vabilo na poroko v juniju. V vsej tej
poplavi odprtih zvez, flirtationships, teh in onih new age definicij nečesa,
kar bi moralo biti zelo preprosto, se včasih vprašam, kako se ljudem sploh uspe
poparčkat na tisti dobri old school način, in če oba udeleženca sploh vesta, da
sta par. Včasih res ne bi dala roke v ogenj.
In kako lahko torej zagotovo vemo, pri čem smo? Ena
beseda. Facebook. Nič ne kaže na resnost in verodostojnost zveze bolj kot
objava na facebooku. Morda je v današnjih časih tovrstna potrditev zveze še
bolj trdna kot sama poroka in tudi sama te objave jemljem precej resno. Iskreno
povedano, poznam kar nekaj parov, ki so bili kar nekaj časa skupaj, preden so
zvezo potrdili še na facebooku. Jaz osebno sem jim takrat še bolj verjela. To
je to. Zdaj je javno (čeprav sta bila prej skupaj že pet let in imata dva
otroka ), zdaj vama res verjamem. In če na objavo pade še veliko lajkov, potem
zveza ni le uradna ampak tudi požegnana. Šele zdaj verjamemo, da gre za pravo
ljubezen.
Seveda se je pri meni zadeva zakomplicirala, ko sem se
začela dobivati s tipom, ki ni imel facebook profila. V bistvu je bilo kar
nekaj takih (več o opozorilnih znakih v naslednjih objavah) in mislim, da tu
tiči eden izmed razlogov, zakaj sem še vedno samska. Ne le, da zveze ni bilo
mogoče potrdili, že obstoj teh tipov je bil malce vprašljiv. Če ga ni na
facebooku, kako potem vemo, da res obstaja? S tem zenovskim vprašanjem vas
puščam do naslednje objave, do takrat pa vam želim čim manj sivine na vseh
področjih. #SamoPovem
Ni komentarjev:
Objavite komentar