Ofsajd

Kot ste verjetno že opazili, sem velika oboževalka anekdot in zato bom tudi današnjo objavo začela z opisom dogodka, ki sem mu bila priča pred leti in ki se mi je nehote vtisnil v spomin. Bila sem na bencinski črpalki, pred menoj pa sta stali dve mladi in zelo urejeni gospodični ter se pogovarjali o težavah s fanti. Jaz pa sem seveda pogovoru iz čistega dolgčasa prisluškovala. Prva se je drugi potožila, da se je skregala s fantom. Povedala ji je, da sta se prejšnji dan močno sprla, drugo pa je zanimalo, kaj točno se je zgodilo. Prva ji je na to odgovorila: »Ful sva se skregala, potem pa mi je rekel, da sem v ofsajdu.« Tista druga je poznavalsko pokimala z glavo (očitno je punca točno vedela, kaj pomeni, ko ti nekdo reče, da si v ofsajdu) in pogovor je bil zaključen. Meni pa ni bilo nič jasno. Ne samo, da ne vem, kaj pomeni ofsajd v nogometu, še manj pa mi je bilo jasno, kaj ji je ta fant hotel s tem povedati. Sem pa pred kratkim začela razmišljati o nenapisanih pravilih dejtanja, ki, če dobro razmislimo, čisto z lahkoto pripeljejo človeka do tega, da je v tako imenovanem ofsajdu. Pred vami je torej športno obarvana objava in upam, da me moški bralci ne boste preveč obsojali, če bo kakšen nogometni žargon napačno uporabljen. O nogometu vem namreč ravno toliko kot o dejtanju. Zato brez obsojanja. Be cool.

Pa začnimo z osnovami. Vse skupaj se začne z ogrevanjem, oziroma flirtanjem. Nekateri so v flirtanju pravi eksperti. Spogledujejo se s skoraj vsemi osebami nasprotnega spola (vključi še kakšno pijačo preveč in tudi spol ni več problem). S prodajalkami, sodelavkami, natakaricami, z vsemi flirtajo čisto naravno in preprosto. Če v to vključim prvo športno referenco, za nekatere je flirtanje kot enajstmetrovke. Videti je zapleteno, možnosti, da osebo osvojiš so precej majhne, vendar pa imaš vedno tudi možnost, da ti uspe. In to spektakularno. Pomembno pa je vedeti, da gre v tem primeru pogosto za serijske spogledljivce, za katere cilj ni vedno nekoga osvojiti, ampak samo preizkušati meje. Nekakšen »pes, ki laja« sindrom, kar zna za osebo na drugi strani biti zelo shizofrena izkušnja, ker nikoli v resnici ne veš, pri čem si. Fant te ves čas kliče, pošilja sms-e, se spogleduje, ko pa je čas za naslednji korak, do tega nikoli ne pride. V tem primeru gre za serijskega spogledljivca, katerega cilj je spogledovanje samo in ne toliko osvojitev. Rezultat tekme je v tem primeru neodločen in serijskemu spogledljivcu za to ni mar, ker je on bolj užival v tekmi. 

Za nekatere druge pa je flirtanja velik problem, saj ne veš, kako bi se tega lotil, ali pa ne veš čisto dobro, kdaj nekdo flirta s tabo. Meni se je že večkrat zgodilo, da so mi prijatelji dejansko morali povedati, ko je nekdo flirtal z mano, ker sem jaz vse te signale očitno spregledala. Ko pa sem jaz poskušala s kom flirtati, je to v večini primerov izpadlo kot slaba komedija. Zadnji poskus flirtanja je izgledal tako, da sem čednemu trafikantu rekla, da so mi všeč njegove rože (ne sprašujte), on pa mi je rekel, da so umetne. Napolnil mi je urbano, jaz pa sem z polno hitrostjo pičila stran od kraja zločina. Eni pač ne znamo flirtati in mi je dejansko veliko lažje nekomu direktno povedati, da mi je všeč ali pa slišati, da sem nekomu všeč jaz, brez nepotrebnih ogrevanj, čudnih in dvoumnih sms-ov in emojijev. Old school. Samo povem.

Ko pa se stvari ogrejejo, nastopi čas za naslednji korak. Nekoga ste osvojili, ali pa je nekdo osvojil vas in pred vami je druga faza dejtanja. Kdo koga prvi pokliče? Kdaj je primerno nekoga predstaviti prijateljem? Koliko klicev na dan je preveč? Same stvari, ki vas lahko, če niste previdni, postavijo v prepovedan položaj. Tukaj pa včasih pride do dvojnih standardov. Ko imajo tipi čas za vas, morate biti ve vedno dosegljive, tudi kadar niste, vendar pa na njegov klic ali sms vedno odgovorite. Ko pa oni nimajo časa, pa bog ne daj, da jih poskušate kontaktirati, tudi če so samo na pivu in jih pokličete, ste za njih že na meji psihoze. V tisti prvi osvajalski fazi ni nič čudnega, če vas fant kliče večkrat na dan, vas vabi na pijačo, se včasih celo nepovabljen prikaže na vaših vratih in roko na srce, vam se to zdi zelo simpatično. Ampak, če bi bila situacija obratna in bi se ve pri komu nenapovedane prikazale na vratih, bi v roku petih minut dobile prepoved približevanja, morda celo pomirjevala in napotnico za psihiatrijo. Mr Big (tokrat govorim o pravem Mr Bigu iz nadaljevanke, in ja, spet referenca na Seks u mestu) je to najbolje opisal s stavkom: »She could always reach me but I could never get her.« In imel je prav. Morda pa je o tem govorila tista punca s črpalke, ki se je znašla v prepovedanem položaju. Draga punca s črpalke, zdaj te razumem.

In potem so tukaj še čustva in izkazovanje le teh. Kdaj je pravi čas, da nekomu pokažeš, da ti je všeč? Kako povedati dovolj, ampak ne preveč? Zaključila bom še z eno anekdoto, ki se je pred leti pripetila nekemu znancu. Začel se je namreč dobivati z neko punco, ki mu je bila seveda všeč, vendar pa mu je ta punca zelo kmalu povedala, da ga ima rada (rumeni karton). Njemu je bil ta izliv čustev malce prenaporen in sam ji ni bil pripravljen povedati, da jo ima rad. Ona pa je bila vztrajna in ga ves čas spraševala, če jo ima tudi on rad. Fant je po nekem času popustil pod pritiskom in ji tudi sam povedal, da jo ima rad, ona pa ga je suvereno vprašala: »Me imaš rad, ali me ljubiš?« (rdeči karton, tekma je zate končana).

Kot vidite so pravila dejtanja v resnici precej podobna nogometu. Hitro dobiš rdeči karton, hitro se najdeš v prepovedanem položaju, včasih pride do enajstmetrovk in tudi do kakšne simulacije. Vendar pa je žoga okrogla in čeprav ta noč ni vaš dan, je jutri nov dan, v katerem lahko malce bolj naštudirate pravila igre in se znova podate na igrišče. Pazite, da boste primerno ogreti in si zapomnite: »Zmeraj nekdo nekje igra fuzbal.« #SamoPovem

Stereotripanje

Ko sva se zadnjič s prijateljico sprehajali po Koseškem bajerju, naju je kot trn v oko zbodel prizor, ki je nehote postal navdih za današnjo objavo. Zagledali sva namreč ogromnega črnega BMW-ja, ki je bil parkiran čez kar tri parkirna mesta in prijateljica je ta prizor komentirala tako: »Prav zanima me, kaj vse ta tip s tem avtom kompenzira«. Vprašanje in razmišljanje, ki je morda povsem na mestu, sem si mislila. Morda pa se ljudje malce preveč obešamo na stereotipe, ki ni nujno, da čisto vedno držijo. In v tem trenutku je nastala skovanka »stereotripanje«, ki je nekakšna obsedenost s stereotipi, oziroma podzavestno odločanje na podlagi že vnaprej določenih predstav o človeku. Včasih gre za odločanje na podlagi statusnih simbolov, včasih na podlagi vedenja, včasih pa zatripamo na neke neumnosti, ki nas posledično odvrnejo od človeka, še preden mu damo priložnost, da se predstavi v pravi luči. In to počnemo čisto vsi. Tudi jaz.

Pa ostanimo za začetek pri avtih, klasičnem statusnem simbolu, na podlagi katerega marsikatera ženska pride do nekakšnega zaključka. Včasih na podlagi vozila predvidimo finančno stanje osebe, včasih pa gremo celo v freudovske vode in pridemo do kakšnega drugega, bolj žgečkljivega predvidevanja. Jaz osebno o avtih ne vem čisto nič in me to niti ne zanima, sem pa tudi sama že koga zavrnila po petih stavkih, ampak do tega še pridemo. Zame so avti samo in le prevozno sredstvo in ker sama ne vozim, sem bolj mnenja daj šta daš. Vsak avto bo ok, tudi na motor ali na kolo sem že šla, edino pri skiroju moram potegniti črto, ampak to zgolj iz praktičnih razlogov. Ko sem se v preteklosti vrnila s kakšnega zmenka in so me kolegice vprašala, kateri avto je tip vozil, je bil odgovor v večini tak: »Rdečega«. Moje nepoznavanje znamk avtomobilov pa me je včasih tudi spravilo v težave. Enkrat se mi je namreč zgodilo, da me je kolega peljal na bencinsko črpalko in odložil pred vhodom (imel je moder avto). Ko sem prišla ven, sem pred vhodom zagledala moder avto in se usedla vanj, ko sem nenadoma opazila, da v avtu sedijo trije tipi, malce strašljivo delujoči, ki jim ni bilo jasno, kaj se je zgodilo. Meni pa tudi ne. Usedla sem se v napačen avto. Seveda so bili takrat še bolj nedolžni časi in ni prišlo do spontane ugrabitve, ampak smo se vsi nasmejali in se prijateljsko poslovili. Moja avtomobilska naivnost se je takrat dobro končala.

Pri meni avti torej niso tista stvar, ki bi me že takoj na začetku odvrnila od neke osebe. Se pa mi je zadnjič zgodilo, da sem tipa zavrnila na podlagi čisto kratkega in nedolžnega pogovora. S kolegicami smo bile zunaj, do mene je pristopil nek fant, zapletla sva se v pogovor, vprašal me je, če kaj športam, rekla sem, da ne prav pretirano, malo jogiram, nič posebnega, on pa je rekel, da je obseden s tekom. Tek. Moja. Nočna. Mora. Oblil me je mrzel pot, roke so se mi začele tresti, najina cela prihodnost se mi je zavrtela pred očmi. Videla sem ga, kako me prepričuje, da začnem teči. Videla sem, kako se upiram in sčasoma popustim. Videla sem zasnežena januarska jutra, ko me vleče ven iz postelje, da pretečeva en krog pred službo. Začutila sem slabost in omotico. Videla sem, kako otrokom kupujeva tekaške čevlje in vsi skupaj tečemo. Skratka, hell no! Morda je bil fant čisto v redu, morda bi se zaljubila in se imela krasno, morda me sploh ne bi silil v tek, ampak res nisem hotela tvegati.

In potem se vprašam, koliko tipov je mene odpisalo na podlagi kakšne neumnosti. Morda sem rekla kaj neprimernega (to se rado zgodi), morda sem na zmenku spila kakšno pivo preveč in me imajo za alkoholika (tudi to se rado zgodi, ampak prisežem, da sem casual drinker), morda sem rekla, da ne gledam Game of Thrones, kar je živa resnica, ne gledam tega in nikoli ne bom in prosim, da me nehate siliti s tem. Ali pa kakšna druga stvar, ki me v resnici ne označuje kot osebo in če bi me bolje spoznali, bi videli, da je za ljubeznijo do piva, slabih šal in nestrpnosti do fantazijskih filmov, človek, ki ga ziher moti še kakšna druga stvar, ampak se ga splača raziskati malce globje. Ob pivu. In slabih šalah. In ne na pohodu ali ob teku. Samo povem.

Stereotripanje pa morda najbolj pride do izraza pri spletnem spoznavanju, ko imaš v bistvu pred sabo samo sliko in morda par besed, ki naj bi nekoga najbolje opisale (npr. najljubša serija: Game of Thrones, hobiji: tek… Next!). V tem primeru knjigo dobesedno sodimo po platnicah. V nekaj sekundah se namreč odločimo, ali nam je človek (v bistvu njegova slika) všeč ali ne. In ravno tukaj je morda največ prostora za napake. Človek morda ni najbolj fotogeničen, ne najde pravega kota, ni pisno nadarjen, in že je odpisan. Z naslednjim klikom že iščemo naprej. Če pa se že za koga odločimo, pa pri srečanju včasih pride do razočaranja. Slika je stara že deset let, slika sploh ni njegova, ampak od prijatelja, tudi pes na sliki ni njegov, ampak je od prijatelja, slika s Kube je totalen fotošop, oseba je v resnici precej nižja, višja… Ali pa tragedija, ki se je pripetila prijatelju, ki se je na zmenku dobil z žensko, ki je svojo pričesko opisala kot »Meg Ryan haircut«, ki se je izkazala za natupirano gnezdo, ki je popularno med damami starejše generacije. Ali pa pripetljaj kolegice, ki se je dobila s tipom, ki je zase povedal, da je poznavalec dobrih vin, izkazalo pa se je, da je navaden pijanec. Ko gre za spletno zmenkarjenje, previdnost ni nikoli odveč. Pa tudi v realnosti ne.

Morda pa si moramo enostavno vzeti malce več časa in človeku dati priložnost (razen tistemu tekaču, nekje je treba potegniti črto). Morda se lahko dobite s tistim fantom, ki vas malce spominja na serijskega morilca, ker vas zna prijetno presenetiti. Ali pa ubiti. In morda je tisti model v BMW-ju čisto prijeten fant, ki pač nima prostorske predstave in zato parkira čez petnajst parkirnih mest. Čar življenja je ravno v tem, da nikoli ne veš, kaj te čaka. #SamoPovem 

Novo za staro

Živimo v časih, ko se stvari po vseh standardih premikajo precej hitreje, kot so se včasih. Današnje generacije skoraj več ne poznajo besede »dolgčas« ali pa »brezdelje«, saj so več čas bombardirani z novimi informacijami, boljšimi in hitrejšimi igračkami ter stvarmi, ki nam ves čas stimulirajo možgane. Živ dokaz za to so neskončne vrste pred trgovinami, ko na police pride novi iPhone ali kakšen drug telefon (iPhone omenjam v upanju, da morda dobim kakšen promocijski material), ki je za odtenek boljši od prejšnjega modela, in ti ga seveda moraš imeti, čeprav boš še eno leto odplačeval tistega starega, s katerim ni čisto nič narobe. Seveda so tukaj tudi nove aplikacije za krajšanje časa in spoznavanje novih ljudi in ko že misliš, da si eno osvojil in jo zdaj samozavestno uporabljaš, ven pride že nova. Sama sebi sem se zdela ekstra kul, ko sem končno dojela, kako deluje snapchat in iskreno povedano, ne da se mi več ukvarjati z novimi aplikacijami, ker po enem letu še vedno odkrivam, kaj vse zmore moj telefon, poleg klicanja, budilke in sms-ov. 

In ta neskončna želja po novih, hitrejših in boljših dražljajih, se je seveda preselila tudi na ljubezensko področje. Ljudje nismo več zadovoljni s tem, kar že imamo in si ves čas puščamo odprta vrata (okna, strešna okna, kletne prostore in shrambe) v upanju, da bomo naleteli na nekaj boljšega. Tudi, ko se morda že zavežemo k nečemu, nas je velikokrat strah, da bomo nekaj zamudili in tukaj se vse skupaj hitro zakomplicira. Naredimo si plan A, za vsak slučaj imamo tukaj še plan B, tisti bolj drzni (ali paranoični) pa imajo plan za vsako črko abecede, da ne bi, bog ne daj, slučajno kaj zamudili. Prihaja do fenomena, ki mu pravim kar čustveni ADHD, ki je nekakšna čustvena motnja pozornosti, ko se težko osredotočimo na samo eno stvar ali osebo in ves čas iščemo novi, boljši, bolj zanimiv izziv, čeprav, podobno kot primeru iPhona, s tistim starim ni nič narobe in ga boste (še posebej v primeru ločitve ali deljenja premoženja) še nekaj časa odplačevali.

  

V nekaterih primerih pa je včasih staro res bolje zamenjati z novim, malce prevetriti omaro, narediti inventuro in razmisliti, česa se je bolje znebiti. Drugič, ko se boste lotili spomladanskega čiščenja stanovanja, razmislite, če lahko hkrati naredite tudi nekakšen čustveni make over in se poslovite od ljudi, za katere niste več prepričani, kaj še delajo v vašem življenju. Podobno kot tista stara in znucana obleka iz srednje šole, za katero dobro veste, da je ne boste več nosili (ker vam številka ni več prav, sprijaznite se, ni druge) in na kateri se že dolgo nabira prah, so tukaj tudi ljudje, ki ste jih verjetno tudi že prerastli. Na njih vas verjetno veže samo še nostalgija in prirejeni spomini in v tem primeru je bolje, da se poslovite.  

Sliši se morda drastično, zagotovo pa ne more škoditi. Out with the old, in with the new. Za tiste, ki pa ste bolj naklonjeni reciklaži in neradi stvari kar tako mečete proč, pa obstaja krasna rešitev. Poznam namreč primer, ko je neka punca reciklirala bivšega fanta. V tem primeru moj nasvet spomladanskega čiščenja sicer ne pije vode, vendar pa imejte v mislih, da gre za res drzno potezo in da je v tem primeru res treba biti previden. Pravijo namreč, da so naši bivši z razlogom bivši in da se ne splača ponavljati starih napak, v tem primeru pa se je izkazalo, da je bila reciklaža prava odločitev, saj sta zdaj poročena in pričakujeta otroka. Jaz osebno se bom raje držala čiščenja omare. Samo povem.

Opazila pa sem tudi to, da ljudje z leti postajamo vedno manj fleksibilni in pripravljeni na kompromise. Ravno zadnjič mi je kolegica pravila, da se njena najstniška hčerka vsak vikend eno uro z busom vozi k svojemu fantu in mene je skoraj kap, ko sem pomislila, da bi se v petek popoldne, po koncu službe, morala še eno uro nekam voziti, da bi se z nekom dobila. Še pivo v centru se mi včasih zdi čisto prevelik napor, a je za enkrat zagnanost premočna, da bi se temu odpovedala. So stvari, ki so vredne tega, da se premakneš s kavča. Če pa bi spoznala fanta, ki živi eno uro stran od mene… No, definitivno bi razmislila, ali mi nivo energije dopušča tako razburljivo romanco. Seveda pa mi pred leti to ni bil noben problem. Celo v Ženevo sem se peljala, da bi en vikend preživela s svojim dragim, in to z nočnim vlakom, zaradi katerega imam še dandanes nočne more. Seveda je temu strahu pred nočnim vlakom pripomogla tudi moja draga mama, ki me je pred prvim potovanjem solidarno potolažila in povedala, da so se časi, ko so ženske posilili in vrgli dol z vlaka, končali. Tenks, mami. Naslednjih deset ur vožnje, ko sem spala samo z enim očesom, je minilo kot v sekundi. Zdaj se bi se v kaj takega res bolj težko podala.

In še modrost za konec, ker še vedno čakam na nove pisce za misli tedna (očitno bom morala zdaj ponuditi še kaj močnejšega od piva)… Staro za novo, novo za staro, kakorkoli že, pred nami je pomlad, spucajte omare, reciklirajte, izkoristite Venero, pazite se Marjana, naredite si plan A, po potrebi tudi B, nič ne obsojam, ampak #SamoPovem.