Ofsajd

Kot ste verjetno že opazili, sem velika oboževalka anekdot in zato bom tudi današnjo objavo začela z opisom dogodka, ki sem mu bila priča pred leti in ki se mi je nehote vtisnil v spomin. Bila sem na bencinski črpalki, pred menoj pa sta stali dve mladi in zelo urejeni gospodični ter se pogovarjali o težavah s fanti. Jaz pa sem seveda pogovoru iz čistega dolgčasa prisluškovala. Prva se je drugi potožila, da se je skregala s fantom. Povedala ji je, da sta se prejšnji dan močno sprla, drugo pa je zanimalo, kaj točno se je zgodilo. Prva ji je na to odgovorila: »Ful sva se skregala, potem pa mi je rekel, da sem v ofsajdu.« Tista druga je poznavalsko pokimala z glavo (očitno je punca točno vedela, kaj pomeni, ko ti nekdo reče, da si v ofsajdu) in pogovor je bil zaključen. Meni pa ni bilo nič jasno. Ne samo, da ne vem, kaj pomeni ofsajd v nogometu, še manj pa mi je bilo jasno, kaj ji je ta fant hotel s tem povedati. Sem pa pred kratkim začela razmišljati o nenapisanih pravilih dejtanja, ki, če dobro razmislimo, čisto z lahkoto pripeljejo človeka do tega, da je v tako imenovanem ofsajdu. Pred vami je torej športno obarvana objava in upam, da me moški bralci ne boste preveč obsojali, če bo kakšen nogometni žargon napačno uporabljen. O nogometu vem namreč ravno toliko kot o dejtanju. Zato brez obsojanja. Be cool.

Pa začnimo z osnovami. Vse skupaj se začne z ogrevanjem, oziroma flirtanjem. Nekateri so v flirtanju pravi eksperti. Spogledujejo se s skoraj vsemi osebami nasprotnega spola (vključi še kakšno pijačo preveč in tudi spol ni več problem). S prodajalkami, sodelavkami, natakaricami, z vsemi flirtajo čisto naravno in preprosto. Če v to vključim prvo športno referenco, za nekatere je flirtanje kot enajstmetrovke. Videti je zapleteno, možnosti, da osebo osvojiš so precej majhne, vendar pa imaš vedno tudi možnost, da ti uspe. In to spektakularno. Pomembno pa je vedeti, da gre v tem primeru pogosto za serijske spogledljivce, za katere cilj ni vedno nekoga osvojiti, ampak samo preizkušati meje. Nekakšen »pes, ki laja« sindrom, kar zna za osebo na drugi strani biti zelo shizofrena izkušnja, ker nikoli v resnici ne veš, pri čem si. Fant te ves čas kliče, pošilja sms-e, se spogleduje, ko pa je čas za naslednji korak, do tega nikoli ne pride. V tem primeru gre za serijskega spogledljivca, katerega cilj je spogledovanje samo in ne toliko osvojitev. Rezultat tekme je v tem primeru neodločen in serijskemu spogledljivcu za to ni mar, ker je on bolj užival v tekmi. 

Za nekatere druge pa je flirtanja velik problem, saj ne veš, kako bi se tega lotil, ali pa ne veš čisto dobro, kdaj nekdo flirta s tabo. Meni se je že večkrat zgodilo, da so mi prijatelji dejansko morali povedati, ko je nekdo flirtal z mano, ker sem jaz vse te signale očitno spregledala. Ko pa sem jaz poskušala s kom flirtati, je to v večini primerov izpadlo kot slaba komedija. Zadnji poskus flirtanja je izgledal tako, da sem čednemu trafikantu rekla, da so mi všeč njegove rože (ne sprašujte), on pa mi je rekel, da so umetne. Napolnil mi je urbano, jaz pa sem z polno hitrostjo pičila stran od kraja zločina. Eni pač ne znamo flirtati in mi je dejansko veliko lažje nekomu direktno povedati, da mi je všeč ali pa slišati, da sem nekomu všeč jaz, brez nepotrebnih ogrevanj, čudnih in dvoumnih sms-ov in emojijev. Old school. Samo povem.

Ko pa se stvari ogrejejo, nastopi čas za naslednji korak. Nekoga ste osvojili, ali pa je nekdo osvojil vas in pred vami je druga faza dejtanja. Kdo koga prvi pokliče? Kdaj je primerno nekoga predstaviti prijateljem? Koliko klicev na dan je preveč? Same stvari, ki vas lahko, če niste previdni, postavijo v prepovedan položaj. Tukaj pa včasih pride do dvojnih standardov. Ko imajo tipi čas za vas, morate biti ve vedno dosegljive, tudi kadar niste, vendar pa na njegov klic ali sms vedno odgovorite. Ko pa oni nimajo časa, pa bog ne daj, da jih poskušate kontaktirati, tudi če so samo na pivu in jih pokličete, ste za njih že na meji psihoze. V tisti prvi osvajalski fazi ni nič čudnega, če vas fant kliče večkrat na dan, vas vabi na pijačo, se včasih celo nepovabljen prikaže na vaših vratih in roko na srce, vam se to zdi zelo simpatično. Ampak, če bi bila situacija obratna in bi se ve pri komu nenapovedane prikazale na vratih, bi v roku petih minut dobile prepoved približevanja, morda celo pomirjevala in napotnico za psihiatrijo. Mr Big (tokrat govorim o pravem Mr Bigu iz nadaljevanke, in ja, spet referenca na Seks u mestu) je to najbolje opisal s stavkom: »She could always reach me but I could never get her.« In imel je prav. Morda pa je o tem govorila tista punca s črpalke, ki se je znašla v prepovedanem položaju. Draga punca s črpalke, zdaj te razumem.

In potem so tukaj še čustva in izkazovanje le teh. Kdaj je pravi čas, da nekomu pokažeš, da ti je všeč? Kako povedati dovolj, ampak ne preveč? Zaključila bom še z eno anekdoto, ki se je pred leti pripetila nekemu znancu. Začel se je namreč dobivati z neko punco, ki mu je bila seveda všeč, vendar pa mu je ta punca zelo kmalu povedala, da ga ima rada (rumeni karton). Njemu je bil ta izliv čustev malce prenaporen in sam ji ni bil pripravljen povedati, da jo ima rad. Ona pa je bila vztrajna in ga ves čas spraševala, če jo ima tudi on rad. Fant je po nekem času popustil pod pritiskom in ji tudi sam povedal, da jo ima rad, ona pa ga je suvereno vprašala: »Me imaš rad, ali me ljubiš?« (rdeči karton, tekma je zate končana).

Kot vidite so pravila dejtanja v resnici precej podobna nogometu. Hitro dobiš rdeči karton, hitro se najdeš v prepovedanem položaju, včasih pride do enajstmetrovk in tudi do kakšne simulacije. Vendar pa je žoga okrogla in čeprav ta noč ni vaš dan, je jutri nov dan, v katerem lahko malce bolj naštudirate pravila igre in se znova podate na igrišče. Pazite, da boste primerno ogreti in si zapomnite: »Zmeraj nekdo nekje igra fuzbal.« #SamoPovem