Stereotripanje

Ko sva se zadnjič s prijateljico sprehajali po Koseškem bajerju, naju je kot trn v oko zbodel prizor, ki je nehote postal navdih za današnjo objavo. Zagledali sva namreč ogromnega črnega BMW-ja, ki je bil parkiran čez kar tri parkirna mesta in prijateljica je ta prizor komentirala tako: »Prav zanima me, kaj vse ta tip s tem avtom kompenzira«. Vprašanje in razmišljanje, ki je morda povsem na mestu, sem si mislila. Morda pa se ljudje malce preveč obešamo na stereotipe, ki ni nujno, da čisto vedno držijo. In v tem trenutku je nastala skovanka »stereotripanje«, ki je nekakšna obsedenost s stereotipi, oziroma podzavestno odločanje na podlagi že vnaprej določenih predstav o človeku. Včasih gre za odločanje na podlagi statusnih simbolov, včasih na podlagi vedenja, včasih pa zatripamo na neke neumnosti, ki nas posledično odvrnejo od človeka, še preden mu damo priložnost, da se predstavi v pravi luči. In to počnemo čisto vsi. Tudi jaz.

Pa ostanimo za začetek pri avtih, klasičnem statusnem simbolu, na podlagi katerega marsikatera ženska pride do nekakšnega zaključka. Včasih na podlagi vozila predvidimo finančno stanje osebe, včasih pa gremo celo v freudovske vode in pridemo do kakšnega drugega, bolj žgečkljivega predvidevanja. Jaz osebno o avtih ne vem čisto nič in me to niti ne zanima, sem pa tudi sama že koga zavrnila po petih stavkih, ampak do tega še pridemo. Zame so avti samo in le prevozno sredstvo in ker sama ne vozim, sem bolj mnenja daj šta daš. Vsak avto bo ok, tudi na motor ali na kolo sem že šla, edino pri skiroju moram potegniti črto, ampak to zgolj iz praktičnih razlogov. Ko sem se v preteklosti vrnila s kakšnega zmenka in so me kolegice vprašala, kateri avto je tip vozil, je bil odgovor v večini tak: »Rdečega«. Moje nepoznavanje znamk avtomobilov pa me je včasih tudi spravilo v težave. Enkrat se mi je namreč zgodilo, da me je kolega peljal na bencinsko črpalko in odložil pred vhodom (imel je moder avto). Ko sem prišla ven, sem pred vhodom zagledala moder avto in se usedla vanj, ko sem nenadoma opazila, da v avtu sedijo trije tipi, malce strašljivo delujoči, ki jim ni bilo jasno, kaj se je zgodilo. Meni pa tudi ne. Usedla sem se v napačen avto. Seveda so bili takrat še bolj nedolžni časi in ni prišlo do spontane ugrabitve, ampak smo se vsi nasmejali in se prijateljsko poslovili. Moja avtomobilska naivnost se je takrat dobro končala.

Pri meni avti torej niso tista stvar, ki bi me že takoj na začetku odvrnila od neke osebe. Se pa mi je zadnjič zgodilo, da sem tipa zavrnila na podlagi čisto kratkega in nedolžnega pogovora. S kolegicami smo bile zunaj, do mene je pristopil nek fant, zapletla sva se v pogovor, vprašal me je, če kaj športam, rekla sem, da ne prav pretirano, malo jogiram, nič posebnega, on pa je rekel, da je obseden s tekom. Tek. Moja. Nočna. Mora. Oblil me je mrzel pot, roke so se mi začele tresti, najina cela prihodnost se mi je zavrtela pred očmi. Videla sem ga, kako me prepričuje, da začnem teči. Videla sem, kako se upiram in sčasoma popustim. Videla sem zasnežena januarska jutra, ko me vleče ven iz postelje, da pretečeva en krog pred službo. Začutila sem slabost in omotico. Videla sem, kako otrokom kupujeva tekaške čevlje in vsi skupaj tečemo. Skratka, hell no! Morda je bil fant čisto v redu, morda bi se zaljubila in se imela krasno, morda me sploh ne bi silil v tek, ampak res nisem hotela tvegati.

In potem se vprašam, koliko tipov je mene odpisalo na podlagi kakšne neumnosti. Morda sem rekla kaj neprimernega (to se rado zgodi), morda sem na zmenku spila kakšno pivo preveč in me imajo za alkoholika (tudi to se rado zgodi, ampak prisežem, da sem casual drinker), morda sem rekla, da ne gledam Game of Thrones, kar je živa resnica, ne gledam tega in nikoli ne bom in prosim, da me nehate siliti s tem. Ali pa kakšna druga stvar, ki me v resnici ne označuje kot osebo in če bi me bolje spoznali, bi videli, da je za ljubeznijo do piva, slabih šal in nestrpnosti do fantazijskih filmov, človek, ki ga ziher moti še kakšna druga stvar, ampak se ga splača raziskati malce globje. Ob pivu. In slabih šalah. In ne na pohodu ali ob teku. Samo povem.

Stereotripanje pa morda najbolj pride do izraza pri spletnem spoznavanju, ko imaš v bistvu pred sabo samo sliko in morda par besed, ki naj bi nekoga najbolje opisale (npr. najljubša serija: Game of Thrones, hobiji: tek… Next!). V tem primeru knjigo dobesedno sodimo po platnicah. V nekaj sekundah se namreč odločimo, ali nam je človek (v bistvu njegova slika) všeč ali ne. In ravno tukaj je morda največ prostora za napake. Človek morda ni najbolj fotogeničen, ne najde pravega kota, ni pisno nadarjen, in že je odpisan. Z naslednjim klikom že iščemo naprej. Če pa se že za koga odločimo, pa pri srečanju včasih pride do razočaranja. Slika je stara že deset let, slika sploh ni njegova, ampak od prijatelja, tudi pes na sliki ni njegov, ampak je od prijatelja, slika s Kube je totalen fotošop, oseba je v resnici precej nižja, višja… Ali pa tragedija, ki se je pripetila prijatelju, ki se je na zmenku dobil z žensko, ki je svojo pričesko opisala kot »Meg Ryan haircut«, ki se je izkazala za natupirano gnezdo, ki je popularno med damami starejše generacije. Ali pa pripetljaj kolegice, ki se je dobila s tipom, ki je zase povedal, da je poznavalec dobrih vin, izkazalo pa se je, da je navaden pijanec. Ko gre za spletno zmenkarjenje, previdnost ni nikoli odveč. Pa tudi v realnosti ne.

Morda pa si moramo enostavno vzeti malce več časa in človeku dati priložnost (razen tistemu tekaču, nekje je treba potegniti črto). Morda se lahko dobite s tistim fantom, ki vas malce spominja na serijskega morilca, ker vas zna prijetno presenetiti. Ali pa ubiti. In morda je tisti model v BMW-ju čisto prijeten fant, ki pač nima prostorske predstave in zato parkira čez petnajst parkirnih mest. Čar življenja je ravno v tem, da nikoli ne veš, kaj te čaka. #SamoPovem