Novo za staro

Živimo v časih, ko se stvari po vseh standardih premikajo precej hitreje, kot so se včasih. Današnje generacije skoraj več ne poznajo besede »dolgčas« ali pa »brezdelje«, saj so več čas bombardirani z novimi informacijami, boljšimi in hitrejšimi igračkami ter stvarmi, ki nam ves čas stimulirajo možgane. Živ dokaz za to so neskončne vrste pred trgovinami, ko na police pride novi iPhone ali kakšen drug telefon (iPhone omenjam v upanju, da morda dobim kakšen promocijski material), ki je za odtenek boljši od prejšnjega modela, in ti ga seveda moraš imeti, čeprav boš še eno leto odplačeval tistega starega, s katerim ni čisto nič narobe. Seveda so tukaj tudi nove aplikacije za krajšanje časa in spoznavanje novih ljudi in ko že misliš, da si eno osvojil in jo zdaj samozavestno uporabljaš, ven pride že nova. Sama sebi sem se zdela ekstra kul, ko sem končno dojela, kako deluje snapchat in iskreno povedano, ne da se mi več ukvarjati z novimi aplikacijami, ker po enem letu še vedno odkrivam, kaj vse zmore moj telefon, poleg klicanja, budilke in sms-ov. 

In ta neskončna želja po novih, hitrejših in boljših dražljajih, se je seveda preselila tudi na ljubezensko področje. Ljudje nismo več zadovoljni s tem, kar že imamo in si ves čas puščamo odprta vrata (okna, strešna okna, kletne prostore in shrambe) v upanju, da bomo naleteli na nekaj boljšega. Tudi, ko se morda že zavežemo k nečemu, nas je velikokrat strah, da bomo nekaj zamudili in tukaj se vse skupaj hitro zakomplicira. Naredimo si plan A, za vsak slučaj imamo tukaj še plan B, tisti bolj drzni (ali paranoični) pa imajo plan za vsako črko abecede, da ne bi, bog ne daj, slučajno kaj zamudili. Prihaja do fenomena, ki mu pravim kar čustveni ADHD, ki je nekakšna čustvena motnja pozornosti, ko se težko osredotočimo na samo eno stvar ali osebo in ves čas iščemo novi, boljši, bolj zanimiv izziv, čeprav, podobno kot primeru iPhona, s tistim starim ni nič narobe in ga boste (še posebej v primeru ločitve ali deljenja premoženja) še nekaj časa odplačevali.

  

V nekaterih primerih pa je včasih staro res bolje zamenjati z novim, malce prevetriti omaro, narediti inventuro in razmisliti, česa se je bolje znebiti. Drugič, ko se boste lotili spomladanskega čiščenja stanovanja, razmislite, če lahko hkrati naredite tudi nekakšen čustveni make over in se poslovite od ljudi, za katere niste več prepričani, kaj še delajo v vašem življenju. Podobno kot tista stara in znucana obleka iz srednje šole, za katero dobro veste, da je ne boste več nosili (ker vam številka ni več prav, sprijaznite se, ni druge) in na kateri se že dolgo nabira prah, so tukaj tudi ljudje, ki ste jih verjetno tudi že prerastli. Na njih vas verjetno veže samo še nostalgija in prirejeni spomini in v tem primeru je bolje, da se poslovite.  

Sliši se morda drastično, zagotovo pa ne more škoditi. Out with the old, in with the new. Za tiste, ki pa ste bolj naklonjeni reciklaži in neradi stvari kar tako mečete proč, pa obstaja krasna rešitev. Poznam namreč primer, ko je neka punca reciklirala bivšega fanta. V tem primeru moj nasvet spomladanskega čiščenja sicer ne pije vode, vendar pa imejte v mislih, da gre za res drzno potezo in da je v tem primeru res treba biti previden. Pravijo namreč, da so naši bivši z razlogom bivši in da se ne splača ponavljati starih napak, v tem primeru pa se je izkazalo, da je bila reciklaža prava odločitev, saj sta zdaj poročena in pričakujeta otroka. Jaz osebno se bom raje držala čiščenja omare. Samo povem.

Opazila pa sem tudi to, da ljudje z leti postajamo vedno manj fleksibilni in pripravljeni na kompromise. Ravno zadnjič mi je kolegica pravila, da se njena najstniška hčerka vsak vikend eno uro z busom vozi k svojemu fantu in mene je skoraj kap, ko sem pomislila, da bi se v petek popoldne, po koncu službe, morala še eno uro nekam voziti, da bi se z nekom dobila. Še pivo v centru se mi včasih zdi čisto prevelik napor, a je za enkrat zagnanost premočna, da bi se temu odpovedala. So stvari, ki so vredne tega, da se premakneš s kavča. Če pa bi spoznala fanta, ki živi eno uro stran od mene… No, definitivno bi razmislila, ali mi nivo energije dopušča tako razburljivo romanco. Seveda pa mi pred leti to ni bil noben problem. Celo v Ženevo sem se peljala, da bi en vikend preživela s svojim dragim, in to z nočnim vlakom, zaradi katerega imam še dandanes nočne more. Seveda je temu strahu pred nočnim vlakom pripomogla tudi moja draga mama, ki me je pred prvim potovanjem solidarno potolažila in povedala, da so se časi, ko so ženske posilili in vrgli dol z vlaka, končali. Tenks, mami. Naslednjih deset ur vožnje, ko sem spala samo z enim očesom, je minilo kot v sekundi. Zdaj se bi se v kaj takega res bolj težko podala.

In še modrost za konec, ker še vedno čakam na nove pisce za misli tedna (očitno bom morala zdaj ponuditi še kaj močnejšega od piva)… Staro za novo, novo za staro, kakorkoli že, pred nami je pomlad, spucajte omare, reciklirajte, izkoristite Venero, pazite se Marjana, naredite si plan A, po potrebi tudi B, nič ne obsojam, ampak #SamoPovem.