Princ na čakanju

S kolegico sediva na kavi v centru. Mimo pridrvi zelo privlačna gospa srednjih let in nekje po poti izgubi čevelj. Ker je videti malce raztresena, čevlja nikakor ne more natakniti nazaj na nogo. Vidim, da jo opazujeta starejša gospoda in pričakujem, da ji bo vsaj eden od njiju priskočil na pomoč. Ne, nihče ji ne priskoči na pomoč, gospoda se celo smejita in še naprej čisto sproščeno pijeta svoje pivo. Ne morem, da ne bi pomislila na tisto klasično zgodbo o Pepelki in njenem čeveljcu. In seveda se vprašam, kje je tisti princ, ko ga potrebuješ. Nekje v ozadju se zasliši elektronski glas, podoben tistemu, ki ga slišite na telefonskih odzivnikih: »Oprostite, vaš princ je na čakanju.« Ja, tvoj princ po vsej verjetnosti nekje pije pivo in se smeji tvoji nesreči, tako kot tista dva gospoda. In ker je gospa verjetno že zdavnaj obupala nad prijaznostjo moške populacije, si naposled le sama obuje čevelj in odhiti naprej.

Novodobne Pepelke so že navajene, da si morajo pomagati same, saj jim po vsej verjetnosti ne bo pomagal nihče. Ko izgubijo čevelj, si ga obujejo same. Ko jih ob polnoči ne pričaka steklena kočija v kateri sedi čudoviti princ, si pokličejo taksi, ki ga po vsej verjetnosti vozi sumljiv tip, ki si te malce neprimerno ogleduje. In ko ti nekdo ponudi jabolko, vanj nikakor ne ugrizneš, saj je moderna Pepelka zelo ekološko osveščena in bo prej preverila, ali je bilo jabolko špricano, in ali vsebuje GSO. Moderne Pepelke so torej navajene, da si pomagajo same in da se ne znajdejo v čudnih situacijah, zlasti takih, v katerih nastopajo sporna jabolka, sedem precej nizkih tipov, ali brezciljno tavanje po temačnem gozdu. Čeprav bi v tej situaciji pomoč s strani kakšnega princa prišla še kako prav. Samo povem.

Niso pa samo pravljice krive za izkrivljeno predstavo o romantiki in ljubezni. Ko smo bile punce še majhne, so nam kar naprej govorili, da nas nekje čaka krasen in nadvse čudovit princ, ki nas bo reševal iz najbolj random (zastrupitev, beganje po gozdovih, nesreče s kolovratom) in čudnih zagat. Ko pa smo odraščale, nas je v to prepričeval tudi Hollywood s svojimi filmi, v katerih ljubezen vedno premaga vse. Tudi najbolj nevrotična, zmedena in obupana dekleta (ki so včasih celo prostitutke), so vedno spoznala šarmantnega  tipa, ki je je uletel v ravno pravem času in osvojil njihova srca. V teh filmih so vedno prikazovali grandiozna izkazovanja ljubezni, neverjetne situacije, ki vodijo v srečne in dolgotrajne zveze in punce smo podzavestno vedno pričakovale, da bo to nekega dne doletelo tudi nas. Hodila boš po ulici, se spotaknila in skoraj padla na nos, ko bo iz kar nekje uletel visok, uglajen (in po možnosti tudi dobro situiran) moški, ki te bo ravno v pravem trenutku ujel v svoj objem. In seveda bosta živela srečno do konca svojih dni. Ja. Itak. Po vsej verjetnosti si boš zlomila nos, spraskala roko, in vsa nesrečna sedela nekje na nekem robniku, mimo tebe bojo pa hodili tipi v trenirkah, te fotkali in se ti smejali. In to seveda še objavili na družbenih omrežjih. V današnji časih, v katerih romantika ni samo mrtva, ampak je že zdavnaj pokopana in pozabljena, je očitno dovolj že to, da ima tip avto in te sem ter tja pelje na burek. In seveda ne pozabimo na slavni dick pic, ki je neizpodbiten izkaz novodobne ljubezni in romantike.

Pozabiti pa ne smemo tudi na glasbo, ki je prav tako izgubila nekaj svoje čutnosti in pravih emocij. Kar spomnite se na devetdeseta, ko je skoraj vsaka pesem vsebovala besedo »always«. Bon Jovi in Whitney Houston sta le ena od glasbenikov, ki so verjeli, da je ljubezen večna in v to smo verjeti tudi mi. Boy bendi so bili osladni, vendar so nam njihova preprosta besedila segla naravnost v naša najstniška srca. To so bili časi, ko si na koncertih na oder metal plišaste igrače, prepojene s solzami in upanjem, zdaj pa na oder letijo tangice vprašljive čistoče. In ko smo že pri tangicah, naj povem, da je romantika zavila s poti nekje v času, ko so glasbeniki nehali prepevati o ljubezni in začeli prepevati o ženskih zadnjicah. »Baby Got Back«, romantična oda posvečena temu delu ženskega telesa, je zagotovo krivec, da je glasba zašla v bolj čudne vode. Kmalu za tem je sledila še Sisqova himna »Thong Song«, zaradi katere smo bile ženske primorane nase navleči najbolj neudobno spodnje perilo ever, in če to še ni bilo dovolj, smo potem morale v teh tangicah še zamigati na »Back Dat Ass Up«, »Big Ole Butt« ter druge sumljive, a presenetljivo poskočne komade. In še vedno drži, da je »All About That Bass«. 

In za konec še nekaj o srečnih koncih. Vse otroške pravljice in vse romantične komedije se seveda srečno končajo. Pride princ in te reši, tisti fant, ki pred enim letom sploh ni vedel, da obstajaš, ti zdaj poje pod oknom, in tudi ženske nekako pričakujemo, da nas, kljub vsemu, na koncu čaka nekaj lepega (in ne, ne mislim na dick pic). Smola pa je to, da je že sam izraz »happy ending« dobil čisto drug pomen (zahvala gre azijskim prostitutkam, brez zamere, dame) in to ni ta happy ending, ki smo ga ženske imele v mislih. Realnost pa je ta, da je dandanes srečen konec že to, ko po koncu zveze z infekcijske klinike dobiš potrdilo, da nimaš klamidije.

In kje je princ? Princ je v Jemnu. Princ je na čakanju. Princ s kolegi pije pivo in se smeji ženskam, ki izgubijo čevelj. Dobra novica pa je ta, da nas tangice ne žulijo več, da jemo samo ekološko pridelana jabolka znanega porekla, da si znamo tudi same obuti čeveljčke in da še naprej z veseljem gledamo romantične komedije, ker so nas le te naučile, da nikoli ne obupamo. #SamoPovem