Ekonomija ljubezni

Ko se lotiš pisanja o tako kompleksni stvari, kot je ljubezen, ugotoviš, da je morda najlažje to, da na zadevo pogledaš iz različnih zornih kotov. Ljubezen tako morda lahko primerjaš s pravljicami, lahko se je lotiš z geografskega vidika (mimogrede, lep pozdrav v Jemen), lahko pa se celo lotiš neznanega teritorija, kot je nogomet. In ko smo že pri nogometu, ravno zadnjič me je kolega vprašal, če zdaj končno vem, kaj je ofsajd. Ne, še vedno ne vem, kaj je ofsajd, in če ste mislili, da je nogomet moja šibka točka, naj vas razveselim in povem, da se bom tokrat ljubezni lotila z meni še bolj nerazumljivega področja, in sicer matematike. Drzna poteza, boste rekli tisti, ki me dobro poznate, morda so se vsa tista leta inštrukcij obrestovala, si morda mislite. No, niso se. Iskreno opravičilo staršem, ki so vlagali v nekaj, kar se jim ni obrestovalo. Še vedno mi ni jasno, zakaj bi nekdo v enačbo nametal črke in številke, še vedno se čisto zmedem, ko mi nekdo razlaga, da je nekaj pod tem in tistim kotom, vendar pa živim srečno in kakovostno življenje tudi brez tega, da vem, kaj je asimptota (#wtfisasimptota?!).

Spomnim se, ko sva se s sošolko v gimnaziji prebijali skozi še eno uro matematike, si prepisovali enačbo s table in ugotovili, da nama ni jasno, kaj naj bi bila tista zadnja črka. »Ti, a ti vidiš, kaj je tisto na koncu, a je c ali d?« me vpraša ona. »Joj, ne vem, meni zgleda bolj kot a« odgovorim jaz. Končno se ena od naju opogumi in profesorico vpraša, za katero črko gre, tam na koncu enačbe. Gospa profesor odgovori: »Tisto na koncu je 8.« Fail. Še isti dan sva poklicali okulista in se naročili za pregled vida. Ko sva končno dobili pravo dioptrijo in se matematike lotili z bolj jasnim vidom, sva ugotovili, da problem ni v vidu, ampak v tem, da nama matematika enostavno ne leži, a kljub temu sem se odločila, da bom drzna in tokrat na ljubezen in zveze pogledala z matematičnega vidika. In rezultat bo morda a, c ali pa 8. Samo povem.

Če na ljubezen pogledamo z ekonomskega vidika, lahko rečemo, da gre za razmerje med ponudbo in povpraševanjem. Vsaj tako trdi moj prijatelj, ko se zapleteva v ljubezenske debate, in čeprav ga nikoli nisem čisto dobro razumela, se mi zdi, da ima morda prav. Ljudje smo konec koncev nek produkt na trgu dejtanja in vse je odvisno od ponudbe in povpraševanja. Še preden pa pride do povpraševanja, moramo ponudbo nekako tržiti. Tukaj nastopi oglaševanje. Dandanes so možnosti samo promocije neskončne. Lahko se oglašujemo na facebooku, instagramu, lahko se prijavimo na spletno stran za zmenke, naredimo selfije z vseh možnih kotov (matematična referenca, dobro mi gre, I got this!) in se na tak način promoviramo. Mislim pa, da si nekateri ljudje tisti dobri stari pregovor »dobro se samo hvali« morda razlagajo malce preveč dobesedno, saj se nekateri resnično radi sami hvalijo, ampak ok, časi so težki, produkt pa je treba kar se da dobro iztržiti. Če pa vam samo promocija ravno ne diši, lahko vedno prosite svoje prijatelje, da za vas pri svojih samskih prijateljih založijo kakšno dobro besedo, oziroma svoj oglasni prostor pri njih kar zakupite. In če vam gre ekstra slabo, predlagam kar zakup promocije za nedoločen čas, oziroma vsaj do takrat, ko bo trg malce bolj stabilen, ali pa do zvišanja vrednosti osebnih delnic. Promocija pa postane resnično tvegana takrat, ko zalotite svojo mamo ali očeta, ko tvojo sliko, ki jo ima v denarnici že sto let, kaže random ljudem, in na kateri si po možnosti stara 18 let, ker bodimo realni, to je že primer false advertisinga, in tista frizura, ki jo imaš na sliki, ti res ne dela uslug.

In če gremo zdaj še na ponudbo. Bodimo realni, tudi ponudba se z leti zmanjšuje, če ne celo izgublja na kvaliteti. Ko si mlajši, je na trgu veliko več ljudi, ki bi ti ustrezali, vendar te to takrat niti ne zanima. Nihče noče biti v resni zvezi, ko pa je še toliko stvari, ki bi jih lahko počel, krajev, ki bi jih lahko videl in produktov, ki bi jih lahko stestiral. In potem se ponudba zmanjša. Tukaj pa grejo ljudje lahko v dve skrajnosti. Nekatere zagrabi panika in pograbijo še zadnjega človeka, ki je še prost, nekateri pa začnejo komplicirati in si postavijo morda malce nerealne cilje. Poznam ljudi, ki so morebitne partnerje skenslali na podlagi najbolj čudnih stvari, kot so predolgi prsti na nogah, piskajoč smeh, ki je mejil na zvok hijene (guilty as charged) in druge bizarne stvari, ki so morda samo znak, da ti morda enostavno ni do zveze. In s tem ni nič narobe. Če je korelacija med ponudbo in povpraševanjem še vedno pozitivna, se ti ni treba ničesar bati.

In za konec še ena stvar, ki me že od nekdaj muči. Tisti presneti plusi in minusi. Ok, vem, da sta plus in plus skupaj plus. Jaz si to predstavljam tako: spoznata se dva človeka, ki sta oba odprta za zvezo (torej sta oba plus) in seveda se razmerje izide, ker sta oba že v štartu vedla, da sta za. Potem sta tukaj plus in minus, ki tvorita minus. Tukaj gre torej za dva, ki nista kompatibilna. Eden je odprt za zvezo, drugi pa ni, torej se zveza v tem primeru ne izide. Jasno. Zaenkrat mi je zadeva čisto logična. Ampak, zakaj hudiča potem dva minusa tvorita plus? Kaj, si oba čez noč premislita in se odločita, da sta oba za? Simultano? Ali pa obema matematika res ne leži in ravno zaradi tega privlačita? A girl can hope. Vam je zdaj jasno, zakaj mi matematika ni jasna?

Morda mi nekatere stvari res ne ležijo, vem pa to, da par pomeni dvoje stvari, oziroma dva človeka. In vem, da je idealno, če se to preprosto matematično načelo upošteva, vendar pa nekateri očitno ne znajo šteti. In če je to jasno meni, potem tu ne vidim težav. Vem pa tudi to, da se razmerje izide le takrat, ko daš od sebe 100%. Lahko pa ste kot fuzbalerji in date od sebe 110%. To je šele pravi cilj. To je pravi trud. Bodite torej kot fuzbalerji in resnično dajte vse od sebe. Upam, da se vam izide. #SamoPovem