Konec začetka

Prejšnji teden po službi sem se opravila na manjšo after work turnejo po centru, aka »kako se napiti že ob petih popoldan ne da bi ti bilo nerodno, ker je večina folka počela enako.« Seveda za ta dogodek obstaja tudi nek utečen vrstni red, ki v naših krogih izgleda nekako tako: kava, odprta kuhna, saj ni priporočljivo piti na prazen želodec, potem pa nekaj pijač v standardnem lokalu v centru, in potem, ko ti postane že nerodno, ker si v istem lokalu naročil že nekaj rund, zadnjo rundo ali dve spiješ v nekem drugem lokalu. Legit plan. In ko smo tako sedeli v tistem zadnjem lokalu in se pretvarjali, da je to naša prva pijača (sploh nismo bili očitni), slišimo družbico, ki sedi blizu nas (tudi oni sploh niso bilo očitni), kako se menijo, da grejo zdaj še nekaj pojest. In pade pogovor o vrstnem redu. Očitno je ta družba počela iste stvari kot mi, samo da so oni ubrali drug vrstni red in to me je spomnilo na dejstvo, da tudi pri dejtanju obstaja nek utečen vrstni red, saj veste, prvi zmenek, pijačke, spoznavanje, intimno spoznavanje (ker je ta blog nothing if not classy, se bom tako tudi izražala), itd, itd… Pa vendar se ta vrstni red lahko včasih obrne na glavo.

Začnimo z anekdoto iz srednješolskih klopi (again, ampak vse dobre anekdote nekako segajo v davno preteklost, treba bo delati na novih, samo povem). V razredu je bila neka sošolka, ki je bila, pa recimo, da je bila bolj zadržana od ostalih. V tretjem letniku je spoznala fanta in seveda nas je vse zanimalo, kaj počneta, kako se stvari razvijajo, sočne podrobnosti, itak, to nas je najbolj zanimalo, ona pa je razlagala o dolgih sprehodih, držanju za roke in sem in tja kakšnem poljubu. In to po enem letu zveze. Seveda smo bile ostale sošolke malce šokirane, pa ne zato, ker bi bile tako zelo bolj izkušene od nje, samo ta vrstni red je bil pri nas nekaterih, ok, bodimo iskreni, večini, malce drugačen. Pri nas je to izgledalo nekako tako: greš ven, spoznaš simpatičnega fanta, po parih besedah se z njim malo stiskaš (nič resnega, stiskanje je takrat res pomenilo samo stiskanje, ne pozabite, ta blog je classy), potem se vprašata po imenu, si morda izmenjata številki in šele potem gresta na pijačo oziroma proper zmenek, na kateri običajno dojameš, da si bila v petek res pijana in da ti ta tip sploh ni všeč. Kaj naj rečem, nisem ponosna na to, ampak tako je bilo. In potem skoraj padeš s stola, ko ti sošolka govori o svoji zvezi, ki je, roko na srce, takšna kot bi v tako rosnih letih tudi morala biti.

In če ste mislili, da so bili časi že takrat divji, sploh kar se tiče spoznavanja ljudi in dejtanja, je zdaj vse skupaj še veliko hitreje. Vsi bi imeli vse in to takoj. Zgodilo se mi je že, da me je tip že po parih minutah pogovora povabil k sebi domov na stiskanje (no, zdaj pa stiskanje ne pomeni samo stiskanja, saj razumete) in ko sem ga zavrnila je bila njegova reakcija: NEXT! In že je iskal naslednjo žrtev. No, saj s tem ni nič narobe, kakor komu paše, ampak vseeno se mi zdi, da s prehitrim tempom včasih tudi kaj zamudimo. Konec koncev je tista sošolka iz srednje s tistim fantom preživela kar nekaj časa, držala sta se za roke, hodila sta na dolge sprehode po parku in se imela čisto fajn, nam pa so ostali awkward zmenki s tipi, ki se jih včasih niti nismo spomnile. In v večini primerov je bilo še dobro, da se jih nismo spomnile.

Sem pa razmišljala, kako te zadeve potekajo zdaj, pri mlajših generacijah, če se že nam vedno nekaj mudi, in kot zanalašč sem bila ravno pred kratkim priča edinstvenemu dogodku, pravem reality showu, ki se je odvijal pred mojimi očmi. Predstavljajte si to: na eni strani štirje mladi fantje, starost približno 17 let, na drugi strani pa šest punc enakih let. Vidim, da se malo čekirajo in razmišljam, kaj so bo izcimilo iz te situacije. V eno roko si vzamem pivo, v drugi že držim smoki in opazujem dogajanje. Tipi itak uletijo do punc, glasni, naplejani, klasika, punce se smejijo, hormoni so v zraku, en hormon ti prileti v oko, zagrabi te nostalgija, potem pa se tipi umaknejo in čakajo na naslednji korak s strani punc. Smooth, si mislim, žoga je zdaj v rokah punc (mislim, da so pri puncah pustili dejansko žogo, ki bi jo potem morale vrniti, skratka, metaforična in čisto prava žoga je bila v rokah punc). Fantje medtem ležerno počivajo, pogovarjajo se o čisto neki tretji punci, ki je po mnenju enega od fantov »čist huda riba«, ostali trije jo čekirajo na instagramu, meni pa postaja že malce dolgčas. Potem pa… Uletijo punce. Aha, ok, zdej bo postalo zanimivo, zdaj bo akcija, kako se bojo poparčkali, kaj se bo zgodilo, postajam neučakana, konec koncev rabim material za svoj naslednji blog »Dejtanje – nekoč in zdaj«, in kaj se zgodi? Nič. Radio silence. I'm holding my beer and I'm bored. Dolgočasen pogovor. Nezainteresiranost s strani fantov (očitno jih je una druga riba z instragrama čisto zmedla), nekdo vpraša, če ima kdo kaj za pit, odgovor je, da samo vodo, in to je to. Prepričana pa sem, če bi bila v igri flaša vodke, bi se pred mano odvila čisto prava epizoda Big Brotherja, tako pa sem razočarano ugotovila, da materiala za naslednjo objavo žal nimam.

Sem pa ugotovila, da nek vrstni red še vedno obstaja, tudi pri mlajši generaciji. Nerodno spoznavanje, takojšnje čekiranje profilov na facebooku, čakanje na prvi korak. In čeprav sem bila nad tistim prizorom mlajše generacije malce razočarana, se zavedam, da se tudi pri nas, malce starejši generaciji, ni kaj veliko spremenilo. Nerodno spoznavanje, takojšnje čekiranje profilov na facebooku, čakanje na prvi korak. Razen, ko je v igri flaša vodke. In to velja za vse generacije. #SamoPovem