Samo povem...

Zadnjič sva se spet dobila z dobrim prijateljem, ki živi v tujini, in s katerim redno vzdržujeva ritual klepetanja ob pivu in pripovedovanju dogodkov, ki so se zgodili od zadnjega srečanja. Najin zadnji pogovor je potekal nekako takole: »In, kaj je pri tebi novega?« me vpraša on. »Ma nič, zadnjič me je napadel nek psiho na avtobusu (klasične zgodbe z avtobusa, znane vsem nesrečnim uporabnikom ljubljanskega mestnega prevoza). Aja, pa tisti tip, ki mi je takrat, medtem ko me je držal za joško, povedal, da mu je všeč ena druga, no, spet se mi je oglasil (morda manj klasična zgodba, a ravno tako razburljiva). In, kako si ti?« ga vljudno vprašam nazaj. »Evo nič, žena, otrok, nič posebnega se ne dogaja« odgovori na kratko. Pogovor se je nadaljeval pozno v noč (kar za našo generacijo pomeni tam do okrog 23h) in nekje med zadnjo rundo, ko sva bila že malce pijana, pade ideja o pisanju bloga. Očitno se nekaterim moje prigode zdijo fascinantne, dejansko je padla beseda »fascinanten« in ne vem ali je bila za to kriva pijača ali dejstvo, da moj sogovornik, kot pravijo, doesn't go out much. V vsakem primeru sem ob koncu večera vedela dve stvari: da se najboljše ideje posvetijo po nekaj pijačah in da že v štartu vem, kdo bo moja ciljna publika. People who don't go out much.

Maček je po dveh dnevih popustil (ja, v naših letih si zmačkan dva dni, samo povem), ideja o pisanju pa je ostala. V resnici me pisanje že nekaj časa zanima, vendar nikoli nisem imela poguma in samozavesti, da bi se tega lotila. Temu pričajo na pol dokončani romani in zgodbe na starih USB ključkih. Na mojo samozavest pa je predvsem vplivalo dejstvo, da dandanes lahko piše vsak. Mislim, da se mi je želodec obrnil, skupaj s trupli velikih pokojnih pisateljev in poetov, ko je knjigo »napisala« Tinkerbelle. Za tiste mlajše naj povem, da je Tinkerbelle pes Paris Hilton. Za tiste še mlajše naj povem, da je Paris Hilton nekdanja starleta z očitno zelo nadarjeno čivavo. Ko so se v pisateljske vode podale še najstniške pevke, starlete in fuzbalerji, je moja samozavest utrpela še en udarec. Konec koncev, kdo sem jaz, da se kosam z veleumi našega stoletja?

Seveda je name vplivala tudi romantična predstava o pisanju, pogojena z gledanjem nadaljevanke Sex v mestu. Saj poznate tisti klasični prizor: Carrie, ki sedi za svojim računalnikom, zbegano gleda v zrak in postavlja naključna vprašanja, na katera nikoli ne odgovori. Resno, se samo meni zdi, ali pa nikoli nismo dobili odgovora na njena vprašanja? Seveda potem  sledi prizor, kjer Carrie v svojih pregrešno dragih čeveljcih odhiti po ulicah New Yorka na kakšno glamurozno zabavo. Nič od tega mi ni znano. Edina stvar, ki nama je skupna, je mogoče vsa ta kolobocija z Mr. Bigom. Ja, vsaka ima svojega Mr. Biga, oziroma tipa, ki se nenehno pojavlja v naših življenjih, ki ne ve, kaj hoče, me pa brezupno čakamo na čudež. V resnici pa ne vem, zakaj se je Carrie sploh pritoževala. Njen Mr. Big je bil visok, uglajen in uspešen . Moj Mr. Big pa me je ob zadnjem srečanju vprašal, če mu posodim za kebab. Še huje kot spoznanje, da se dobivam s tipom, ki nima za kebab, je bilo spoznanje, da tudi jaz v tistem trenutku nisem imela za kebab. Toliko o glamurju.

Ko sem idejo o pisanju bloga obelodanila še sestri, me je zbadljivo vprašala, če bom sploh imela dovolj materiala za redno pisanje. Ja, materiala je dovolj. Zgodb imam dovolj, da vas grejejo vsaj do poletja. In če si samski in še vedno v obtoku, naletiš na marsikaj. Na psihopate na avtobusih in v lastni dnevni sobi. Včasih sploh ven ne rabim stopiti, da dobim dobro zgodbo. Eno pa obljubim. Žurala bom, da vam tega ne bo treba. (to velja predvsem za prej omenjeno cenjeno ciljno publiko), pisala bom vsaj tako dobro kot Tinkerbelle. In odgovorila bom na večno vprašanje (za razliko od Carrie)… Kako se odzvati, ko te tip drži za joško in ti pove, da mu je všeč ena druga. Drugi del sledi kmalu. #SamoPovem