Je, kar je

Vsi vi, ki mislite, da imate kakršenkoli nadzor nad življenjem – ta je za vas. Tudi jaz sem do nedavnega živela v zablodi, da lahko v življenju delam načrte in da se ti lahko vedno izidejo meni v prid, potem pa me je vesolje, včasih ne tako zelo nežno, postavilo na realna tla. Saj veste, kaj pravijo… »Man plans, God laughs.« In na moj račun je padla že marsikatera šala, jaz pa pravim, da je edina stvar, ki te v vsem tem kaosu drži pokonci, dober smisel za humor in dar improvizacije. Kar se je pokazalo že v soboto, ko so se moji načrti spet malce zasukali, v nedeljo pa sem cunje prala s kisom.

In kako je prišlo do tega? Tako, kot vedno. Zmenjena sem bila za kavo, pristala pa na pivu. The story of my life. Na ta lep sončen dan je bilo v planu samo ležerno kosilo, ki bi se nadaljeval s kakšno fotogenično instagram dizajnersko pijačko, saj veste, vroča čokolada s penicami in pisanimi čokoladnimi mrvicami, ali pa kakšen rose s pravimi vrtnicami, ki na pol žive lebdijo v fensi kozarčku, skratka nekaj damskega, kar lahko brez sramu objaviš na družbenih omrežjih. Ker pa sva s sestro ugotovili, da je nedaleč stran spet potekal Pivo in burger fest, sva se odločili, da greva pač na eno pivo. Ker, zakaj ne? Ker sije sonce in ker so damske pijače precenjene. In tako spijeva eno pivo in se neskončno razveseliva, ko nama prodajalec ponudi kartico, ki nama, če kupiva še dve rundi, obljublja tretjo zastonj. In ker nama zdi škoda zapraviti tako ugodnost, se na Pivo in burgerju konkretno zasediva, vmes se spomnim, da moram nujno po mehčalec, ker imam v nedeljo laundry day, in to je zadnje česar se spominjam. In naslednja stvar, ki se jo zavem je to, da v nedeljo cunje perem s kisom, ker pač nimam mehčalca in ker mi je ravno zadnjič kolegica, ki je ekstra ekološko osveščena, razlagala, da je to fajn za oblačila, planet in pralni stroj. In očitno tudi za ljudi, ki grejo v soboto v center na kavo, pristanejo pa na pivu. Volk sit, koza cela, kis uspešen, stroj pa še vedno dela. Samo povem.

To pa seveda ni bilo prvič, da so se moji načrti izjalovili in na neki točki sem pač enostavno obupala ter začela verjeti v to, da so načrti samo ena velika iluzija. Ja, seveda je dobro v življenju kakšno stvar načrtovati, ne moreš vsako soboto viseti na pivu in upati na najboljše, je pa treba tudi malo popustiti, ker vse pa res ni odvisno od nas. Kar nas pripelje do druge zgodbe, v kateri se zgodi še bolj nepričakovan obrat. Pred tremi leti so se mi začele pojavljati hude bolečine v trebuhu in ker nisem ravno panik (do takrat nisem bila, zdaj paničarim za vsako stvar, kar je pač realna posledica), sem jih nekaj časa stoično prenašala. Do tistega petka, ko sem bila zmenjena za kolegov rojstni dan. Kupila sem že darilo, izbrala, kaj bom imela oblečeno in se neznansko veselila sproščenega večera v dobri družbi. Pristala pa sem na urgenci. In nato še v bolnišnici, kjer sem mladega zdravnika nekaj časa precej vztrajno prepričevala, da me vsaj čez vikend spusti domov, ker moram nujno na en rojstni dan. Seveda se mi je samo smejal, jaz pa sem skupaj z darilom pristala v bolnišnični sobi in začela pošiljati sms-e, da me zvečer pač ne bo. Ker, jebiga, moji načrti spet niso bili odvisni od mene.

  

In če se dotaknemo še malo ljubezenskega področja… Ja, tudi tukaj stvari niso odvisne samo od nas. Ful mi je hecen folk, ki se dejtanja loteva s predpostavko, da se bo vse obrnilo njim v prid. To je recimo folk, ki reče, da bo čez pol leta pripravljen na resno zvezo. Ali pa pravi, da zdaj ni pravi čas, čez en mesec pa bo. In kako je to odvisno od tebe, se sprašujem. Mogoče ti že boš pripravljen, oseba, s katero boš pa hotel biti pa ne bo. Ali pa boš ravno takrat, ko boš ti kao pripravljen, nabasal na same neresne ljudi. Tisti, ki se še spomnite mojega tupperware guy-a, verjetno veste, da je bil fant dlje časa samski, resen, in pripravljen na resno zvezo. Tudi mene ni nič motilo, da bi se bolj resno dobivala, karkoli to že pomeni. Torej tukaj ne bi smelo biti problemov. In potem gre model na družinski piknik in se vrne z izjavo, da je nekoga spoznal. Na začetku me je ta incestoidna (vem, da ta beseda ne obstaja, just go with it) malce šokirala, ker mi ni bilo jasno, o kom govori. Sestri? Sestrični? Teti? Koga za vraga lahko spoznaš na družinskem pikniku? No, srečal je bivšo, stari plamen je zagorel in najina zgodba je bila končana. Tukaj mi je recimo zelo prav prišel smisel za humor IN ironijo, ker pač, res nisem vedela, kako naj to sprocesiram. Ampak ja, spet sem bila postavljena pred dejstvo, da nekateri stvari niso odvisne od mene in da včasih je, kar je.

In za konec še en življenjski zasuk in nauk. Pred štirimi leti sem se prijavila na razpis za službo in dobila pogodbo za 10 mesecev. Kar ni bilo najbolj ugodno, ampak vseeno je bilo bolje kot nič. In ko me je šefica na letnem razgovoru vprašala, kje se vidim čez pet let, sem ji odgovorila, da ne planiram tako daleč vnaprej, ker me je že izučilo (predvsem tisti incident z zdravjem), da se nekatere stvari pač ne izidejo. Ker me je malce čudno pogledala, sem na hitro še dodala, da bi bila kakšna redna služba ekstra fajn. Da ne izpaden totalno neresna. Povedala mi je, da je pri njih situacija taka, da me v prihodnje ne bojo potrebovali in jaz sem se s tem že zdavnaj sprijaznila. No, v tej isti službi sem že četrto leto, letos pa sem podpisala tudi pogodbo za nedoločen čas. Toliko o načrtih in napovedih.

Včasih se stvari izidejo nam v prid, včasih pa totalno kontra od vsega, kar smo pričakovali. To pa ni nujno slabo. Zato si včasih privoščite nekaj, česar niste imeli v načrtu, svojih partnerjev pa za nobeno ceno s puščajte samih na družinske piknike. Learn from me. Če pa greste v ta vikend na pivo, pa nujno imejte doma vsaj kis, če že ne mehčalca. Planet vam bo hvaležen. Life happens. Je, kar je. #samopovem