Midva, ti, jaz

Bila sva midva. Bil si ti. Zdaj pa sem tu samo še jaz. Rubrika v časopisu pod naslovom: »Ali obstaja življenje po propadli zvezi?« Itak, da obstaja,obstaja pa tudi ne tako zelo prijeten proces, ki se mu pravi prebolevanje, ki zna včasih biti še hujše od prebolevanja malarije. Za malarijo sicer ne bi vedla iz prve roke (čeprav se me večina folka po vsakem daljšem potovanju nekaj časa raje izogiba, ker so prepričani, da sem jo fasala), ampak sem precej prepričana, da gre za nasty zadevo, kar pa prebolevanje po končani zvezi tudi je. Grozna, nasty zadeva. Da pa bi o tej grozni in boleči lahko pisal na lahkoten in distanciran način, mora pa od tvoje zadnje zveze miniti kar nekaj časa in tukaj mi je moj samski stan spet prišel prav. Svojih zvez se zdaj le še megleno spominjam, kot se megleno spominjam tudi prejšnjega vikenda…

Od zadnje resne zveze je torej minilo kar precej časa, od marsikatere ne tako resne pa niti ne, ampak ravno v tem je fora. Ko zveza dobi status »resna«, je vse okrog nje »resno«. Resni pogovori, resni načrti za prihodnost in resno dolgo obdobje, ki ga človek rabi, da bi to zvezo prebolel. Ker je bila zveza pač resna, si si resno vzel tudi vajin razhod. Takoj ko zveze ne označiš za »resno«, ampak gre samo za tisto foro »midva se sam mal dobivava, ja, že pet let, ampak to ni nič resnega«, potem so zadeve vseeno mal lažje. Al pa se ti samo tako zdi, ker nikoli ni prišlo do nekega uradnega statusa in definicije vajinega »neobveznega druženja«. Ampak ja, u bistvu si samo in denial. Tko kot tisti folk, ki si kupi letno karto za fitness, se enkrat na pol leta spravi tja, po koncu vadbe pa gre direkt na burek in se potem sprašuje, zakaj kile ne grejo dol. Ker si in denial! Ampak vrnimo se zdaj na prvotno temo. The break-up.

Noben razhod ni prijeten, še posebej če si bil ti tisti, ki ga je nekdo pustil in temu primerno greš tudi čez kar nekaj faz žalovanja, ki vključujejo jokanje ob romantičnih filmih, čustveno prenažiranje, ali pa, če imaš res srečo, čustveno stradanje (v tem primeru greš kakšno kilico dol, kar ti pomaga pri nadaljnjih srečanjih s potencialnimi partnerji) in morda tudi prebiranje kakšne knjige za samopomoč z generičnimi naslovi tipa »Žalovanje in kako si pomagati, ko žalujemo?« ali »Spet sem samski. Kaj zdaj?«. Jaz osebno priporočam, da se najprej dobro zjočete. Tisti res pravi »the ugly cry«, ki ga vidite pri gostih na Oprah, ko hkrati izločaš solze, slino in šmrkelj in ti je čisto vseeno, kdo te vidi. V tem primeru tudi priporočam, da to počnete v zasebnosti svojega doma, ali pa morda v prisotnosti najbližjih prijateljev, katerim zaupaš, da te ne bojo snemali in posnetke objavili na družbenih omrežjih. In zakaj je »the ugly cry« tako zelo pomemben? Zato, ker je bolje, da daste to ven iz sistema doma kot nekje v javnosti. Zelo hitro se namreč lahko zgodi, da ste nekje v lokalu ali na busu, ko se spomnite na bivšega partnerja in se zgodi spontana reakcija, oziroma buren čustven odziv tipa Pavlovi psi, in te cela Ljubljana vidi, kako izločaš prej omenjene telesne tekočine. Samo povem.

Prav tako je zelo pomembno, da se losate vseh stvari, ki vas spominjajo na bivšega partnerja. Znebite se torej njegovih gat, krtačke in slik na telefonu. Ma kurc, telefon kr vrzite stran, kdo ima čas za brisanje vseh 1050 fotk, ki sta jih akumulirala v vsem tem času? Skupnega psa pa lahko pustite pri miru. Zaenkrat. Je pa ta proces precej tricky, ker so tu še zunanji dejavniki. Lahko si recimo še vedno malce čustveno nestabilen, ko nekje čisto slučajno slišite njegovo ime in spet smo pri močni čustveni reakciji. Kot takrat, ko na Grey's Anatomy slišite Snow Patrol in veste, da bo nekdo umrl. In jokate in advance. Podobno je pri omembi njegovega imena. Razen, če je tvojemu bivšemu ime Bernard ali pa Konstantin in na te dve imeni lahko naletiš samo, ko si na obisku v domu za ostarele. Če pa je tvoj bivši Domen ali pa Luka, ti pa bolj slabo kaže. Čustvena faza je torej izredno delikaten proces, ki ga je najbolje prestati v intimi svojega doma, ki ga nikar ne zapuščajte, dokler niste pripravljeni. In s tem mislim predvsem na to, da ste se nehali jokati, da ste se končno stuširali in umili lase ter se iz trenirke prestavili v kavbojke. Ali vsaj v pajkice.

Kar nas pripelje do naslednje faze prebolevanja. Imeli smo torej fazo zanikanja in čustvenih izbruhov, zdaj pa je na vrsti faza okrevanja. Okrevanje pa seveda vključuje to, da se končno sprijaznimo z dejstvom, da je konec, da svojega bivšega nehamo omenjati, ga po potrebi zablokiramo na družbenih omrežjih in da imamo ob sebi vedno nekoga, ki bi nam v pijanem stanju iz rok izpulil mobitel. Potem pa je na vrsti še makeover. Če vam je med prebolevanjem uspelo shujšati, good for you. Če pa ste ubrali drugo pot in ste se zredili, pa tudi nič hudega. Obline obrnite sebi v prid in pojdite pogumno naprej. Lahko si omislite še novo pričesko, kar je itak največji stereotip po razhodu zveze, je pa tudi čisto resničen, in si kupite par novih cunjic. Ko sem pred leti prebolevala svojo prvo resno zvezo, sem si ta after break-up makeover vzela tako resno, da me večina folka sploh ni več prepoznala. Komot bi me zaprli v pravi pravcati ex-girlfriend witness protection program. Ker sem za neprepoznavnost poskrbela že sama, bi mi lahko zrihtali samo še skrivališče. Kar sploh ni slaba ideja, če vprašate mene. Lahko bi odprli neko prehodno komuno, kjer bi ljudje brez obsojanja in sramu v miru prebolevali svoje bivše. Heartbreak Hotel DeLuxe. S popustom za vsako naslednje zlomljeno srce. Evo, ime in slogan že imamo. Pa da ga ne bi slučajno kdo ukradel!

Ker pa nič ne traja večno, se tudi zlomljeno srce zaceli, tako kot roka ali dlesen, in med okrevanjem večina ljudi ugotovi, da je bil bivši itak en navaden kreten. Kar je tudi zadnja faza prebolevanja. Ko se nekega dne zbudite s spoznanjem, da je bil vaš bivši kr en in da si zaslužite bolje, je to to. You're good. Prebolevanje je zdaj končano. Za vse tiste, ki pa ste v prvi fazi, torej v šmrkljih in solzah, pa veliko potrpljenja, robčkov in kakšen dober gangsta rap. Vse bo ok. Brad je spet samski. #samopovem