Obstajajo trije prazniki, ki se jih vsako leto resnično
veselim. Prve so božično-novoletne počitnice, ki kar dišijo po brezdelju in
resničnem hedonizmu. To je čas, ko lahko brez sramu uživaš v velikih količinah
alkohola, se predajaš hrani in slaščicam ter brezskrbno skačeš od ene stojnice
do druge, v iskanju popolnega kuhančka. Ki ga ni, ker je vse skupaj ena topla,
sladka in razredčena voda, ampak ni mi mar, saj je to čas, ki se ga resnično in
iskreno veselim. Sledijo maškare, ki nam ponujajo hiter skok v svet domišljije,
pomanjkljivih outfitov, ki so kljub nizkim temperaturam vsaj za eno noč
popolnoma sprejemljivi, in nam pustijo, da vsaj eno noč delamo neumnosti, za
katere potem še nekaj dni krivimo velike količine alkohola in se pred
prijatelji sklicujemo na dejstvo, da smo se preprosto preveč vživeli v svoj
lik. Če si za maškare torej Amy Winehouse, je torej popolnoma dovoljeno večer
končati z zverinskim bruhanjem nekje na avtocesti, na minus 10, v salonarjih oziroma
salonarju in v ozki oblekici. Vse za umetnost. In potem je tu še Pivo in burger
fest. Dva dneva pokušanja najljubših piv in burgerjev, brezskrbnega klepetanja
s prijatelji in rahle omotice sredi belega dne, ki je tisti vikend povsem
družbeno sprejemljiva. Ker si na PIVO in burger festu. Ker lahko cel dan piješ
pivo. Ker so to tam počne.
Moj prvi obisk Pivo in buger festa, dve leti nazaj, je
bil točno takšna izkušnja, kot sem si jo predstavljala in moja pričakovanja so
bila v celoti izpolnjena. Povsod mladi hipsterji, nekaj znanih obrazov
slovenske estrade ter velike količine piva in zabave. Res je, da so bile vrste
nekoliko predolge in sem svoj burger na koncu pojedla ob polnoči v Ajdi, ampak
moj namen je bil dosežen. Bila sem sita, moje pivske brbončice so bile v
prijetni ekstazi, druženje s prijatelji in okajenimi neznanci pa je bilo samo
še pika na i. Ker pa se dober glas hitro širi, je bila moja izkušnja z
naslednjim festom malce bolj neprijetna. Vrste so bile še daljše, pivo nas ni
pogrelo dovolj za temperature tistega dne in večer se je končal v enem od
okoliških lokalov, kar pa tudi ni bila takšna huda tragedija. Where there's
beer, there's a way.
In zato sem poskusila znova. Resnično sem se veselila
tudi letošnjega praznika dobrih piv in burgerjev in pristala na otroškem
igrišču. Mlade hipsterje so zamenjale mlade družine, Pivo in burger fest pa bi
komot preimenovali v Sok in sladoled fest. Samo, da ni bilo ne soka ne
sladoleda. Bili pa so otroci. Povsod. In da ne bom spet izpadla kot child
hater, ki poletja preživlja v child free hotelih, moj point je, da obstajata
kraj in čas za vse. Če dogodek promovira alkohol, mislim, da to ni ravno
pravšnja izbira za družinski izlet. In Pivo in burger fest po mojem mnenju ni
kraj za dojenčke, vozičke in malčke, ki se zaletavajo vate in ti iz rok zbijajo
težko pričakovano pivo. Prav tako pa obstajajo kraji, ki niso za ljudi, ki jim
ne paše družba otrok. In takih krajev se potemtakem izogibaš. Jaz sem se recimo
enkrat pred leti znašla v Čolnarni v Tivoliju in ugotovila, da to pač ni kraj
zame, ampak za mlade družine, otroke, sok in sladoled. In to spoštujem. In
svoje pivo preprosto spijem drugje. Včasih je bil tak kraj recimo Koseški
bajer, ki je služil brezskrbnem lenarjenju na pomolu ob kakšnem pivu. Odkar so
tam zgradili otroška igrala, me tja ne odnese več tako pogosto. Ker otrokom ne
želim dajati slabega zgleda in promovirati javne konzumacije alkohola. Za
spoštovanje gre. Samo povem.
Dejstvo pa je, da se je meja med kraji za otroke in med
kraji, ki za njih niso primerni precej zabrisala. Ravno zadnjič sem slišala
zgodbo o mladi družini, ki se je znašla na stand-up komediji. Vsak, ki si je
kak stand-up že ogledal dobro ve, da bo prej kot slej prišlo do kletvic,
neprimernih tem, spolnih vsebin ter norčevanja iz vsega živega, ker na takem
dogodku ni nič sveto, in tako je tudi prav. Zato tudi greš na stand-up. Ker pa
se je na takem dogodku znašel otrok, so družini lepo povedali, da se bojo
uporabljale besede, kot so pizda, kurac (naštel jih je še nekaj, v pričo
otroka, to make a point) in družina je šla raje drugam. Predvidevam, da v
Čolnarno. In podobno sem doživela tudi sama, ko sem bila zadnjič v kinu in
gledala Dekle na vlaku, poleg mene pa sta sedela oče in sin, star nekih deset
let. Že po prvih petih minutah je sledil zelo nazoren prizor seksa. In čez deset
minut spet. Seks ob drevesu. Seks na postelji. Seks na hodniku. Se opravičujem
za spoilerje. In potem še prizor nasilne smrti. Kri povsod. In popust za
otroškega psihiatra ob priloženi vstopnici za ogled filma. Oče očitno ni vedel,
za kakšen film gre, ubogi mulc pa si ga bo verjetno zapomnil do konca
življenja.
Tudi naši starši so imeli svoje fore in nas verjetno
peljali kam, kjer za nas ni bilo povsem primerno, vendar pa so se zadeve včasih
odvijale veliko bolj sproščeno. Spomnim se vikendov v Mostecu, ki je bil
takratna verzija Piva in burgerja, samo da so se zadeve počele ločeno in bolj
diskretno. Naši starši so recimo na levi strani Mosteca pili pivo in jedli
čevape, mi smo pa se igrali na igralih, ki so bila strateško postavljena na
desni strani. Daleč od njih in njihovega piva. Ker smo se takrat lahko igrali
sami in nismo potrebovali nenehnega nadzora, ker otroci nismo ves čas viseli ob
svojih starših in ker so bili drugi časi. Časi Čukov in Simone Weiss. Časi
brezskrbnih potepanj brez spremstva. Časi, ko nismo bili vsi tako napsihirani.
Ker se me loteva nostalgija, bom objavo počasi
zaključila. In spila pivo. Ker sem ga tolikokrat omenila, da mislim, da je čas,
da enega tudi spijem. Nova objava sledi čez dva tedna, ker so kmalu počitnice
in ker so počitnice za to, da si malce odpočijemo in tudi kam odpotujemo. V
iskanju kraja, ki je primeren samo za odrasle. Stay tuned. #samopovem
Ni komentarjev:
Objavite komentar