Včasih se zalotim, da zatavam na neke random instagram
profile (k da vi tega ne počnete) in občudujem vse tiste optimistične in
skrajno sofisticirane heštege tipa #blessed, #lovemylife, #happykid, ki kažejo
na to, da se oseba na sliki zagotovo zabava, res ljubi svoj lajf in ne rabi pol
ure, da najde pravi kot in primerno svetlobo za svoj selfie. Jaz pa seveda za
dober selfie rabim vsaj eno uro časa, hitrega računanja odvodov in integralov,
ki bi zagotavljali, da je kot, pod katerim se slikam, res optimalen in seveda
svetlobo, ki bi bila karseda laskava in ki jo uporabljajo prostitutke v
Amsterdamu, da pred turisti na hitro zakamuflirajo kakšen kilogramček preveč in
kakšen neljubi mozolj (česar pijani turisti itak ne cenijo). Red Light District,
I feel your pain. In pol nastane selfie od karseda daleč stran, z obveznim
filtrom in sofisticiranimi heštegi, ki ponavadi niso ravno kredibilni. Vse, kar
si včasih človek želi pa je, da bi pod kakšno fotko napisal iskren in
nepretenciozen #fml, ki s svojo preprostostjo izraža marsikatero muko. Za ta
selfie sem potrebovala eno uro #fml. Preden sem se slikala mi je telefon padel
po tleh in res nimam denarja za popravilo šipce #fml. Že cel dan tavam po New
Yorku, lačna sem, zebe me, desni čevelj pa imam premočen, ker sem stopila v
lužo #fml. Ampak tega seveda ne napišeš, napišeš pa: #blessed, #lovemylife,
#happykid. Ker se bolje sliši.
Hešteg FML pa se ne nanaša samo na fotkanje za
instagram, ampak je nekakšna stalnica v življenju človeka, ki je logistično
omejen, ki se mu dogajajo bizarne stvari (in ki čuti potrebo o tem tudi pisati,
ker nima denarja za psihiatra) in ki ima nadvse izražen smisel za ironijo. In
če se v tvojem življenju hešteg FML momenti pogosto ponavljajo, je ta smisel za
ironijo bistvenega pomena, ker bi se ti v nasprotnem enostavno odpeljalo. Tako
pa si misliš »fuck my life« in greš pogumno naprej. Pa začnimo z momenti, ki
jih najlažje označim kot kolosalen logističen fiasko. Spomnim se, da sem že kot
otrok opazila spremljajočo logistično smolo, ko sem se s starši peljala kam na
izlet v tujino in smo se vedno, ampak vedno, znašli v koloni, za katero se je
izkazalo, da bomo v njej dočakali dolgo starost. Fotr je vedno vprašal, v
katero kolono naj se postavi, in seveda smo mu odgovorili, da v tisto, v kateri
čaka najmanj avtov. In postavimo se v tisto kolono. Prvih nekaj minut se srečno
premikamo naprej, ko kar naenkrat ugotovimo, da naslednjo uro ne bomo šli
nikamor, ker so ravno v naši koloni naleteli na tihotapce/kriminalce/vesoljce.
Samo povem.
Poleg dobrih las, ki očitno še nekaj časa ne bojo
osiveli (#blessed), sem od fotra podedovala tudi njegovo logistično karmo
(#fml). Vedno se postavim v vrsto, ki na prvi uč deluje, kot da se bo nekam
premaknila, potem pa ugotovim, da I ain't going nowhere. Kar se je spet
obelodanilo ob nedavnem potovanju v New York. Po desetih urah na letalu končno
pristanem na ameriških tleh in se postavim v kolono na carini, ki je še zadnja
ovira, ki stoji med mano in mojim pumpkin spice lattejem. Najprej ugotovim, da
se premikamo precej počasi. Kar zame ni nič novega. Potem ugotovim, da za mano
stoji ženska, ki izgleda, kot da v sebi tihotapi vse viruse tega sveta, in ki
mi naslednje pol ure dobesedno diha za ovratnik ter svoje bacile škropi po
meni. Končno vidim cilj in gospoda, ki mi bo končno dal zeleno luč za vstop v
Starbucks. Kar naenkrat gospoda ni več, ker si je očitno vzel pavzo, jaz pa še
vedno stojim v vrsti. Za menoj pa še vedno stoji gospa Zika (#fml). Gospod
Henry, ki ga do penzije loči le še nekaj ur, se končno prikaže in vstop je
odobren.
Logistična mora pa se ni končala tukaj. Itak, da ne.
Čeprav je na začetku kazalo, da mi bo le uspelo priti do pravega naslova, so se
zadeve spet zakomplicirale. Najprej se usedeva na pravi airtrain, ki pelje od
terminala do podzemne (logistična zahvala gre sestri, ki jo je slaba karma v
tem smislu malce obšla), potem se usedeva še na pravi subway (so far so good),
rata nama iti dol na pravi postaji in celo najti pravo ulico, in ne boste
verjeli, celo pravo hišo. Potem pa… Ne znava odpreti vrtnih vrat, ki peljejo do
stanovanja. Iščeva ključavnico, iščeva zatič, nekaj, karkoli, kar bi nama vrata
pomagalo vrata odpreti in ugotoviva, da ničesar ni. In kaj narediš? Plezaš čez
ograjo. V črnski četrti, kjer že tako bodeš v oči, zdaj še vehementno vdiraš na
posest človeka, ki ga do zdaj sploh še nisi videl, in ki ima lahko v rokah že
pripravljeno pištolo (vem, da se sliši drastično, ampak govorimo o Ameriki,
let's be honest). Folk malo čudno gleda, medtem ko si dve punci sredi noči čez
ograjo podajata potovalki, ampak šta je, tu je. Rata ti vstopiti v stanovanje
(tokrat čisto legalno, s ključem) in ko lastnico vprašaš po ključu od vrtnih
vrat, ti ta v smehu pove, da je vrata treba samo malce poriniti. Samo malce
poriniti. Ne vem ali je v tej situaciji šlo za slabo logistično karmo ali pa se
preprosto neumnost, ampak v tistem trenutku bi se najraje ulegla na tla in si
zapela tisto dobro staro: Nesretnik sam od rođenja, čija me to ruka proklela?
#fml
In če ste mislili, da je bila pot tja malce bizarna,
naj vam povem še, kako je izgledala pot nazaj. Od doma greš seveda prej, ker si
previden in ker dobro veš, da s svojo logistično karmo lahko nabašeš na težave.
In tako se od doma odpraviš kar štiri ure prej. Kar je najboljša ideja ever,
ker guess what, airtrain tisti dan ni delal. Itak. In postaviš se v dolgo vrsto
za bus, ki pelje do terminalov. Pred tabo na bus čaka cela kolona folka in ko
bus prispe, ves ta folk spustiš naprej, ker se ti ne mudi in ker si kul. In
zdaj stojiš prvi v vrsti in čakaš na naslednjega. Ko pa ta bus pripelje, se ne
ustavi tam, kjer bi se moral, torej pred tabo, ki si prvi v vrsti, ampak nekje
v pm, in ti greš na bus zadnji. Itak. In povrh vsega ugotoviš, da je tvoj
terminal zadnji. Seveda je zadnji. Čeprav se takoj na začetku pelješ mimo
njega. Ampak ne, najprej greš cel krog, da bi se čez pol ure stiskanja z
neznanci lahko vrnil nazaj na svoj terminal. In potem iščeš svoj check-in. In
ugotoviš, da je zadnji. Seveda je zadnji. In ko končno prisopihaš do mladeniča
na check-inu, ki te čisto po ameriško pozdravi: »Hey, how are you?«, mu lahko
rečeš samo še to: »I've been better.« Čez nekaj minut pa ti pove še to, da
slovenskih pasošov ne more skenirati (because we come from a small communist
country) in mora podatke vnašati ročno, ti pa na to rečeš: »Of course.«
Ni pa vse tako bed. Čez nekaj minut sem na letališču
zagledala najlepšega tipa ever, ki je bil balzam za oči in dušo in ki si je
povrh vsega še slekel majico (mislim, da gospa carinica zanalašč zahtevala, da
se sleče, ker je bil edini tip, ki je čez detektor kovin šel brez majice. Gospa
carinica, you rock!). Moje trpljenje je bilo poplačano. Čeprav se mi včasih
zdi, da je moj lajf pesem od Alanis Morissette (kar dokazuje dejstvo, da bo ta
objava v dveh, mogoče celo treh delih), je smisel za humor še ena stvar, ki me
drži pokonci, in če se na vse te bizarne
situacije lahko spomniš, ne da bi dobil močno željo po samomoru, je vse gud.
#blessed #lovemylife #happykid #samopovem
Ni komentarjev:
Objavite komentar