#FML - vol. 2

Ko sem se zadnjič vračala domov, že tretjič v dveh tednih brez dežnika, in ko me je ob vstopu v blok, premočeno in z dvema polnima vrečkama v rokah, pričakala še tema, ker si je luč na stopnišču spet vzela neplačan dopust, sem dojela, da je čas za še eno hešteg fml objavo. Ali pravo pravcato sago. Nekateri ljudje preprosto nismo pripravljeni na lajf. Ne zavedamo se, da vremenska napoved ni zgolj informativnega značaja (kot je prihod mestnega avtobusa, apparently), da si na vetroven dan ni dobro ust namazati z zelo lepljivim lipglossom, in da je v torbici v vsakem primeru dobro imeti antibakterijske robčke in solzivec. Ko smo že pri solzivcu – zadnje dni se je na veliko govorilo o super luni in njeni lepoti, ljudje so se povzpenjali na vse možne hribe in griče, da bi si jo čim bolje ogledali, jaz, ki sem bolj lene narave, pa sem splezala na svoj kavč in odprla okno ter na svojo grozo ugotovila, da luno prekrivajo oblaki, nasproti mojega okna pa je stal lokalni čudak, ki ga žal niso prekrivali oblaki. Pravi supermoon versus superfreak prizor. In ne, ni šlo za kakšnega bivšega fanta, ki bi žalostno strmel v moje okno, ampak za lokalnega frika, ki mi požene strah v kosti vsakič, ko se ponoči vračam domov. In ob takih srečanjih je res dobro biti pripravljen na lajf. Samo povem.

Zadnjič sem veliko napisala o svoji logistični karmi in če ste mislili, da je to vse, kar imam za povedat, ste se motili. To so bili le tisti bolj sveži spomini, obstaja pa še kar nekaj zgodb, ki ji žal do zdaj tudi še nisem uspela pozabiti. Dejstvo je, da imam sama precej smole, ko je treba s točke A čim bolj nemoteno in lahkotno priti do točke B. Ko pa se združiva s sestro, je to zgodba zase. Hot Mess meets Walking Disaster. Še sama ne vem, katera je katera, mislim pa, da bi bil to popoln naslov za najin potovalni blog ali reality show na Travel Chanellu. Človek bi si mislil, da se bova po vseh teh letih in skupnih potovanjih že malce ulaufali, ampak se nisva. Itak, da ne. In tukaj so najini top trije najljubši spomini s potovanj.

Številka 1: London, leto… Nimam pojma. Ni važno. Sediva v parku na lep sončen dan, kar je že prvi red alert, ker v Londonu there's no such thing kot je lep sončen dan. Uživava, čilirava, vse je lepo in prav. Čez nekaj ur se odločiva, da poiščeva trgovino za hiter prigrizek, vodo, pivo. Znajdeva se v dilemi. Ali iz parka zavijeva po ulici desno ali levo? Odločiva se za levo. Hodiva pet minut. Nobene trgovine. Hodiva petnajst minut. Še vedno nobene trgovine. So pa muzeji. In galerije. In druge stvari, ki nama nikakor niso prišle prav. Razen enega muzeja, ki sva ga obiskali zgolj zaradi stranišča. Vse za umetnost. Po dobre pol ure hoje ugotoviva, da iz tega ne bo nič in se vrneva nazaj do parka, od koder sva štartali. Tokrat greva po ulici desno. In kaj zagledava? Trgovino. Lokal. Restavracijo. Vse to samo nekaj metrov stran od parka. Itak. Lajf 1. Walking Disaster/Hot Mess 0.

Številka 2: Letališče v Münchnu, pot na Kubo, leto… Potisnjeno v spomin. Število ur na letališču: 10. Preden se je pojavil super kul prevoznik Go Opti, sva poklicali nekega drugega prevoznika, s šoferjem, ki je osebno vozil tudi gospodično Daisy, in ker se je gospodu mudilo z letališča pobrati neke druge ljudi, naju tja dostavil deset ur pred najinim letom. In naj vam povem, nič ni bolj strašljivega kot noč na praznem letališču. Ko sva ugotovili, da je že vse zaprto, nama ni preostalo nič drugega, kot da malce zaspiva. In ker je bilo letališče popolnoma prazno, sva našli super lokacijo in malce zaprli oči. Po nekih desetih minutah se na letališče usuje skupina geriatrikov/bolnikov s tuberkulozo in se parkirajo direktno poleg naju. Zakaj, ne vem. Kot sem omenila, je bilo letališče PRAZNO. In tako so kašljali in sopihali v pričo naju, najin lepotni spanec pa je postal stvar preteklosti. Lajf 2. Walking Disaster/Hot Mess 0.

Številka 3: Letališče v Beogradu, leto – 2016, tega se še spomnim. Po devetih urah letenja iz New Yorka nama je ostalo le še osem ur na letališču. Za dve prekaljeni popotnici je to mala malica. Najprej dve uri kofetkanja v sosednjem lokalu, potem pa je bil čas, da kakšno kitico odspiva. Čeprav naju izkušnje učijo, da spanje na letališču ni dobra ideja. Ampak je nekako šlo. Vsaj na začetku. Udobno sva se namestili, malce celo zaspali, ko pa sva utonili v globok spanec, zaslišiva nek zvok, ki naju je vrnil v realnost. Direktno zraven naju se usedeta gospod in gospa ter odpreta vrečko s čipsom. In veselo hrustljata tisti čips. In kaj storiva midve? Lahko bi se razburjali. Lahko bi znoreli. Ampak ne. Stopiva do najbližje trafike in si tudi midve kupiva vrečko čipsa. Lajf 2. Walking Disaster/Hot Mess 1.

  

Tako pač je. Včasih se je treba situaciji enostavno prepustiti in nekaj pojesti. Človek se takoj počuti malo bolje. Lajf naju je morda marsikdaj ujel nepripravljene, ampak nama je pustil dober smisel za humor in čut za ironijo. Zdaj se vsemu temu lahko smejiva. Smejiva se lahko tudi dejstvu, da sva v mestu, ki nikoli ne spi, hodili spat ob sedmih popoldne, ker naju je časovna razlika popolnoma uničila. Smejiva se lahko dejstvu, da sva videli frizerski salon z naslovom A Women's Glory, spodaj pa je pisalo Unisex Salon. In smejiva se lahko dejstvu, da sva jedli sir s kmetije, ki jo ima v lasti družina Bacon. Lajf 2. Walking Disaster/Hot Mess 2.

Ko sem se po zadnji objavi srečala s prijatelji, da malce podebatiramo tisto popotovanje po New Yorku, so me nekateri od njih, z dvomom v glasu vprašali, če sem res plezala čez tisto ograjo, kot sem to zapisala in zelo lično opisala. In verjetno niso edini, ki včasih podvomijo v kredibilnost mojih pripetljajev, jaz pa na vse to lahko rečem samo eno. Zakaj d fak bi si kdo to sploh to izmislil? Mogoče si tisti, ki živijo bolj lagodno in so bolj pripravljeni na lajf, kot sem jaz, tega ne znajo čisto dobro predstavljati, jaz pa o tem lahko samo sanjam in si v glavi ponavljam #fml. #samopovem.