Spet se bliža tisti čas leta, ko smo vsi v fazi
pričakovanj. Veselo pričakujemo prižig luči v centru mesta, ki se bojo po mojih
izračunih kmalu začele prižigati že konec avgusta, pričakujemo srečanja s
prijatelji, za katere si med letom nismo utegnili vzeti časa, pričakujemo, da
bo kuhano vino manj vodeno in bolj učinkovito, predvsem pa pričakujemo, da bo
drugo leto boljše od prejšnjega. In tukaj se začne prva faza zablode, ki se ji
reče »novoletne zaobljube«. Jaz si običajno pred novim letom vzamem pet minut
za samorefleksijo, več kot to je že izguba časa, ker si med letom določene
stvari raje potisnem v spomin, in vsakič znova ugotovim, da sem spet tam, kjer
sem bila. In potem spet začnem z novim ter svežim seznamom zaobljub, kot so:
manj bom kadila (kajenje med pisanjem zaobljub seveda ne šteje), več bom
športala (premika s kavča do hladilnika tokrat res ne bom več štela kot
kurjenje kalorij), ne bom več mešala piva in tekile (ampak res, tokrat to
mislim resno), čas bom namenila stvarem, ki me resnično veselijo (kar je
kajenje, pivo, tekila in tekanje do hladilnika). Pa smo tam. Začaran krog je
spet sklenjen. Leto se obrne, s plaže skočiš v Ljubljano na prižig lučk,
obljubiš si tisoč in eno stvar, pričakuješ čudeže, na koncu pa s čikom v roki
spet pišeš nov seznam.
Ko smo bili majhni, smo bili polni pričakovanj.
Pričakovali smo, da bomo, ko bomo starejši (kar je bilo v naših očeh že pri
dvajsetih), imeli dobro službo, krasnega partnerja, otroke in hišo. Potem pa si
star trideset, službo imaš ali pa je nimaš, isto pa velja tudi za partnerja in
hišo. Verjetno smo odraščali z neko romantično predstavo o svojem poklicu, ki
zvodeni prvo sekundo, ko na Zavodu za zaposlovanje stojiš v vrsti za več sto
ljudi, katerih romantična predstava o življenju po diplomi umira z vsakim
korakom do okenca, za katerim sedi še ena oseba, ki so se ji že zdavnaj
porušile sanje. Jaz sem si recimo predstavljala učilnice polne otrok, ki me
bojo z veseljem poslušali, s katerimi bom spreminjala svet na bolje, pričakovala
sem marsikaj, zdaj pa pričakujem samo še konce tedna in šolske počitnice.
Predvsem pa sem pričakovala, da bom opravljala svoj poklic. In potem ugotovim,
da sem postala varnostnica, psihologinja, duhovni vodja in krotilka levov. In
če v drugih službah ljudje še vedno dobivajo božičnice, služben avto in najnovejši
iPhone, jaz lahko dobim samo ošpice, viroze in psihične težave. Samo povem.
Seveda pa sem, tako kot številni drugi, imela tudi
romantično predstavo o svojem bodočem partnerju, ki se je tako kot sanje o
idealni službi, že zdavnaj porušila. Ok, včasih imamo ljudje mogoče res malce
previsoka pričakovanja in nagnjenost k sanjarjenju. Tako je meni recimo postalo
jasno, da partner, ki bi bil pošten, zvest, čeden, priljubljen, krasen
ljubimec, ljubitelj živali in otrok, s super službo, ki se dobro oblači, ki je
priljubljen med svojimi im mojimi prijatelji, ki pokliče takrat, ko sta
zmenjena, s katerim lahko potuješ, plešeš, se smejiš… Verjetno ne obstaja.
Razen v Disneyjevih risankah in romantičnih komedijah. Če pa že obstaja v
resničnem življenju, pa verjetno že nekaj časa ni samski, ali pa ne živi na tem
kontinentu.
In kaj potem človek lahko naredi? Morda ti ne preostane
nič drugega kot to, da znižaš svoja pričakovanja in se sprijazniš z usodo. Službo
sprejmeš takšno kot je, konec koncev so računi plačani, ti pa nisi na cesti,
pač vsake toliko po službi spiješ kakšen kozarček vina, antidepresiv in vitamin
C ter upaš na najboljše. Sem napisala kozarček? Mislila sem napisati buteljko,
it's the wine talking. Kar pa se tiče tipov pa je stvar taka, da določene
stvari sčasoma začneš črtati s seznama. Ok, ne rabi biti visok. Pa tudi živali
ne rabi imeti rad, koga briga za živali. Pa oblačila v resnici tudi niso
pomembna. Pa kaj, če ne zna skombinirati barv, važno je to, kar nosi v srcu.
Sčasoma tudi to ni več pomembno, važno je samo to, da ima utrip in da je moški.
Standardi so za luzerje, važno je, da obstaja in da to lahko dokažeš na fejsu,
instagramu in po potrebi na snapu.
V življenju na marsikaj računamo in marsikaj
pričakujemo. Pričakuješ, da te bo tisti tip, ki si ga spoznala prejšnji vikend
še kdaj poklical, ne pričakuješ pa tega, da ga boš čez nekaj dni videla na
naslovnici revije v objemu slovenske starlete. Ne pričakuješ, da boš srečala
bivšega ravno na tisti dan, ko se ne počutiš ravno najbolje, si bledikava in
nikakor primerna za sprehod po centru. Ne pričakuješ, da se boš zjokala ob
gledanju The Kardashians, ampak pms ne izbira sredstev. Ne pričakuješ, da boš
do poletja spet pet kil težja, ampak… Kurc, za prenajedanje bom kar krivila
pms, službo, tipe in vse stvari, ki niso dosegle mojih pričakovanj. Fora pa je
v tem, da tudi, ko ne pričakuješ ničesar, si še vedno lahko razočaran.
#samopovem
Ni komentarjev:
Objavite komentar