Politična (ne) korektnost

Živimo v časih, ko človek mora biti ekstra previden, kaj in komu kaj reče. Saj veste, včasih so za tvoje nekorektne izjave in/ali nemoralna dejanja vedeli samo tvoji prvi sosedje, ki so bili navajeni že vsega hudega, zdaj pa že ob prvem lapsusu pristaneš v večernih novicah, ker si na javnem kraju izjavil, da ne verjameš v Božička in s tem čustveno omadeževal kakšnega mulca, ki je bil ravno takrat v tvoji bližini. Živimo v časih, ko ne smeš javno trditi, da je roza barva za deklice in modra za dečke, ker je to seksistično in zato otrokom prijateljev kupuješ stvari v grdi rumeni barvi, ki je spolno nevtralna, predvsem pa je politično korektna in se v njo ni še nihče vtaknil. Zaenkrat. Živimo v časih, ko slika hamburgerja na tvojem profilu užali prijatelje vegane in vegetarijance ter s tem ustvari totalno polemiko ter družbeno neodobravanje. Živimo v časih, ko zaradi tvojega pogovora po telefonu na mestnem avtobusu (ki je bil btw zelo tih, kratek in diskreten, samo povem) skoraj postaneš žrtev nasilja s strani netolerantnega psihopata in naslednjih nekaj dni preživiš tako, da čekiraš datume za vpis na krav maga, potem pa se spomniš, da nisi ravno športen tip in boš raje riskiral, da te zaradi spornega klepetanja na busu prebutajo. Živimo v časih, ko te lahko vsak mulc nekam pošlje, ti zabrusi kakšno sočno ali pa, če imaš res srečo, v vse skupaj vključi še spolno namigovanje, ti pa moraš biti čisto tiho, ker se res ne spodobi, da takemu otroku serviraš kaj v zameno, ali pa ga, bog ne daj, čustveno prizadeneš.

In kaj se je zgodilo s svobodo govora? Svoboda govora my ass. Svobode, takšne in drugačne, že zdavnaj ni več. Še vedno pa se, na moje veliko veselje, najde kakšen butelj, ki misli, da se lahko vtakne vate in ti pove, kaj si misli on, ne da bi ga po njegovem mnenju sploh vprašal ali pa sploh opazil, da je tam. Pred leti sem na nek lep poletni večer sedela v lokalu in pila pivo. Ok, to počnem skoraj vsako in celo poletje, tako da tale časovnica ni čisto precizna, ampak to zdaj ni bistvo zgodbe. Skratka pijem pivo, opušteno, ko se nek tip za sosednjo mizo odloči, da se pritoži, ker se vanj kadi dim iz moje cigarete. In kar je še huje, zanima ga, zakaj sploh kadim. Ok, kdo si ti in kaj te briga, si mislim, in mu to potem še na glas povem. Razvije se debata, polemika, postanem razdražena in politično nekorektna (to je bilo še pred incidentom na busu, ko sem po svetu še hodila brez strahu in solzivca) in ga pošljem sedet noter v lokal. Smoke free. Za kar so se nekadilci na vso moč borili. Tega seveda ni storil, ker mu je bilo ful dobr sedet na vrtu. Men pa tudi. Ni mi bilo pa »ful dobr« poslušat njegovih kmečkih argumentov tipa: »tok lušna punca, škoda k kadiš«, ker mene tudi ne zanima, zakaj ne kadi on, zakaj je meso, če pa je to družbeno sporno in zakaj pije Union in ne Laškega. Samo povem.

Poleg random kmetavzarjev, ki se radi vtaknejo vate, obstaja tudi še ena skupina ljudi, meni sicer bolj simpatična, ki si svobodo govora jemlje precej resno, politična korektnost pa še ni prišla v njihov vokabular. Govorim o dobrih starih šarmerjih, ki puncam radi iz čistega miru poklonijo kakšen kompliment v stilu: đes, maco ali pa, res si dobra riba in podobne romantične zadeve. Ok, morda ni primerno, še manj pa je politično korektno, je pa vseeno bolje kot to, da te do smrti prebutajo.

Prav tako pa pravijo, da pes, ki laja, ne grize in to lahko tudi potrdim iz prve roke. Pred leti smo s puncami poletja preživljale v nekem kampu na hrvaški obali, ki je bil v lasti pravega morskega šarmerja, ki si je kot dolžnost vzel to, da mi vsak dan malce popiha na dušo. En dan sem bila lepotica, drug dan princeska in komplimentov mu ni nikoli zmanjkalo. Prav tako pa so se vrstila vabila za nočno kopanje. Gospod, sicer poročen in oče dveh otrok, pa žal ni bil nič kaj privlačen in ta sporna vabila na nočno kopanje sem vsako leto zavrnila. Zaseden in še neprivlačen, to ni ravno formula, ki bi ogrela moje srce. Itak pa sem ga imela na sumu, da bi, če bi povabilo sprejela, verjetno zmrznil. Kar se je tudi zgodilo. Tisto zadnje poletje v kampu se odločim, da po vsem tem pregovarjanju končno sprejmem povabilo in grem z njim na nočno kopanje. In kaj se je zgodilo? Še nikoli nisem videla nekoga, da bi tako hitro našel izgovor in stegnil neznano kam. Predvidevam, da v Jemen, vendar lokacija njegovega izginotja še do danes ostaja pravi misterij.

In kako politično korektni smo, ko gre za razmerja? Verjetno je na začetku, tako kot v politiki, treba biti malce previden in kakšno stvar zadržati zase. Svojo pravo barvo las recimo, ali to, da kljub temu, da ves čas omenjaš Jemen, nimaš pojma, kje bi ga našla na zemljevidu. In prav tako je treba imeti v mislih, da je včasih bolje ostati politično korekten tudi po koncu razmerja. Jaz recimo dick pics ne kažem nobenemu. Ker sem classy. In ker tega verjetno tako ali tako nihče noče videti. Razen, ko gre za Mikea, mojega prijatelja na instagramu, ki svoje nage fotke objavlja na odprtem profilu in ga zato jemljem za javno dobro ter kakšno slikco posredujem naprej. Zato, dragi moji, keep it classy, ne pogovarjate se na busih, ne sprejemajte povabil s strani zasedenih moških, v debate o mesu in barvah za otroke pa se raje ne spuščajte. #samopovem