Vse skupaj se začne že v vrtcu. Saj poznate tisti dobri
stari rek: »tko se tuče, taj se voli«, kar je v tako zgodnji fazi otroštva še
kako res, saj se še nismo dobro naučili, kako se izražati, zato smo tiste, ki
so nam bili všeč, enostavno pocukali, brcnili ali uščipnili in jim na ta
preprost način dali vedeti, da smo jim naklonjeni. Zakomplicirani izlivi čustev
in pisanje romantične poezije v tako ranem otroštvu enostavno ne pali, zato se
je treba zateči k bolj direktnemu, čeprav malce agresivnimu načinu osvajanja
srca tistih, ki so nam bili všeč. Ravno zadnjič sem slišala zgodbo o nekem fantu,
ki je bil v osnovni šoli tako priljubljen med sošolkami (in sošolci, brez
predsodkov prosim, fant je bil pač just that cool), da so med igro Med dvema
ognjema vsi ciljali na njega. Ubogi fant na vso srečo zaradi vseh številnih
udarcev z žogo v glavo ni utrpel nobenih možganskih poškodb, je pa kaj kmalu
izvedel, da moraš za svojo priljubljenost plačati precej drago ceno. In imeti
dobro zavarovalno polico. Verjetno pa ravno zaradi te faze v otroštvu še kar
nekaj časa verjamemo, da če smo res nekomu všeč, bo ta do nas vse prej kot
nežen, če bomo pa imeli res srečo nam bo v glavo priletela kakšna žoga, s
katero nam bo naš objekt poželenja dal vedeti, da tudi on čuti isto.
Bodimo realni. Puncam nikoli niso bili všeč tisti tihi
fantje, ki so nam v torbi na skrivaj puščali rože in pisali globoke pesmi. To
nam je bilo verjetno malce dolgočasno in morda celo čudaško. Spomnim se nekega
fantka, ki mi je med igro, stara sva bila nekih šest let, na listek narisal
rdeče srce in mi ga sramežljivo potisnil v dlan. Od silnega presenečenja in ker
nisem znala izražati čustev, sem ubogega fanta z nogo brcnila v nos in mu ga
skoraj zlomila. Ker nič ne izraža čustev bolje kot mlaka krvi na tleh in ker
sem v srcu pravi romantik. Ta isti fant je dan danes še vedno samski in bojim
se, da sem mu dolžna kakšno uro psihoterapije ali pa vsaj tečaj samoobrambe, ko
se odloči kakšni naslednji punci izraziti svoja čustva. Zdaj se mu javno
opravičujem za to ghetto reakcijo in hkrati zahvaljujem, ker me ni zatožil
staršem. Že takrat je bil očitno boljši človek kot sem jaz. Jaz pa, for the
record, vsem bodočim snubcem sporočam, da se od takrat naprej malce lažje in
manj nasilno odzivam na iskrene komplimente. Samo povem.
Punce smo/so očitno že od nekdaj padale na slabe fante.
Ne vem, ali gre tukaj za kakšne podzavestne daddy issuse, ali pa nam je bil
vedno všeč ta misterij, ki je obdajal te fante. Moja generacija, ki je
odraščala v času Beverly Hillsa, se verjetno dobro spominja tistega
skrivnostnega Dylana, ki se je vsake toliko pojavil na svojem super kul
motorju, potem je za nekaj dni izginil v Mehiko, kao surfat, čeprav zdaj ko sem
starejša, sem prepričana, da so bili obiski Mehike drug related, nikoli nismo
spoznali njegovih staršev, ker je bil preveč kul, da bi sploh živel s svojimi starši,
spal je z vsemi puncami v družbi (razen z Donno, ker Donna še sama s sabo ni
hotela spati) in vedno, ampak vedno, je oddajal nek duh misterije. Na drugi
strani pa je bil dobri stari Brandon, ki ni imel motorja, živel je s starši, o
njem smo vedeli čisto preveč, in na koncu nobody really cared. In prepričana
sem, da se vsaka punca še vedno živo spominja kakšnega fanta iz osnovne šole,
ki je imel same enke, ki je pri šolski psihologinji preživel več časa kot na
šolskem igrišču, vedno je bila z njim neka drama, ampak še vedno pa si punce
niso mogle pomagati, da jim ne bi bil na skrivaj všeč. Tisti revež, ki ti je
pisal nalogo, sprehajal družinskega psa in kupoval čigumije, pa je na koncu
vedno zvisel. Kot Brandon.
Potem pa odrasteš in stvari vidiš malce drugače. Tisti
misterijozni luzer iz osnovne šole je zdaj še vedno luzer, ubogi Klemen, ki je
osem let sedel v klopi za tabo in na skrivaj ovohaval tvoje lase pa je zdaj po
možnosti direktor banke, ki v prostem času še vedno piše romantično poezijo,
ženke pa ga zaradi tega obožujejo. In ko si starejši tudi lažje dekodiraš tako
imenovane slabe fante, ker zdaj že točno veš, da stvari v resnici niti niso
tako zelo skrivnostne. Recimo, včasih se ti je zdelo ultra romantično, ko te je
fant povabil na piknik ali na sprehod po gozdu, zdaj veš, da tip nima denarja,
da te pelje na večerjo. Včasih se ti je zdelo d best, da se tip ne oglaša na
telefon ali celo, da je včasih nedosegljiv, ker je to kul in ker ne verjame v
moderno tehnologijo, zdaj veš, da prejšnji mesec ni mogel plačati računa ali pa
je bil v času, ko si ga klicala, s kakšno drugo punco. Kar NI kul. Včasih se ti
je zdelo privlačno to, da tip nima redne službe, oziroma da »dela z denarjem«
(karkoli to že pomeni, ampak dejansko obstajajo tipi, ki profesionalno delajo z
denarjem), ker je pač free spirit in se »še išče«, zdaj veš, da je tip luzer,
ki ne more obdržati šihta. Včasih se ti je zdelo kul, da tip vsake toliko kam
izgine, ne ravno v Mehiko, ker je mal predaleč, mogoče v Italijo ali na
Hrvaško, zdaj veš, da so ti skrivnostni izleti drug related. Ziher so drug
related, ker tip dela z denarjem. Ampak, da ne bom samo kritična, saj veste kaj
pravijo: dokler ima tip avto in te vsake toliko pelje na kebab, je vse ok.
Jaz pa vam iz prve roke povem, da so slabi fantje samo
faza v razvoju. Moj razvoj je sicer ubral čisto obratno smer, ampak rezultat je
bil na srečo isti. Ko so druge prijateljice padale na slabe fante, ki jih niso
poklicali nazaj in so jih vabili na piknike, so meni moji fantje pisali
poezijo, punk rock komade (kaj naj vam rečem, moj okus za moške je bil od
nekdaj nestabilen), me peljali na izlet v Pariz (ki ni bil drug related) in
bili nadvse galantni. Kar me je na smrt dolgočasilo. Zato sem si malce kasneje,
ko so vse druge kolegice to fazo slabih fantov že prebolele, jaz umislila več
letno dramo s tipom, ki je očitno delal z denarjem, ki ni bil nikoli dosegljiv, ki je vsake toliko
časa kam izginil (verjetno z Dylanom), ampak ok, imel je avto in peljal me je
na kebab. Skratka, tako kot vse v življenju, vse mora imeti neko ravnotežje.
Iskati je treba ravno nekje vmes med obema skrajnostima and I'm on it.
#samopovem
Ni komentarjev:
Objavite komentar