Kamorkoli pogledam, vidim slogane tipa »bodi to, kar
si« ali pa »sem to, kar sem«, kar naj bi nam, povprečnim smrtnikom, dalo
vedeti, da je čisto ok, da smo taki, kot smo. Dobro, pač ne zgledaš kot Kylie
Jenner, ampak roko na srce, tudi Kylie več ne zgleda kot Kylie, toda dnevne
afirmacije, ki nas spodbujajo, da izražamo svojo individualnost in nam
govorijo, da smo unikatni kot snežinke, so preprosto rečeno full of shit. Ta
ista podjetja, ki nas spodbujajo, da smo »to, kar smo« nam hkrati prodajajo
izdelke, ki delujejo po čisto drugem principu in nas spreminjajo v točno to,
kar nismo. Imaš sive lase? Tukaj imaš barvo, ki je trenutno v akciji, da si
lahko kupiš kar dve na zalogo, ker nihče noče vedeti, kakšna je tvoja naravna
barva las. Imaš celulit? Tukaj imaš kremo, losjon, masažo, drenažo, ker bog ne
daj, da se letos na plaži pojaviš takšna, kot si, ker tega noče nihče videti.
Potem so tukaj še različne kapsule, make up, stezniki, ki jih je zagotovo
skreiral moški, pa vrisane obrvi, ki se ne stopijo v vodi in nohtki, ki ne
pokajo zaradi pomanjkanja kalcija. Če povzamemo, slogani bi se zagotovo morali
počasi spremeniti v: »Žal nam je, da si, kakršna si, ampak ni panike, mi ti
bomo pomagali« ali pa »Za božjo voljo, samo ne biti to, kar si. Akcija traja do
konca tega meseca, oziroma do razprodaje zalog.«
In kaj to sploh pomeni? Bodi to, kar si. Občutek imam,
kot bi govorili o mikrovalovnih pečicah ali pa o pralnem stroju, ki pride z
navodili in točno veš, na katere gumbe pritisniti, da dobiš želene rezultate. Ljudje
smo vseeno malce bolj kompleksni od elektronskih naprav in včasih preprosto ne
veš, na kateri gumb pritisniti, da bi dobil to, kar hočeš. Ali pa pri nekomu
končno najdeš tisti pravi gumb, potem pa pritisneš malce premočno in dobiš kontra
efekt. Ok, to s pritiskanjem gumba se sliši malce dirty, ampak obljubim, da ne
bom zašla v čudne vode. Govorim o zelo posebnih primerkih ljudi, ki vsak dan
pojejo drugo pesem in bi morda res lahko prišli skupaj z navodili, da bi človek
izognil kratkemu stiku. In ne, tokrat ne
govorim o ženskah v obdobju PMS-a, kar je pa spet zgodba zase. In ker nam je
ženskam že tako hudo, ker nam ves čas narekujejo, kakšne moramo biti, se v te
vode ne bom spuščala. Samo povem.
Zadnjič sem si poskušala predstavljati, kaj bi se
zgodilo, če bi ljudem dejansko takoj v štartu povedali, kdo smo v resnici.
Predstavljajte si prvi zmenek, na katerem oba udeleženca takoj položita karte
na mizo in namesto nekih olepšanih zgodbic tipa »rad imam živali in dolge
sprehode po plaži, romantično poezijo, iskrene ljudi in dober kozarec vina«
poveš nekaj v stilu »imam deviacijo septuma, zaradi katere na res slabo noč
smrčim kot star gozdar, sovražim dolge sprehode po plaži, ker bi raje v
sosednjem lokalu pil pivo, ti si mi res všeč, ampak tista bejba, s katero sem
se dobil včeraj, mi je še bolj všeč, ampak dejva se še kdaj dobit.« Na kar ti
odgovoriš v podobnem stilu »nisem fenica živali, sovražim pohode na karkoli,
kar je vsaj malce podobno hribu, moj največji dosežek pa je to, da po treh
pivih znam narediti stojo na glavi in ja, ok, dejva se še kdaj dobit.« Preprosto
in direktno pa ti s tem zdaj naredi, kar veš in znaš. Situacija take it or
leave it, kot tisti model s Tinderja, ki je samozavestno sedel na vrtu v
kroksicah, s pivom v roki in mu je bilo čisto vseeno, kaj si kdo misli o njemu.
In ko smo že pri tistem modelu, jaz sem prepričana, da
je do zdaj že našel nekoga, ki ga je bil pripravljen sprejeti, takšnega kot je.
In to zato, ker je bil na tisti sliki njegov confidence level na isti stopnji,
kot je samozavest Kanyeja Westa in ker sem sveto prepričana, da se za vsakega
nekdo najde. Poznam recimo neko osebo, ki je by far najglasnejši jedec, kar sem
jih v življenju imela srečo spoznati. In kar je v vsem tem najhuje, ta oseba
obožuje hrustljavo hrano tipa oreščki, sveže sadje in zelenjava, krekerji in
vse kar med uživanjem spušča nadnaravne zvoke. Ko sem v bližini te osebe, si
marsikdaj želim, da bi bila gluha, ker so zvoki, ki se dogajajo v prostoru,
podobni predelavi starih avtomobilov ali pa žvečenju čisto pravih žebljev.
Ampak ta oseba ima nekoga, ki ga ta zvok ne moti, ki se z njo upa celo pojaviti
v restavracijah in spet si lahko rečem samo to, da se res za vsakega nekdo
najde. Kar je tudi prav.
Torej bodi to, kar si in to furaj do konca. Če si
glasen jedec, si za malico privošči krekerje s svežo papriko in na koncu pojej
še kakšen orešček, če za resen hobi smatraš sedenje v lokalnem pubu v
kroksicah, potem pač furaj to, dokler ti paše in če imaš malce čuden smisel za
humor in na sliko, ki jo dobiš od nekega fanta na kateri so palačinke in spodaj
piše: »Want to eat my pancakes?« hočeš odgovoriti z sliko sosedovega mačka in
spodaj napisati: »Want to eat my pussy?«, ampak ti je preveč nerodno, ker ne
veš, ali se mu bo to zdelo smešno ali bizarno, jaz pravim go for it. Own that
shit. Ker se za vsakega nekdo najde. In ne dovoli ljudem, da ti rečejo, da bodi
to, kar si, in ti v istem stavku predlagajo, da bi lahko malce več športala,
obiskala zdravnika, zaradi tiste deviacije septuma in da bi lahko počasi nehala
pod rubriko »special skills« v življenjepisu pisati, da znaš pijana narediti
stojo na glavi. Nekdo bo to znal ceniti. #samopovem
Ni komentarjev:
Objavite komentar