Štirje dnevi, štirje letni časi

Tokrat nekaj besed o prvomajskih počitnicah aka step-by-step tutorial o pravilnem pakiranju potrebščin v kufer, da bi se izognil možnosti, da tvoj dopust postane ena od oddaj I shouldn't be alive. Mogoče se sliši nekoliko dramatično, a ko ti konec aprila zaradi močnega sneženja odpovejo let v Amsterdam in nič hudega sluteč pristaneš v sumljivem penzionu nekje ob Brniku ter ob polnoči piješ pivo z random Makedoncem, ki je imel na sebi samo kratko majico, ker kdo bi vedel, da bo konec aprila snežilo, si pripravljen na praktični vse. Bukvalno vse. In iz tega razloga se odločiš, da letos v kufer napakiraš dobre stare uggice, nove najkice, ker boš kao neki hodila naokrog, all starke za dušo in šlapice, ker te v življenju ni še nič izučilo in si večni optimist. Seveda vsak dan čekiraš vremensko napoved, ki se iz ure v uro spreminja, kar je bila tudi realna slika tega popotovanja, ter se psihično pripravljaš na bizarne napovedi tipa: »plohe z dežjem« (ker je tistih brez dežja že zmanjkalo, kot mortadele z olivami) in na »warm with snow«, kot je sarajevsko vreme opisal kolega Marco, s katerim smo pohengali ob pivu in čevapih, zaviti v šale in oblečeni v zimske plašče. In dejansko je imel prav, it was warm with snow in tiste uggice sploh niso bile odveč. Ampak začnimo na začetku tega nadvse zanimivega popotovanja in s prvim parom čevljev.

Kot vse dobre ideje je tudi ideja o road tripu po Balkanu padla v dobri družbi in ob kozarcu piva (verjetno zdaj že vsi veste, da je beseda »kozarec« zgolj informativnega značaja). V igri so bile tudi destinacije, kot je Maroko, a je kolega rekel, da tja ne bi šel, ker tam ne more pit, jaz pa sem ga razumela, da je tam Brad Pitt in že skoraj bukirala enosmerno vozovnico. Ko pa sem dojela, da tam ne bom mogla ne get drunk nor get lucky, sem takoj pomislila na the next best thing: pivo in čevape. In padla je odločitev, da se podamo po dobrih starih državah bivše juge, opušteno. Tisti prvi dan potovanja, ko nas je zjutraj v Ljubljani že pošteno napralo, se je končno pokazal sonček in trip sem začela v najkicah. Pa ne zato, ker sem se pripravljala na blazno hojo, ampak ker so mi pač kul in ker je bilo zunaj končno suho. Ampak samo do bosanske meje, kjer so se spet začele »plohe z dežjem«, kar ni ustavilo čokatih tovornjakarjev pred precej očitnim javnim uriniranjem v naši bližini. Bosanski carinik nas s čikom v roki spusti naprej, mi pa pičimo proti Banja Luki, kjer pride do prvih resnih komplikacij. Iskanju našega motela v nalivu in po precej neoznačenih poteh. Ker zakaj bi bilo kaj na izi, če se lahko zakomplicira.

In tako smo se kar nekaj časa vozili v napačno smer ter ugotovili, da so vsi moteli in hoteli precej dobro označeni, razen našega seveda, absolutni zmagovalec pa je bil Hotel Dragana, ki si je očitno lahko privoščil kar nekaj oglasnih desk, ki so goste peljale v pravo smer, če pa si table slučajno zgrešil, pa nikakor nisi mogel zgrešili neonskih tabel Hotel – neonsko zelena in Dragana- neonsko roza, ki so oddajale pravi Club Tropicana vibe, ko si prišel na destinacijo. Minus palme, bazen in catchy pop tunes, ampak kaj ti nuca Dragana, če ti iščeš nekaj drugega in po 20. minutah vožnje v napačno smer ugotoviš, da je morda bolje, da greš še enkrat nazaj, od koder si prišel. In ja, že v štartu si se peljal mimo, ker niso bili tako dobro označeni kot Dragana. In ker si že malce utrujen in bi ti res sedlo eno pivo, se odpraviš v hotelski bar, kjer ti precej sumljiv tip pove, da »kod njih ne drže piće, ali imaju vino i rakiju«. Hešteg wtf. K plohe z dežjem. Ampak ni panike, greš pač v trgovino po pivo, v pekarni si kupiš burek in žurko nadaljuješ na terasi. V zimski jakni in uggicah. Samo povem.

Naslednji dan nadaljuješ kar v istem outfitu, ker imaš precej dober feeling, da se bojo plohe spremenile v »warm with snow« in ko počasi zapuščaš Banja Luko, te na poti iz mesta vljudno pozdravi ogromen jumbo plakat: Hotel Dragana vam želi sretan put! Prisežem, da grem naslednjič v Dragano. Tam bi ziher dobila pivo. Mogoče celo burek. Ampak je, kar je in pot se nadaljuje proti Sarajevu, ki obljublja dobro hrano in zabavo ter morda malce bolj označena prenočišča. Ne pričakuješ pa tega, da te bo na poti pričakal sneg in da ga bo dejansko zapadlo toliko, da se boš lahko kepal. Počutila sem se kot tisti ubogi nič hudega sluteči Makedonec, ki je lani pristal v Ljubljani, le da sem bila jaz malce bolj oblečena, a nič manj šokirana. Na srečo pa je bil sneg, kot moj »kozarec« piva, bolj simboličen in ga je do Sarajeva že počasi zmanjkalo. Ostali pa so nam samo čevapi in simpatični natakarji, ki se zgrozijo, ko naročiš malo pivo (osebe, ki je to naročila iz varnostnih razlogov raje ne bom imenovala, mislim pa da je precej očitno, da to nisem bila jaz) in ti v vsakem primeru prinesejo velikega, tudi če ga nisi naročil. Tudi ajvarja ti ne prinesejo, ker boš pri njih pač jedel kajmak, nimaš pravo glasa. Imaš pa konstantno poln želodec, ki ti počasi že zameri vnos takšnega števila kalorij in sam pri sebi si obljubiš, da boš šel v Ljubljani v vegansko restavracijo, da si malce zbalansiraš karmo in holesterol v krvi.

Zadnji del tripa se je nadaljeval v all starkah in na poti po Dalmaciji, kjer nam je vreme končno malce prizaneslo, vonj po čebuli in mesu je počasi tonil v pozabo in zadnji večer smo preživeli v šlapcah, čeprav še ni bilo tako zelo toplo, ampak prav zanalašč, ker si jih imel v torbi in ker si se celo pot veselil, da jih boš dal na noge. Da bo zgodba popolna in da bo cilj dosežen. Najkice, uggice, all starke in šlapce – štirje dnevi, štirje letni časi.

Ja, kot je bil nepredvidljiv ta april (in večina tipov, ki sem jih imela srečo spoznati), je bilo nepredvidljivo tudi vreme, ki ga je spremljalo in še dobro, da je bil moj kufer tokrat pravilno spakiran. Da se ne bi ponovila usoda tistega Makedonca, ki me je naučil, kako pomembno je biti na vse pripravljen. Hvala ti in upam, da imaš na sebi zimsko jakno, kjerkoli že si. #samopovem