Pravijo, da nas nič ne preganja bolj kot stvari, ki jih
nismo kupili in jaz se s tem popolnoma strinjam. Še vedno namreč sanjam o tisti
mali črni oblekici iz Zare, ki je nisem kupila in ki me zdaj, po vseh teh
letih, še vedno vsake toliko obišče v spominu. Nekaj časa sem si jo ogledovala,
se vsake toliko vračala v trgovino, da bi se prepričala, če mi je res všeč, in
ker sem čisto predolgo razmišljala o nakupu in čakala na razprodaje, ki so bile
tik za vogalom, so jo v tem času moje samorefleksije in predolgega
razmišljanja, seveda prodali. Ostala je samo še številka XS, ki jo nase
navlečem samo v določenih primerih in v času hudega stresa, ki mi stopi kakšno
kilo ali dve, se optimistično odločim, da jo vseeno pomerim, ker je zdaj za 50
% znižana in še vedno čudovita. In tako jo z vsemi močmi in z eyes on the prize
vlečem gor nase, iz garderobe se sliši tiha molitev, prodajalke so v nizkem
štartu za morebitno oživljanje, ker začutijo, da se v garderobi dogaja nekaj
čudnega, zadrga pa se noče in noče zapeti. To je bilo to. Ker sem predolgo
čakala, je bila moja krasna mala črna oblekica zdaj v rokah nekoga drugega. In
čeprav sem to osebo močno sovražila, mi oblekice nič ni moglo vrniti. Tudi
iskanje na ebayu ni obrodilo sadov in morala sem se sprijazniti z usodo in si
obljubiti, da bom od sedaj naprej kupila vse, kar mi je v tistem trenutku všeč.
Kar je velika napaka, ker imam v omari cel kup posledic impulzivnih nakupov,
ampak to je že druga zgodba.
Oblekica pa ni edini duh iz preteklosti, ki me vsake
toliko obišče in pripravi do tega, da se sprašujem, kaj bi bilo, če bi bilo.
Ravno zadnjič sem se sprehodila mimo bloka nekega fanta, ki se mi je, podobno
kot tista oblekica, malce izmuznil. V bistvu sem se mu izmuznila jaz, ker sem,
in to povem s težkih srcem, odšla v Jemen. Ja, prav ste slišali, jaz, ki obsojam
to, da se nekomu enostavno nehaš oglašati in ga ghostaš, sem se v tistem
nesrečnem trenutku odločila za to moralno sporno dejanje, ki ga nikakor ne
podpiram. In tako sem tisti dan še nekaj časa razmišljala o tistem fantu in si
ustvarila romantično sliko o najini prihodnosti, obujala spomine na čas, ki sva
ga preživela skupaj, ga seveda poiskala na instagramu in že skoraj kontaktirala.
V glavi se mi je odvila čisto prava filmska scena s kakšnim cheezy komadom tipa
»I will remember you, will you remember me«, lasje nama plapolajo v vetru, no,
meni plapolajo, on je bil postrižen čisto na kratko, v počasnem posnetku si
stečeva v objem in živiva srečno do konca svojih dni. Potem pa se spomnim
realnosti in razloga, zakaj sem se odločila, da z njim prekinem stike. Ja, ko
gre za spomine, si včasih v glavi napletemo čisto drugo zgodbo. Tista oblekica
morda sploh ni bila tako lepa, kot se jo spominjam, ta fant pa zagotovo ni bil
nekdo, s katerim bi doživela filmsko zgodbo, ki sem jo imela v mislih. Moj
Jemen je bil upravičen. Samo povem.
So pa tukaj tudi tisti, za katere bi bilo morda bolje,
da bi se nam izmuznili pa se nam niso. Govorim seveda o mojem Mr Bigu,
romantiku s kebabom, ki kar ni in ni hotel iti stran. Pa sva bila in potem
nisva bila, minevala so leta, spreminjali so se letni časi, saga pa se je nadaljevala.
Tukaj ni pomagal niti Jemen niti trdne odločitve, eni ljudje so pač malce bolj
vztrajni. Kot neprijetna srbečica, ki se je ne losaš niti z najboljšimi kremami
in priznanimi dermatologi. Ampak tudi ta saga se je na koncu dobro izšla in s
ponosom izjavljam, da sem zadnje romantično povabilo na kebab odločno zavrnila.
In v ozadju ni bilo ne filmske glasbe ne plapolanja las v vetru.
Ko pogledamo nazaj, so vedno stvari, ki nas bojo
preganjale. Za nekatere so to oblačila, ki jih nismo kupili, za nekatere so to
potovanja, na katere nismo šli, ali pa ljudje, ki so nam tako ali drugače ušli.
Po vsej verjetnosti v Jemen. Ampak če izklopiš filmsko glasbo in plapolanje las
v vetru, ti je prej kot slej jasno, da je morda bolje tako. In ne, ne
kontaktirajte svojih bivših po petih letih, to ni nikoli prava odločitev.
Oblekice morda še lahko poiščete na ebayu, bivše pa raje pustite pri miru.
#samopovem
Ni komentarjev:
Objavite komentar