Bivši

Bivši. Vsi jih imamo. Eni jih imamo več, drugi pa manj. Za nekatere so le nostalgičen spomin na preteklost, za druge pa nujno zlo. Kot menstrualni krči ali pa nove epizode The Kardashians. Nekako jih pač sprejmeš in s tem tudi živiš, ne glede na to, kako mučno zna biti, ko jih kje čisto slučajno srečaš. Ko se spustiš v neko zvezo žal ne moreš predvideti, kako dolgo bo trajala. Zveze niso mlečni izdelki, s čisto jasnim rokom svojega obstoja, ne pridejo s preverjenim receptom in dejstvo je, da se nekatere zveze prej kot slej končajo. Od nas pa je odvisno, koliko časa bomo potrebovali, da jih prebolimo in gremo naprej. Nikakor pa ne smemo dovoliti, da nam, kot tisti sumljivi sir v tvojem hladilniku, na katerem se že nabira plesen in je zdaj že v vseh odtenkih mavrice, zasmradijo življenje. Pred vami je vodič za življenje po propadlih zvezah in prijateljski nasvet, da tisti sir (ki je trenutno v odtenkih sumljivo roza barve) končno vržete ven iz svojega življenja.

Najprej se lotimo delitve premoženja. Ko si nekaj časa v zvezi, se neke stvari pač naberejo in nekatere se delijo. Ne govorim samo o materialnih stvareh, kot so spodnje perilo, zobne krtačke in hišni ljubljenčki. Btw, skupni nakup hišnih ljubljenčkov je a very bad idea. Sama teh izkušenj nimam, ker sem kriva za množični pomor marsikatere sobne rastline, vključno s kaktusom, in ne, tudi ljubljenček pri meni verjetno ne bi živel dlje od tistega ubogega kaktusa, poznam pa ljudi, ki so po koncu zveze imeli skupno skrbništvo nad kakšnim psom ali mačko. Predstavljajte si, da greste narazen s partnerjem, ki je vaše življenje spremenil v nočno moro in ki ga zdaj še komaj pogledate, vendar pa se za voljo uboge nedolžne živali morata dobivati še več let po tem, ko je zveze konec. Hell no! Tiste njegove bokserice in krtačko lahko komot vržeš v smeti, psa pa… No, tu se stvari zakomplicirajo. Moj nasvet je, da tega ne prakticirate, razen če ste v zvezo res prepričani, kar pa seveda, vsaj na začetku, vsi smo. In zato kupiš tistega psa ali pa avto.

  

Ne gre pa samo za stvari in domače ljubljenčke, gre tudi za skupne prijatelje in lokacije. Če sta s partnerjem kar nekaj časa skupaj, sta verjetno spoznala tudi nekaj prijateljev in vprašanje je, kdo zdaj komu pripada. Ok, jaz dobim Moniko, Sašo in Mateja, ti pa une ostale tri, ki meni pač ne potegnejo. Al kako? Ti se lahko prosto giblješ po Mostah, Fužinah in Štepanjcu, jaz pa imam čez Šiško, Bežigrad in Center. In potem se čisto slučajno srečata na Rudniku, ki je no man's land in za katerega nista določila pravil igre. In to na kavi z Matejem, ki naj bi pripadel tebi. Po propadu nekaterih zvez bi se bilo še najlažje preseliti v kakšen drug kraj, kjer se lahko svobodno sprehajaš v trenirki in brez mejkapa, brez strahu, da bi lahko nabasal na kakšnega bivšega. Lahko pa imaš blazno srečo in je tvoj bivši tisti, ki se preseli daleč stran, kot se je pred leti zgodilo meni, ko se je takratni fant po koncu zveze preselil v Avstralijo. Dejansko. God bless him. Če to ni najlepša stvar, ki se ti v tistem trenutku lahko zgodi. Jaz pa se mislila, da me ne mara. Ko bi bili vsi fantje takšni kavalirji, ki bi po koncu zveze preprosto izginili nekam daleč stran, tebe pa pustili, da konec zveze v miru preboliš in se svobodno (z mastnimi lasmi, strgano trenirko in rahlo zmačkano) sprehajaš po mestu. In ne govorim o pobegu v Jemen, ker to je pa samo an asshole thing to do. Samo povem. 

Žal pa nekateri fantje ostanejo tukaj. Večina jih ostane, ti pa moraš biti pripravljena na to, da se bosta prej kot slej srečala. Zato se prve par mesecev po razhodu blazno rihtaš vsakič, ko stopiš ven iz stanovanja, čeprav greš samo do prvega koša za smeti. Lasje so čisti, mejkap je on fleek, spodnje perilo se ujema (kot da obstaja šansa, da se bosta dala dol na prvi klopci v soseski), mogoče maš s sabo še kakšnega seksi prijatelja, da mu dokažeš, da se imaš d best. Skratka, prvih par mesecev živiš v akutnem strahu in agoniji. Zgledaš sicer super, ampak takrat ga zagotovo ne boš srečala. Srečala ga boš nekega random dne, po prepiti noči, ko bo za tabo puhtel vonj po alkoholu, mejkap boš imela razmazan, skratka, videti boš kot Picassova slika, malo ti bo slabo in evo ga. Tvoj bivši stoji pred tabo. Nasmejan, zdrav in lepo oblečen. Zraven njega pa lepa 21- letnica s čistimi lasmi in svežimi ličili. In to je to, to je realnost. Po koncu zveze je on dobil novo punco, ti pa krizo srednjih let. In drinking problem.

Mogoče je zdaj malenkost lažje, ko na facebooku lahko vidimo, kje in kdaj se naši bivši gibljejo. Saj veste tisto, ta pa ta is attending an event near you. In na ta event pač hočeš iti tudi ti, ker se takrat nista jasno dogovorila o lastništvu nad bendom, ki ti je všeč. In pač greš in upaš, da se ne bosta srečala. Za vsak slučaj pa se vseeno zrihtaš, obuješ petke in si videti srečna in sveža. Ker pa si malce živčna, spiješ kakšno pivo preveč in spet se ponovi zgodba iz prejšnjega odstavka. Ura je že polnoč, malce pijana sediš v bližini grmovja (za hiter in učinkovit umik - logistika je namreč v teh primerih izredno pomembna), mejkap je že razmazan, tebi pa dol visi za ves svet. Ko mimo pride on. Svež, nasmejan in z novo punco. Reflektor v bližini grmovja se prižge (nujno, ampak res nujno v naprej preverite vaš načrt za umik!), na hitro se spogledata in se za voljo dostojanstva (predvsem tvojega) pretvarjata, da se ne poznata. Seveda ti je totalno bedno in zato najprej najdeš nekaj, s čimer se lahko potolažiš. S prijateljicami si zato naročite še eno pivo in debatirate o tem, kako se je tvoj bivši malce zredil, kako je začel izgubljati lase in kakšno srečo imaš, da nista več skupaj. Globoko v sebi pa ti je bed in on se ni zredil tako zelo, kot se tebi v tistem trenutku zdi. In najhuje od vse ga pa je to, da si ravno ti tista, ki je v veliki meri zadolžena za to, da tip zdaj zgleda bolje kot je takrat, ko si ga spoznala. Ti si tista, ki si ga prepričala, naj neha nositi gojzerje/kroksice/mokasine, ti si tista, ki mu je predlagala novo pričesko, ki mu ful paše in zdaj je ves ta trud in delo v rokah nekoga drugega, ki tega sploh ne zna cenit. Punce dobro veste, o čem govorim.

Moji bivši pa so zadolženi za obstoj tega bloga. Slišala sem, da je neka punca, ki je brala moj blog rekla, da je samskim ženskam očitno tako hudo, da resno razmišlja, da bi se vrnila svojemu bivšemu. No, ni tako hudo. Če nič drugega, se ravno zaradi vseh teh tipov zgodbe pišejo same od sebe. Kakšna zabavna zgodba pa vedno pride prav. Hvala vsem bivšim in random kretenom. Kaj bi mi brez vas? #samopovem