Evolucija romantike

Pred kakšnim letom sem iz čistega dolgčasa odprla profil na instagramu. Facebook mi je namreč postal že malce predvidljiv, slike hrane iz vseh zornih kotov in domačih ljubljenčkov pa že malce passé. Saj ne, da bi komot živela brez še enega družbenega omrežja, ampak zdelo se mi je precej zabavno in na začetku je tudi bilo. Objaviš kakšno fotko, malo pobrskaš po fotkah drugih ljudi in si s tem krajšaš čas. Potem pa sem naletela na fenomen, ki me je popolnoma presenetil. Ok, objaviš svojo fotko, pade nekaj lajkov, potem vidiš, da ti nekdo sledi, pogledaš njegov profil, tip izgleda simpatičen, mu slediš nazaj, še ti polajkaš njegove fotke in bum, dobiš zasebno sporočilo. Za enkrat je še vse pod kontrolo. Malce klepetaš, kdo si, kaj si, potem pa, nič hudega sluteča, dobiš fotko njegovega penisa. Ja, prav ste slišali. Slika penisa, za katero niste prosile, niti namignile niste v tej smeri, kar tako samozavestno prileti od nikoder, zraven pa sporočilo: »What do you think?« Ammm, I think I didn't ask you for a dick shot, ampak ok, zdaj je kar je, priznam, da mi je malce popestrilo dan. In to se ni zgodilo samo enkrat. Na eni točki bi lahko naredila kolaž vseh penisov, ki sem jih prejela. Morda bi si sledili od največjega do najmanjšega? Od najsvetlejšega do najtemnejšega? Z vsemi fotkami, ki sem jih dobila, bi lahko odprla manjšo porno stran.

Po tem fenomenu sem začela razmišljati o tem, kako se je flirtanje iz resničnega življenje preselilo na družbena omrežja in kaj si s tem dejansko sporočamo. V mojih časih, ki za današnje najstnike zagotovo izgledajo kot čisto prava kamena doba (če bi videli, kakšne telefone smo imeli včasih, bi jih dejansko zadela kap), smo stvari počeli drugače. Spomnim se, da sem, ko sem bila najstnica, dobivala še čisto prava ljubezenska pisma, ki, pazi to, niso bila natipkana, ampak so bila dejansko napisana na roko. Nekdo si je vzel čas, napisal pismo, šel na pošto in ti ga poslal. Zdaj od popolnih neznancev dobivam slike penisov. Zgodil se je čisto pravi tehnološki napredek na področju flirtanja. Sicer pravijo, da slika pove tisoč besed, v tem primeru pa mislim, da ti penisi niso tako zelo zgovorni. Ti pa nazorne fotografije zagotovo prihranijo čas pri spoznavanju potencialnih partnerjev. V svetu, ki se premika vse hitreje, so ti fantje očitno ugotovili, da ni vredno izgubljati časa. Tukaj imaš fotko, če ti je kul, se slišiva, če ne, fotko pošljem naprej. Dobra taktika, ni kaj.

Še huje kot gole fotke, za katere se človek mora dejansko potruditi, ujeti pravi kot, poiskati laskavo svetlobo, mogoče kakšno stvar obdelati v photoshopu (samo povem), pa so lajki, ki so višek lenobe. Ljubezenska pisma so zamenjale gole fotke, telefonski klici so se zreducirali na sms-e, potem pa je tukaj še opcija, da nekomu na družbenem omrežju preprosto stisneš en lajk. Seveda se razveseliš, ko vidiš, da nekdo, ki ti je morda všeč, všečka tvojo najnovejšo fotko, veselje pa te mine, ko s svojimi zalezovalskimi sposobnostmi ugotoviš, da je nekaj sekund pozneje všečkal še sliko svoje starejše sodelavke, sestre in kolegovega psa. Ja, vsake toliko naletiš tudi na kakšnega serijskega všečkarja, ki je na družbenih omrežjih stopničko nižje od spletnega ekshibicionista, ki v svoje delo vloži malce več truda. Še celo dobri stari booty calls so se zreducirali na minimum. Včasih si zadevo vsaj malce zakamufliral, v smislu: »a prideš do mene pogledat kak film?«, čeprav vsi vemo, da do gledanja filma nikoli sploh ni prišlo, ampak si se vsaj potrudil prodat neko zgodbo, imel si neko ozadje za svoje nespodobno povabilo, zdaj tudi tega ni več. Zdaj dobiš sliko penisa. Vzemi ali pusti. 

    

In ko že govorimo o evoluciji na področju flirtanja, mislim, da je pomembno omeniti še eno sposobnost, ki se je prav tako začela drastično razvijati. (Ne)namerno spletno zalezovanje. Ker smo dandanes vsi na vsaj enem spletnem portalu, do informacij ni preveč težko priti. Rabiš samo ime svoje simpatije in kar naenkrat se zalotiš, da si v manj kot pol ure izvedel, kam hodi ven, kaj je danes zjutraj jedel za zajtrk in kaj bo počel ta vikend. Ta sposobnost se je razvila že do te stopnje, da se bojo nove generacije že kar rojevale z genom za iskanje spletnih informacij o svojih simpatijah. Pozabite na slepič in modrostne zobe, rabimo gen za hitrejše in bolj učinkovito iskanje spletnih informacij. Če vprašate mene, bi že zdaj v življenjepis pod rubriko special skills lahko napisali: »Expert in online stalking«. Zakaj pa ne? Meni se zdi, da je to sposobnost, ki bi morala biti bolj cenjena, saj zahteva veliko časa, nenehnega usposabljanja, saj se tehnologija ves čas spreminja, potrpljenja in včasih znanja tujih jezikov. Če bi vedeli, koliko truda in dela lahko nekdo vloži v to, da vas vsakodnevno spremlja na spletu, bi se vam to zdelo sam vrhunec romantike.

V resnici pa mislim, da se je naša generacija znašla ravno nekje na prelomu evolucije romantike, in čeprav se ti zdi lepo, ko nekdo všečka tvoje objave ali pa ti pošlje kakšno nespodobno fotografijo, je vseeno še lepše, ko si nekdo vzame čas in te tudi kam povabi, odpre vrata in te pokliče, kar tako. Ni ga čez old school.

In še ena objava za konec. Moja pisateljica tedenskih misli je nenadoma dala odpoved. Pravi, da jo je premagal stres pred novimi objavami in da ni bila dovolj plačana (meni osebno se zdi plačilo v pivu kar dober deal) in zato vas tokrat puščam s slikovnim gradivom. Če pa se najde kakšen novi pisec tedenskih misli, pa naj se kar oglasi. Plačam pivo. #SamoPovem