Prenos podatkov

Tokrat bom govorila o temi, ki je že od nekdaj pereč problem v medsebojnih odnosih. Naj vas razočaram že kar na začetku in povem, da tudi tokrat do odgovorov po vsej verjetnosti ne bomo prišli, kajti gre za zadevo, ki je tako delikatna in nerešljiva, da kljub temu, da so na to temo bile napisane številčne knjige, sklicani marsikateri ženski večeri, včasih najeti celo psihologi in detektivi, a ji resnici nihče nikoli ni prišel do dna. Govorila bom namreč o moško-ženski komunikaciji, o pomanjkanju le te in o prenosu podatkov, ki se v vsako glavo očitno naložijo povsem drugače. In mislim, da bo tudi tokrat potrebno nadaljevanje ali morda celo trilogija, saj zadevi enostavno ne pridem do dna. 

Naj začnem z anekdoto, ki sem jo slišala pred kratkim in ki zelo preprosto, a hkrati zelo jasno, podpre dejstvo, da moški in ženske stvari vidimo in slišimo na dva, čisto drugačna načina. Fant je namreč neko punco vprašal, kaj naj kupi v trgovini (zgodba se začne preprosto, le kaj bi tukaj lahko šlo narobe, se sprašujete). Punca je naštela nekaj stvari, vmes pa je izpostavila, da je sira le še toliko (da si boste lažje predstavljali, ko je omenila sir, je uporabila roko, in sicer je s palcem in kazalcem nakazala, da je tega sira res še zelo malo, saj štekate). Ko se je fant vrnil iz trgovine, je punca vsa začudena ugotovila, da sira ni kupil. Ko ga je vprašala, zakaj ni kupil sira, ji je suvereno odgovoril: »Saj si rekla, da imava sir.« Kot ženski se mi je zgodba zdela precej hecna, nikakor pa ne neverjetna, saj se mi kar zdelo, da je prišlo do napačnega prenosa podatkov. Fant je namreč razumel, da sir še imata in da ga ni potrebno kupiti. Itak. Preprosto in logično razmišljanje.

Ker pa sem po duši psiholog, sem se odločila, da to hipotezo tudi še dodatno potrdim. Zgodbo sem opisala še enemu fantu in ga vprašala, kaj bi storil on, in seveda je tudi ta fant odgovoril, da sira ne bi kupil, saj sem mu ravnokar povedala, da nekaj sira še je. Drage punce, nam je zgodba jasna, pozabljamo pa, da so moški precej preprosta bitja, ki stvari dojemajo dobesedno. Če hočeš, da fant nekaj kupi ali naredi, je največkrat treba to povedati kar direktno. Morda lahko opravite tudi terensko raziskavo in to anekdoto s sirom poskusite pri svojem partnerju. In če pravijo, da je v vinu resnica, je v siru očitno ni. Prepričana sem, da bo spet prišlo do kratkega stika v komunikaciji. Če pa vas partner preseneti in sir dejansko kupi, se z njim kar poročite.

Druga pereča zadeva, ki jo je nujno potrebno izpostaviti, je tako imenovana »časovna razlika«. Po vseh teh letih sem namreč ugotovila, da imamo ženske in moški drugačno percepcijo časa. Njegova »ena ura« za nas lahko v resnici pomeni, da gre za dve uri. Včasih celo za več. Pogosto pomislim, da živimo v dveh vzporednih vesoljih, kjer se čas pretaka povsem drugače. In verjetno se res. Kolikokrat se vam je že zgodilo, da vam je fant rekel, da se dobita čez eno uro, ki se je kar naenkrat spremenila v dve uri ali več? In kar je najhuje, fantje sploh ne veste, kaj vse smo punce v tisti uri storile, samo zato, da smo ga pričakale sveže in urejene. Z eno roko sesamo po tleh, z drugo si brijemo noge, multitasking doseže vrhunec, ko se zalotimo, da počnemo pet stvari hkrati, včasih vmes skočimo do trgovine, vse samo zato, da boste fantje preskrbljeni in zadovoljni. In čeprav, ko končno pridete, ali bolje rečeno, če sploh pridete, delujemo povsem nonšalantno, kot da smo se ravnokar zbudile iz popoldanskega lepotnega spanca, je resnica veliko bolj kompleksna. Prosimo vas le, da to cenite. Pokličite, če boste zamudili, ali če vas sploh ne bo, da nam ni treba hiteti (hitrostno britje nog je lahko resna zadeva), in da lahko vmes malce počivamo in na telefonu odigramo kakšen candy crush. Samo povem.

Poleg tega pa smo ženske tudi izredno občutljiva bitja, nagnjena k pretirani dramatizaciji in ko se nam ne javite, si v glavi rade predstavljamo najhujše možne scenarije, ki so se vam morebiti pripetili na poti do nas. Hude avtomobilske nesreče, morebitne ugrabitve, napade medvedov (to velja, če ste šli s prijatelji na Rožnik, ali pa tudi ne, v naših glavah je vse mogoče) in druge katastrofalne situacije, čeprav so nas izkušnje že izučile in globoko v sebi vemo, da ste samo pozabili na čas in da nekje na varnem pijete pivo. Vse kar prosimo je, da pošljete sms in se s tem izognete našemu besu in morebitni hospitalizaciji. Fantje, za vašo varnost gre, ne bodite leni!

In še ena stvar, ki ženske spravlja ob živce in ki je v resnici zelo preprosta. Poslušajte, ko vam povemo, da imamo frizerja ali da gremo v šoping. Ni hujšega kot to, da smo več ur sedele pri frizerki, se pobarvale in postrigle, naš dragi pa tega sploh ne opazi. In potem mu ves čas namiguješ, greš petkrat mimo njega, zapeljivo stresaš z lasmi, a brez učinka. Včasih pa učinek je, a napačen. Enkrat se mi je namreč zgodilo, da sem se postrigla za dobrih 20 cm, moj Mr. Big (saj se ga še spomnite iz prve objave) pa me je vprašal, če sem se pobarvala (nikoli nisem trdila, da je šlo za višek inteligence, a vseeno). Ne, nisem se pobarvala. Hvala pa, ker si opazil, da se je nekaj zgodilo na moji glavi. In če moj oče, ki je mimogrede barvno slep, čisto vsakič opazi, da sem se pobarvala, potem lahko to opazite tudi vi. Druga zgodba pa je to, kaj dobite, ko ga prosite, da vam kupi zeleno papriko (naj vam namignem, dobili boste rdečo papriko, ampak mu je oproščeno). Skratka, malo bolj pozorno nas poslušajte in se izognite prej omenjenim posledicam.

Kot sem predvidevala, tej zgodbi še kar ni konca in čisto možno je, da naslednjič nadaljujemo v istem duhu. Bi pa rada zaključila s tedensko mislijo gostujočega pisca, ki pravi: »Ne vem več, kateri odgovor je pravilen, ko te ženska vpraša: a moja rit zgleda velika v teh hlačah?« Jaz bi na to rekla, da je bolje, da si modro tiho, ali pa jo POSLUŠAJ, ko govori o svoji riti. #SamoPovem