Ampak?

Ko sem pred leti malce potovala naokrog, sem se zapletla v pogovor z nekim simpatičnim Kanadčanom. Beseda je med drugim nanesla tudi na to, kako se ljudje spoznavajo in kje najdejo partnerje. Povedal mi je namreč, da je pri njih čisto normalno, da ti fant pristopi na ulici ali pa v trgovini in te ogovori. To se mi je zdelo precej čudno, saj če te na našem koncu nekdo ogovori kar tako sredi ulice, po navadi sumiš, da gre za shizofrenijo ali potencialni fizični napad in z roko že preventivno posegaš za solzivcem, ki ga imaš za vsak slučaj v žepu. Sliši se paranoično, ampak žal ne poznam nobenega, ki bi svojega partnerja spoznal sredi ulice ali pa med nakupovanjem. Mogoče smo malce bolj zadržani ali pa je naš pristop enostavno drugačen. V vsakem primeru se včasih vprašam, kako se ljudje dan danes poparčkajo in katera taktika dejansko deluje pri spoznavanju morebitnih partnerjev? Zdaj sledi tisti Carrie Bradshaw moment, ko zasanjano pogledam v zrak in ne odgovorim na vprašanje, kar se po vsej verjetnosti zna zgoditi, ker glede na to, da sem še vedno samska, očitno še nisem našla prave taktike. Morda pa vas bojo zanimale taktike, ki se običajno najbolje obnesejo, čeprav ni nujno, da delujejo.

Seveda je najbolj klasična tista, ko ti morebitnega partnerja predstavijo prijatelji. Mislim, da se to v večini primerov tudi najbolje obnese. Prijatelj naj bi bil konec koncev tisti, ki mu najbolj zaupaš, ko gre za presojo, kdo bi ti ustrezal in kdo ne. Ok, sliši se preprosto in večina ljudi, ki jih poznam, je svojega partnerja spoznala preko skupnega prijatelja. Ker pa se krog tvojih prijateljev z leti manjša, se posledično krči tudi njihov krog samskih prijateljev, ki bi ti jih lahko predstavili, kar pomeni, da je včasih v zakup treba vzeti tudi kakšen »ampak«. Saj poznate tisto: »Je samski, simpatičen, visok, ampak…«. Ta »ampak« ni nujno neka zlovešča zadeva, zaradi katere bi človek zavrnil spoznavanje, lahko je na primer »ampak ful je zaseden, ker ima super kul službo, ampak zato dobro zasluži«, ali pa »ampak trenutno je v Afriki, ker pomaga sirotam«. Ok, koga hecamo, ste že slišali za tak ampak? Jaz nisem. Sem pa slišala tega: »Ful je simpatičen in privlačen, dobro se oblači, ampak nismo ziher, če ima rad punce«. Ja, to je bil moj ampak. Itak. Prijatelji me imajo očitno za poskusnega zajčka pri določanju spolne identitete svojih znancev. Ali pa ta: »Ful je simpatičen in prijazen, ampak živi na kmetiji in ima veliko krav, za katere je treba skrbeti«. Z vsem spoštovanjem do slovenskih kmetovalcev, ampak nisem jutranji človek. Krave bojo morale kar same poskrbeti zase.

Na srečo so tukaj še drugi načini za spoznavanje morebitnih partnerjev. V prejšnjih objavah je bilo že nekaj govora o žurih. Poznam namreč kar nekaj ljudi, ki so svoje partnerje spoznali v lokalih in nočnih klubih in če so se jih naslednji dan še vedno spomnili, so se začeli tudi redno dobivati. Zadeve so se obnesle. Zakaj pa ne? Ampak… Če imaš smolo, se stvari hitro zapletejo. Edina sreča, ki sem imela jaz je ta, da sem na svoj seznam profilov tipov, ki jih lahko srečaš zunaj, dodala še dva. Do mene je zadnjič namreč pristopil Romantik. Ja, drage punce, prav ste slišale, in vprašal me je… Če fafam. Pa pravijo, da kavalirjev ni več. In še en precej zanimiv profil, za katerega sploh ne vem, kako bi ga poimenovala. Bila sem namreč na pivu ali dveh (ok, treh), ko je do moje mize prišel tip in vprašal, če lahko svojo mizo prestavi bližje k meni, ker bi rad gledal fuzbal. Kaj je bolj možatega od tega? Seveda sem rekla, da lahko. Ko pa je šel na čik, me je prosil, če lahko čuvam njegovo torbico. True story. Model, če imaš torbico, potem nisi prišel gledat fuzbala. Samo povem.

Precej popularen način spoznavanja partnerjev je tudi na delovnem mestu ali pa na raznih dejavnostih. Poznam kar nekaj punc, ki so se preko noči navdušile nad najbolj bizarnimi hobiji, v upanju, da bodo tam koga spoznale. In v večini primerov so tudi jih, problem pa je ta, da moraš potem ta hobi furat še naprej, čeprav te v resnici niti ne zanima. In ko sredi noči z lučko na čelu plezaš po strmih skalah in s strahom v očeh gledaš v prepad pod seboj, si misliš, kaj mi je bilo tega treba? Jaz na srečo nisem šla nikoli tako daleč. Morda pa bi morala, ker v mojem kolektivu žal ni veliko moških, na jogi pa tudi redko naletiš na kakšnega tipa, če pa že, je pa on po vsej verjetnosti tisti nesrečnež, ki si misli, kaj mu je bilo tega treba.

No, in spet smo tukaj, pri zapletenih vprašanjih, na katera v resnici nisem odgovorila, upam pa, da sem vam dala kakšen navdih. Sem pa skozi proces pisanja ugotovila, kakšen je moj »ampak«. »Je simpatična in prijazna punca…. Ampak piše blog o tipih.« #SamoPovem  

#2 random misel tedna: 

»Še dobro, da je letos evropsko prvenstvo v nogometu, da lahko v miru več ur sediš v lokalu in piješ pivo, ne da bi izpadel sumljiv.«