Too Old For This Shit - Travel Edition

Zadnjič sem spet imela en konkreten hešteg yolo moment in se odločila, da namesto sproščenega vikenda v toplicah ter udobju hotelske sobe vikend preživim na glampingu. Za tiste, ki vas ta trend še ni dosegel, naj povem, da gre za tako imenovani »glamorous camping«, ali povedano po domače, čisto navadno kampiranje na bolj fensi način. In kako sem si to predstavljala jaz: sproščanje v prikupnem vinskem sodu, s kopanjem v toplicah, obiskom savne ter kakšne masaže. Mojo romantično predstavo o vikendu pa je srečala kruta realnost, ko se je izkazalo, da je vinski sod točno to, kar pove že njegovo ime – fucking vinski sod, velik meter krat meter, brez ogrevanja in z zunanjim wc-jem in kopalnico. In smrčanjem. In plohami z dežjem. Konstantno. Da pa bo zadeva še hujša, me je ravno tisti vikend presenetila še mesečna težava vseh žensk, kar je dejstvo, da si do skupnih kopalnic rabil dežni plašč ter veliko dobre volje. In morda še kakšno pomirjevalo. In točno v tistem trenutku sem dojela nekaj pomembnega. I'm too old for this shit. Glamping, zdaj ko ga poznam iz prve roke, pa priporočam samo upokojencem, ki si želijo popestriti svoj lajf in mladim parom, ki aktivno delajo na prokreaciji. Ker kaj drugega tam tako ali tako nimaš početi. Če pa nisi v nobenih od teh življenjskih faz, pa glamping močno odsvetujem.

In tako sem začela razmišljati o potovanjih in kako zelo nezahtevni smo bili, ko smo bili še malce mlajši. Jaz sem recimo prepotovala kar nekaj držav, s težkim nahrbtnikom, z veliko manj denarja, kot ga imam zdaj in beseda udobje mi je bila takrat čisto postranskega pomena. Spala sem v hostlih z desetimi drugimi popotniki, včasih sem pod vplivom nočnega žuranja celo skoraj zaspala v kakšni drugi postelji, in če mislite, da gre za kakšno fun in dirty sceno, vas moram razočarati in priznati, da sem enkrat v Čilu zašla v posteljo starejše gospe, ki je skoraj doživela infarkt, ko sem se sredi noči stisnila k njej. Še enkrat oprostite starejša gospa, ni bilo namerno. Prebila sem se skozi Ande, precej zmačkana, ker ko si star 25 let, te opozorila starejših bolj izkušenih popotnikov, ki ti rečejo, da ni fino piti eno noč preden greš na takšno višino, ne ganejo preveč. In potem ves zelen sediš na busu ter deset ur upaš, da ne boš pobruhal gospe, ki sedi zraven tebe. Tudi vam se opravičujem, it was a close call. Ampak, uspelo mi pa je. Kljub vročini, zdelanim prevoznim sredstvom ter čudnim vonjavam.

Nikoli pa v tistem času nisem pogrešala nekih osnovnih stvari, kot so čiste rjuhe, klima, osebni maserji ali soba, v kateri ni ščurkov. Ker se mi je vse skupaj zdelo noro zabavno. Kot recimo soba na Tajskem, ki je imela za security system pod oknom posajene kaktuse. Ker se noben mastermind ne bo pretolkel mimo njih. In sobe, v katerih so se ponoči začele oglašati čudne živali, kar je bila odlična podlaga za družabne igre tipa: guess that sound! Ko pa sem lani planirala potovanje v New York, so me pa zmotile že najmanjše stvari. Našla sem recimo super kul hotel, v eni od živahnih sosesk, ki ima v bližini vse pomembne razgledne točke, ko pa sem izvedela, da ima tudi skupna stranišča, sem raje rezervirala celo stanovanje v Brooklynu, v precej bolj sporni soseski, samo zato, da imam lahko lastno stranišče. Samo povem.

Ni pa samo udobje tisto, kar mi trenutno pomeni več. kot mi je včasih. Zdaj obožujem tudi brezdelje. Zdi pa se mi, da nekateri besede »dopust« v resnici sploh ne razumejo. Govorim o ljudeh, ki imajo občutek, da si morajo na dopustu zapolniti čisto vsak trenutek dneva z neko aktivnostjo, ker bog ne daj, da bi se na dopustu samo sproščal in užival. Letos, ko smo oddajali družinsko prikolico na morju, je folk, ko je klical za rezervacije, dejansko spraševal, ali so kje kakšne fajn poti za tek. In to me je zmotilo veliko bolj od nebuloz tipa, ali je wc v kampu zastonj. Model, na dopust greš, za kaj, hudiča bi hodil teč pri 35. stopinjah, fasal žulje in sončarico, če pa lahko uživaš v tem, da ne počneš nič! Jaz dejansko nimam več slabe vesti, ko se poleti uležem na vsako ravno površino, vaservaga style, berem knjige in na sprehod hodim zgolj in samo takrat, ko zmanjka piva in prigrizkov. In tega mi več sram priznati. In ko mimo mene teče folk v pajkicah in se počuti vzvišeno, ker nekaj počne zase, jim lahko rečem samo to: bitch, please! Tudi jaz počnem nekaj zase. Polnim si baterije, praznim si glavo in fucking uživam v tem, da ne počnem nič. In ko se nekateri še dejansko ufuravajo, da bojo na morju počeli kaj koristnega, sem jaz že zdavnaj ugotovila, da mi ni treba početi nič, kar mi ne sede. Vsem morskim športnikom pa en velik respect, še večji respect pa vašim pajkicam za nadure.

Ja, stvari se spreminjajo. Ščurke v sobah so zamenjale dišeče rjuhe, kaktuse pa dejanski varnostni sistemi, ki jih ne moreš izruvati iz tal. Ali pa stopiti nanje in jih pomendrati. Pa zato še ni treba imeti slabe vesti. Prepričana sem, da bom še kdaj stopila na kakšno čudno žival, ali pa spala v kakšni čudni sobi, upam samo, da ne spet s kakšno gospo, ki sem ji ukradla spanec in nekaj minut življenja. Ne bom pa se več stiskala v majhnih šotorih, nad glampingom pa tudi nisem preveč navdušena, ker sem pač… Too old for this shit. #samopovem