80's Kid

Vrnil se je film »It« in z njim tudi travme iz mojega ranega otroštva. In ne samo mojega. Prepričana sem, da je zdaj ena cela generacija, ki doživlja stres in panične napade ob sami misli, da se je klovn Pennywise, ki nas je strašil v otroštvu, spet vrnil na filmska platna. Ravno zadnjič smo se med druženjem s prijatelji iste generacije spominjali vseh strahov, ki smo jih doživljali ob gledanju nadaljevanke, seveda so nas takrat starši malo manj uspešno nadzirali, kar jim zdaj tudi malce zamerim, in ugotovili, da smo vsi razvili določene tike ob gledanju nečesa, kar nam sploh ne bi smeli pustili gledati. Moja sestra recimo, si ne upa zaspati, ne da bi roke skrila pod odejo, ker jo je strah, da ji bo klovn odgriznil prste. Jaz recimo ne smem biti v bližini kakšne rojstnodnevne zabave za otroke, kjer je kakršnakoli možnost, da bo na njej nastopal klovn. Zdaj mi je tudi jasno, zakaj so cirkusi, ki so bili tako popularni v mojem otroštvu, nehali obiskovati Slovenijo. In če mislite, da je to zaradi Društva proti mučenju živali, ki je nenehno protestiralo zaradi slonov in levov, ki so bili primorani izvajati cirkuške trike, se močno motite. Nehali so prihajati k nam zaradi ene cele generacije, ki se panično boji klovnov. Edini klovn, ki nam ga je celo nekako (sicer še zdaj ne razumem, kako) uspelo sprejeti, je bil McDonald'sov klovn, in res kapo dol the MocDonald's guyju, ki si je za svojo maskoto drznil uporabiti najhujši strah generacije otrok rojenih v 80-ih in 90-ih letih. The man's got balls. In ker so se ustvarjalci filma morda ustrašili, da jim ni uspelo dovolj zafurati samo ene generacije, so se zdaj odločili, da zafurajo še eno. Stephen King je moji generaciji dolžan vsaj deset ur psihoterapije, kaj bo pa z naslednjo bomo pa še videli. Jaz pravim, da nič dobrega.

Drugače sem že kar nekaj let velika fanica nadaljevanke »American Horror Story«, ko pa sem letos pogledala trailer in videla, da bojo tudi tam nastopali klovni, sem si lahko samo še premislila. Rane očitno še niso dovolj zaceljene. Ko pa mi na facebooku vn vrže napovednik za »It«, sem pa zelo blizu tega, da telefon vržem na tla in se skrijem pod odejo, ali pa nekaj ur binge gledam Friendse ali kaj podobnega, da si malce opomorem. »It« pa ni bila edina nebuloza, ki so nam jo straši pustili gledati v zgodnjih 90-ih letih. Tukaj je bila še tista bizarna nadaljevanka »Twin Peaks«, ki smo jo celo gledali skupaj s starši in na družinskih obiskih, dokler nismo ugotovili, da pa to morda ni primerno za otroke, in da je David Lynch malce usekan. Po moje so Beverly Hills in podobne lahkotne najstniške zadeve začeli snemati zgolj zato, da naredijo en damage control za generacijo, ki je pretrpela marsikaj.

Smo pa zato zdaj morda malo bolj utrjeni. Meni so filmi tipa »Final Destination« mala malica, ker ni nič bolj groznega od morilskega klovna, ki pobija otroke. »Final Destination«, ki mi sicer ni posebno grozen, pa me je naučil nečesa zelo pomembnega; predvideti možnost smrti na vsakem koraku. Ravno včeraj, ko sem se spravila sušiti lase, sem na tleh poleg umivalnika zagledala vedro, v katerem sem namakala srajčko in v glavi so se mi odvrtele vse možnosti nenadne smrti. Lahko bi mi morda spodrsnilo, s fenom v roki bi se opotekla naravnost do vedra, stopila v vodo in umrla zaradi električnega toka. There you go. Mi smo generacija samih praktičnih stvari. Ne hodimo v cirkuse in predvidevamo, da nas smrt čaka na vsakem koraku. Seveda sem se pa tudi naučila balansirati, zato zdaj po vsaki grozljivki pogledam še eno komedijo, da nevtraliziram grozo. Kaj naj rečem, you live you learn. Smo pač generacija, ki se je naučila spopadati s svojimi strahovi. In še en fun fact, edina punca v naši družbi, ki ni gledala nadaljevanke »It« je zdaj srečno poročena in je mati treh otrok. Ostali pa smo samo napsihirani. Samo povem.

Niso bili pa samo filmi in nadaljevanke tiste, ki so uničile našo generacijo. Upam, da se še spomnite spolno konfuznih glasbenikov, kot so Boy George in Cher ter seveda Michaela Jacksona, ki ni bil samo spolno konfuzen, ampak tudi rasno konfuzen. Kako naj ima otrok normalno otroštvo v času, ko so moški nosili ličila in si puščali lase, ženske pa so bile možače s visokimi pričeskami, ki jim nobene vremenske razmere niso prišle do živega, nosile so podlage za ramena in moške kostime, poleg vsega pa smo bili priča moškemu, ki je pred našimi očmi spreminjal barvo. In zdaj moja mati obsoja Justina Bieberja, ker je čisto potetoviran. Tatuji so namanjši problem, svojemu otroku razloži, kaj za vraga se je dogajalo v 80-ih! Jaz mislim, da smo še dobri, glede na vse, kar smo videli in doživeli v tistih dveh desetletjih.

Vse pa ni bilo tako zelo negativno. V naših časih smo se po svetu sprehajali sproščeno, ker, kot pravi moja mama: »takrat še ni bilo pedofilov in psihopatov.« Domov smo se pritepli samo takrat, ko smo bili lačni, zaupali smo ljudem, ki so nam na ulici ponudili liziko – še en fun fact- na dvorišču, kamor sem se hodila igrat, je dejansko živel model, ki je vsake toliko po travniku »posadil« lizike in mi otroci smo jih z največjim veseljem iskali in se ure in ure sladkali, ne da bi kdo od naših staršev pomislil, da je s temi lizikami karkoli narobe. In res ni bilo nič narobe. Si predstavljate, da bi zdaj popoln tujec vašem otroku ponudil liziko, ki se skriva nekje sredi travnika? Model bi v roku 10 min pristal na psihiatriji, v Slovenskih novicah in v zaporu. Mi pa se ga spominjamo po tem, ker nam je s svojimi lizikami polepšal otroštvo.

Ja, to so bili bolj preprosti časi, kljub čudnim nadaljevankam in sumljivim glasbenim vzornikom, smo se imeli res lepo. To je bila generacija, v kateri nismo bili vsi zmagovalci in smo športali zato, da bi zmagali, za razliko od novih generacij, kjer se več ne igra na točke in vsak lahko postane, kar si želi. Ne, mi smo vedeli, kaj lahko in česa ne zmoremo, in s tem ni bilo čisto nič narobe. Preživeli smo brez pire in z glutenom, in čeprav imamo zdaj hudo averzijo do klovnov, mislim, da smo turn out just fine. #samopovem