Konec začetka

Prejšnji teden po službi sem se opravila na manjšo after work turnejo po centru, aka »kako se napiti že ob petih popoldan ne da bi ti bilo nerodno, ker je večina folka počela enako.« Seveda za ta dogodek obstaja tudi nek utečen vrstni red, ki v naših krogih izgleda nekako tako: kava, odprta kuhna, saj ni priporočljivo piti na prazen želodec, potem pa nekaj pijač v standardnem lokalu v centru, in potem, ko ti postane že nerodno, ker si v istem lokalu naročil že nekaj rund, zadnjo rundo ali dve spiješ v nekem drugem lokalu. Legit plan. In ko smo tako sedeli v tistem zadnjem lokalu in se pretvarjali, da je to naša prva pijača (sploh nismo bili očitni), slišimo družbico, ki sedi blizu nas (tudi oni sploh niso bilo očitni), kako se menijo, da grejo zdaj še nekaj pojest. In pade pogovor o vrstnem redu. Očitno je ta družba počela iste stvari kot mi, samo da so oni ubrali drug vrstni red in to me je spomnilo na dejstvo, da tudi pri dejtanju obstaja nek utečen vrstni red, saj veste, prvi zmenek, pijačke, spoznavanje, intimno spoznavanje (ker je ta blog nothing if not classy, se bom tako tudi izražala), itd, itd… Pa vendar se ta vrstni red lahko včasih obrne na glavo.

Začnimo z anekdoto iz srednješolskih klopi (again, ampak vse dobre anekdote nekako segajo v davno preteklost, treba bo delati na novih, samo povem). V razredu je bila neka sošolka, ki je bila, pa recimo, da je bila bolj zadržana od ostalih. V tretjem letniku je spoznala fanta in seveda nas je vse zanimalo, kaj počneta, kako se stvari razvijajo, sočne podrobnosti, itak, to nas je najbolj zanimalo, ona pa je razlagala o dolgih sprehodih, držanju za roke in sem in tja kakšnem poljubu. In to po enem letu zveze. Seveda smo bile ostale sošolke malce šokirane, pa ne zato, ker bi bile tako zelo bolj izkušene od nje, samo ta vrstni red je bil pri nas nekaterih, ok, bodimo iskreni, večini, malce drugačen. Pri nas je to izgledalo nekako tako: greš ven, spoznaš simpatičnega fanta, po parih besedah se z njim malo stiskaš (nič resnega, stiskanje je takrat res pomenilo samo stiskanje, ne pozabite, ta blog je classy), potem se vprašata po imenu, si morda izmenjata številki in šele potem gresta na pijačo oziroma proper zmenek, na kateri običajno dojameš, da si bila v petek res pijana in da ti ta tip sploh ni všeč. Kaj naj rečem, nisem ponosna na to, ampak tako je bilo. In potem skoraj padeš s stola, ko ti sošolka govori o svoji zvezi, ki je, roko na srce, takšna kot bi v tako rosnih letih tudi morala biti.

In če ste mislili, da so bili časi že takrat divji, sploh kar se tiče spoznavanja ljudi in dejtanja, je zdaj vse skupaj še veliko hitreje. Vsi bi imeli vse in to takoj. Zgodilo se mi je že, da me je tip že po parih minutah pogovora povabil k sebi domov na stiskanje (no, zdaj pa stiskanje ne pomeni samo stiskanja, saj razumete) in ko sem ga zavrnila je bila njegova reakcija: NEXT! In že je iskal naslednjo žrtev. No, saj s tem ni nič narobe, kakor komu paše, ampak vseeno se mi zdi, da s prehitrim tempom včasih tudi kaj zamudimo. Konec koncev je tista sošolka iz srednje s tistim fantom preživela kar nekaj časa, držala sta se za roke, hodila sta na dolge sprehode po parku in se imela čisto fajn, nam pa so ostali awkward zmenki s tipi, ki se jih včasih niti nismo spomnile. In v večini primerov je bilo še dobro, da se jih nismo spomnile.

Sem pa razmišljala, kako te zadeve potekajo zdaj, pri mlajših generacijah, če se že nam vedno nekaj mudi, in kot zanalašč sem bila ravno pred kratkim priča edinstvenemu dogodku, pravem reality showu, ki se je odvijal pred mojimi očmi. Predstavljajte si to: na eni strani štirje mladi fantje, starost približno 17 let, na drugi strani pa šest punc enakih let. Vidim, da se malo čekirajo in razmišljam, kaj so bo izcimilo iz te situacije. V eno roko si vzamem pivo, v drugi že držim smoki in opazujem dogajanje. Tipi itak uletijo do punc, glasni, naplejani, klasika, punce se smejijo, hormoni so v zraku, en hormon ti prileti v oko, zagrabi te nostalgija, potem pa se tipi umaknejo in čakajo na naslednji korak s strani punc. Smooth, si mislim, žoga je zdaj v rokah punc (mislim, da so pri puncah pustili dejansko žogo, ki bi jo potem morale vrniti, skratka, metaforična in čisto prava žoga je bila v rokah punc). Fantje medtem ležerno počivajo, pogovarjajo se o čisto neki tretji punci, ki je po mnenju enega od fantov »čist huda riba«, ostali trije jo čekirajo na instagramu, meni pa postaja že malce dolgčas. Potem pa… Uletijo punce. Aha, ok, zdej bo postalo zanimivo, zdaj bo akcija, kako se bojo poparčkali, kaj se bo zgodilo, postajam neučakana, konec koncev rabim material za svoj naslednji blog »Dejtanje – nekoč in zdaj«, in kaj se zgodi? Nič. Radio silence. I'm holding my beer and I'm bored. Dolgočasen pogovor. Nezainteresiranost s strani fantov (očitno jih je una druga riba z instragrama čisto zmedla), nekdo vpraša, če ima kdo kaj za pit, odgovor je, da samo vodo, in to je to. Prepričana pa sem, če bi bila v igri flaša vodke, bi se pred mano odvila čisto prava epizoda Big Brotherja, tako pa sem razočarano ugotovila, da materiala za naslednjo objavo žal nimam.

Sem pa ugotovila, da nek vrstni red še vedno obstaja, tudi pri mlajši generaciji. Nerodno spoznavanje, takojšnje čekiranje profilov na facebooku, čakanje na prvi korak. In čeprav sem bila nad tistim prizorom mlajše generacije malce razočarana, se zavedam, da se tudi pri nas, malce starejši generaciji, ni kaj veliko spremenilo. Nerodno spoznavanje, takojšnje čekiranje profilov na facebooku, čakanje na prvi korak. Razen, ko je v igri flaša vodke. In to velja za vse generacije. #SamoPovem     

  

    

  

Ekonomija ljubezni

Ko se lotiš pisanja o tako kompleksni stvari, kot je ljubezen, ugotoviš, da je morda najlažje to, da na zadevo pogledaš iz različnih zornih kotov. Ljubezen tako morda lahko primerjaš s pravljicami, lahko se je lotiš z geografskega vidika (mimogrede, lep pozdrav v Jemen), lahko pa se celo lotiš neznanega teritorija, kot je nogomet. In ko smo že pri nogometu, ravno zadnjič me je kolega vprašal, če zdaj končno vem, kaj je ofsajd. Ne, še vedno ne vem, kaj je ofsajd, in če ste mislili, da je nogomet moja šibka točka, naj vas razveselim in povem, da se bom tokrat ljubezni lotila z meni še bolj nerazumljivega področja, in sicer matematike. Drzna poteza, boste rekli tisti, ki me dobro poznate, morda so se vsa tista leta inštrukcij obrestovala, si morda mislite. No, niso se. Iskreno opravičilo staršem, ki so vlagali v nekaj, kar se jim ni obrestovalo. Še vedno mi ni jasno, zakaj bi nekdo v enačbo nametal črke in številke, še vedno se čisto zmedem, ko mi nekdo razlaga, da je nekaj pod tem in tistim kotom, vendar pa živim srečno in kakovostno življenje tudi brez tega, da vem, kaj je asimptota (#wtfisasimptota?!).

Spomnim se, ko sva se s sošolko v gimnaziji prebijali skozi še eno uro matematike, si prepisovali enačbo s table in ugotovili, da nama ni jasno, kaj naj bi bila tista zadnja črka. »Ti, a ti vidiš, kaj je tisto na koncu, a je c ali d?« me vpraša ona. »Joj, ne vem, meni zgleda bolj kot a« odgovorim jaz. Končno se ena od naju opogumi in profesorico vpraša, za katero črko gre, tam na koncu enačbe. Gospa profesor odgovori: »Tisto na koncu je 8.« Fail. Še isti dan sva poklicali okulista in se naročili za pregled vida. Ko sva končno dobili pravo dioptrijo in se matematike lotili z bolj jasnim vidom, sva ugotovili, da problem ni v vidu, ampak v tem, da nama matematika enostavno ne leži, a kljub temu sem se odločila, da bom drzna in tokrat na ljubezen in zveze pogledala z matematičnega vidika. In rezultat bo morda a, c ali pa 8. Samo povem.

Če na ljubezen pogledamo z ekonomskega vidika, lahko rečemo, da gre za razmerje med ponudbo in povpraševanjem. Vsaj tako trdi moj prijatelj, ko se zapleteva v ljubezenske debate, in čeprav ga nikoli nisem čisto dobro razumela, se mi zdi, da ima morda prav. Ljudje smo konec koncev nek produkt na trgu dejtanja in vse je odvisno od ponudbe in povpraševanja. Še preden pa pride do povpraševanja, moramo ponudbo nekako tržiti. Tukaj nastopi oglaševanje. Dandanes so možnosti samo promocije neskončne. Lahko se oglašujemo na facebooku, instagramu, lahko se prijavimo na spletno stran za zmenke, naredimo selfije z vseh možnih kotov (matematična referenca, dobro mi gre, I got this!) in se na tak način promoviramo. Mislim pa, da si nekateri ljudje tisti dobri stari pregovor »dobro se samo hvali« morda razlagajo malce preveč dobesedno, saj se nekateri resnično radi sami hvalijo, ampak ok, časi so težki, produkt pa je treba kar se da dobro iztržiti. Če pa vam samo promocija ravno ne diši, lahko vedno prosite svoje prijatelje, da za vas pri svojih samskih prijateljih založijo kakšno dobro besedo, oziroma svoj oglasni prostor pri njih kar zakupite. In če vam gre ekstra slabo, predlagam kar zakup promocije za nedoločen čas, oziroma vsaj do takrat, ko bo trg malce bolj stabilen, ali pa do zvišanja vrednosti osebnih delnic. Promocija pa postane resnično tvegana takrat, ko zalotite svojo mamo ali očeta, ko tvojo sliko, ki jo ima v denarnici že sto let, kaže random ljudem, in na kateri si po možnosti stara 18 let, ker bodimo realni, to je že primer false advertisinga, in tista frizura, ki jo imaš na sliki, ti res ne dela uslug.

In če gremo zdaj še na ponudbo. Bodimo realni, tudi ponudba se z leti zmanjšuje, če ne celo izgublja na kvaliteti. Ko si mlajši, je na trgu veliko več ljudi, ki bi ti ustrezali, vendar te to takrat niti ne zanima. Nihče noče biti v resni zvezi, ko pa je še toliko stvari, ki bi jih lahko počel, krajev, ki bi jih lahko videl in produktov, ki bi jih lahko stestiral. In potem se ponudba zmanjša. Tukaj pa grejo ljudje lahko v dve skrajnosti. Nekatere zagrabi panika in pograbijo še zadnjega človeka, ki je še prost, nekateri pa začnejo komplicirati in si postavijo morda malce nerealne cilje. Poznam ljudi, ki so morebitne partnerje skenslali na podlagi najbolj čudnih stvari, kot so predolgi prsti na nogah, piskajoč smeh, ki je mejil na zvok hijene (guilty as charged) in druge bizarne stvari, ki so morda samo znak, da ti morda enostavno ni do zveze. In s tem ni nič narobe. Če je korelacija med ponudbo in povpraševanjem še vedno pozitivna, se ti ni treba ničesar bati.

In za konec še ena stvar, ki me že od nekdaj muči. Tisti presneti plusi in minusi. Ok, vem, da sta plus in plus skupaj plus. Jaz si to predstavljam tako: spoznata se dva človeka, ki sta oba odprta za zvezo (torej sta oba plus) in seveda se razmerje izide, ker sta oba že v štartu vedla, da sta za. Potem sta tukaj plus in minus, ki tvorita minus. Tukaj gre torej za dva, ki nista kompatibilna. Eden je odprt za zvezo, drugi pa ni, torej se zveza v tem primeru ne izide. Jasno. Zaenkrat mi je zadeva čisto logična. Ampak, zakaj hudiča potem dva minusa tvorita plus? Kaj, si oba čez noč premislita in se odločita, da sta oba za? Simultano? Ali pa obema matematika res ne leži in ravno zaradi tega privlačita? A girl can hope. Vam je zdaj jasno, zakaj mi matematika ni jasna?

Morda mi nekatere stvari res ne ležijo, vem pa to, da par pomeni dvoje stvari, oziroma dva človeka. In vem, da je idealno, če se to preprosto matematično načelo upošteva, vendar pa nekateri očitno ne znajo šteti. In če je to jasno meni, potem tu ne vidim težav. Vem pa tudi to, da se razmerje izide le takrat, ko daš od sebe 100%. Lahko pa ste kot fuzbalerji in date od sebe 110%. To je šele pravi cilj. To je pravi trud. Bodite torej kot fuzbalerji in resnično dajte vse od sebe. Upam, da se vam izide. #SamoPovem   

Plaža 2016

Čeprav trenutno mogoče še ni videti znakov bližajočega se poletja, in ja, vem, da je dva tedna nazaj še snežilo, počasi lahko nehate pisati o tem na facebooku, we got it, been there, took a photo, in morda se vam današnja debata o tej temi zdi preveč optimistična, a naj vam povem, da so se priprave na poletje in plažo pri marsikomu že zdavnaj začele. In, ne, tokratna tema ni posvečena lepotnim namigom za predstavnice nežnejšega spola (mogoče bi celo bila, če bi imela kakšnega sponzorja, recimo kakšen popust za depilacijo, solarij… just sayin'), gre bolj za amatersko antropološko raziskavo o tem, kakšen odnos imamo ženske in moški do lepote, priprav na čas, ko se moramo malce bolj razgaliti in kako so se vloge v tem vprašanju morda celo malce preveč poenotile. Čaka pa vas tudi osebno izpovedna odisejada »one woman's journey to summer«, zgodba, ki temelji na resničnih dogodkih. Pa začnimo kar s tem.

Zavedam se, da je poletje pred vrati, da bi morala biti bolj aktivna (kar me ni preprečilo, da sem danes fizično aktivnost zamenjala z dolgim popoldanskim spancem) in spet se soočam s problemom, ki me doleti čisto vsako leto. Pred čisto vsakim poletjem se namreč malce zredim. Sabotaža matere narave, vam povem. Če pogledamo recimo december, me boste našli v top formi, čeprav nič posebnega ne počnem, in vse to gre v nič, ker je na meni sedem slojev oblačil, šal, rokavice, kapa, in vse kar lahko naredim je to, da se februarja kar se da razgalim za maškare, ker je to edina šansa, da moja top forma pride do izraza (slutty pustni kostum, obožujem te). Potem pa sledi pomlad, ko imam občutek, da sem še vedno v prednosti, ves čas si ponavljam sveto mantro »you got this«, ko boš v kopalkah pila pivo, bo vse ok, čeprav me zdaj optimizem počasi zapušča. Zaslišim Venero, ki se mi posmehuje, in potem zadnji udarec junija, ko grem v poletni šoping in ugotovim, da mi moja številka ni več prav. Prodajalka me vpraša, če je bilo katero od oblačil v redu, jaz pa s solzami v očeh rečem: »Ne, malce sem se zredila.« Dobra novica pa je ta, da so mi hlače, ki sem jih kupila lani poleti, še vedno prav. Samo povem.

Verjetno pa nisem edina, ki jo vsaj malce zagrabi panika pred poletjem, in glede na oglase na fitnes centri in revijah, se tudi moški že intenzivno pripravljajo na plažo 2016. Zadnjič sem bila na Šmarni gori (tale »zadnjič« je mogoče preveč ohlapen izraz, ampak prisežem, da sem bila decembra, ko sem bila še v top formi, mam fotko, poslala sem par sms-ov, vse je dokumentirano) in tam zagledala fanta in punco, tak zelo tipičen ljubljanski parček (ljubljanski parček = fant in punca, običajno sveže zaljubljena, povsod hodita skupaj, naredita veliko selfijev, vsaj en kos oblačila se jima barvno, ali kako drugače ujema), ki sta nadvse navdušeno debatirala o zdravi prehrani. No, debatiral je bolj ali manj on, ona pa ga je zatopljeno poslušala, medtem ko ji je on razlagal, kako ostane v takšni top formi, koliko kalorij ima indijski orešček in koliko trebušnjakov naredi zjutraj, ko se zbudi. Jaz pa sem s čikom v roki (zdrave navade zdravih ljudi) razmišljala, da bi raje naredila samomor, kot hodila s tipom, ki bi mi preštel vsak čevap, ki ga pojem, in porušil moje prepričanje o tem, da je pivo v bistvu zdravo. Ampak to each his own, al kako že pravijo.

Vendar pa prej kot slej naletiš na tipa, ki morda malce preveč da na svoj videz. Meni se je to zgodilo pred leti, ko sem bila na zmenku (tudi to je bilo dokumentirano, mam dokaze, tip ni bil namišljen) in mi je ta fant začel razlagati o svojih pedikurah, manikurah in depiliranju. Na prvi pogled je bil tak možat, robusten, »obranil te bom pred rusko mafijo« tip človeka, potem pa sva si eno uro izmenjavala namige za negovan videz in kontakte kozmetičark. Občudoval je moje lase in čevlje, jaz pa sem ugotovila, da medtem, ko so ene stvari po treh pivih boljše, ene pač niso. Ok, malce pretiravam, ampak priznati pa moram, da sem se še dva dni po zmenku spraševala, ali je fant res samo izredno urejen, ali pa morda istospolno usmerjen. No, naslednjega zmenka ni bilo in tega podatka žal nimam. Sorry.

Vendar pa ni več tistega stereotipa, da smo samo ženske tiste, ki se preveč obremenjujemo s svojim videzom, tudi moški so začeli slediti modnim smernicam, včasih celo do te mere, da je zaskrbljujoče. Jaz osebno krivim Davida Beckhama in njegovo metroseksualnost. Včasih je bil nogomet malce bolj surov, nogometaši so bili veliko manj urejeni in manj podobni svojim partnerkam, njihove majice so bile prepojene s krvjo in znojem, zdaj pa je vsak las na svojem mestu, ko je tekme konec verjetno še vedno vsi dišijo po parfumu, in ne me narobe razumet, lepo je, da so moški malce bolj negovani, vendar pa ima vse svoje meje. Ko svojega partnerja zalotiš, da ima v kopalnici več kozmetike kot ti, ko ima v denarnici kartico s popustom za obisk kozmetičarke, je morda čas, da poiščete drugega fanta. In isto velja zanj.

Kakorkoli že, poletje se bliža, upam, da vam grejo priprave bolje od rok kot meni, zagotovo vam odsvetujem nakup stenskega ogledala in ne glede na to, kakšni ste videti, vedno se bo našel nekdo, ki vas bo občudoval. Kot sem nekoč napisala na FB statusu: »Poletje se uradno začne šele takrat, ko se ti prvi random tip iz avta zadere: Đes maco!«. Hvala ti, random tip iz avta, zaradi tebe so poletja lepša, moja samozavest pa v top formi. #SamoPovem

  

Princ na čakanju

S kolegico sediva na kavi v centru. Mimo pridrvi zelo privlačna gospa srednjih let in nekje po poti izgubi čevelj. Ker je videti malce raztresena, čevlja nikakor ne more natakniti nazaj na nogo. Vidim, da jo opazujeta starejša gospoda in pričakujem, da ji bo vsaj eden od njiju priskočil na pomoč. Ne, nihče ji ne priskoči na pomoč, gospoda se celo smejita in še naprej čisto sproščeno pijeta svoje pivo. Ne morem, da ne bi pomislila na tisto klasično zgodbo o Pepelki in njenem čeveljcu. In seveda se vprašam, kje je tisti princ, ko ga potrebuješ. Nekje v ozadju se zasliši elektronski glas, podoben tistemu, ki ga slišite na telefonskih odzivnikih: »Oprostite, vaš princ je na čakanju.« Ja, tvoj princ po vsej verjetnosti nekje pije pivo in se smeji tvoji nesreči, tako kot tista dva gospoda. In ker je gospa verjetno že zdavnaj obupala nad prijaznostjo moške populacije, si naposled le sama obuje čevelj in odhiti naprej.

Novodobne Pepelke so že navajene, da si morajo pomagati same, saj jim po vsej verjetnosti ne bo pomagal nihče. Ko izgubijo čevelj, si ga obujejo same. Ko jih ob polnoči ne pričaka steklena kočija v kateri sedi čudoviti princ, si pokličejo taksi, ki ga po vsej verjetnosti vozi sumljiv tip, ki si te malce neprimerno ogleduje. In ko ti nekdo ponudi jabolko, vanj nikakor ne ugrizneš, saj je moderna Pepelka zelo ekološko osveščena in bo prej preverila, ali je bilo jabolko špricano, in ali vsebuje GSO. Moderne Pepelke so torej navajene, da si pomagajo same in da se ne znajdejo v čudnih situacijah, zlasti takih, v katerih nastopajo sporna jabolka, sedem precej nizkih tipov, ali brezciljno tavanje po temačnem gozdu. Čeprav bi v tej situaciji pomoč s strani kakšnega princa prišla še kako prav. Samo povem.

Niso pa samo pravljice krive za izkrivljeno predstavo o romantiki in ljubezni. Ko smo bile punce še majhne, so nam kar naprej govorili, da nas nekje čaka krasen in nadvse čudovit princ, ki nas bo reševal iz najbolj random (zastrupitev, beganje po gozdovih, nesreče s kolovratom) in čudnih zagat. Ko pa smo odraščale, nas je v to prepričeval tudi Hollywood s svojimi filmi, v katerih ljubezen vedno premaga vse. Tudi najbolj nevrotična, zmedena in obupana dekleta (ki so včasih celo prostitutke), so vedno spoznala šarmantnega  tipa, ki je je uletel v ravno pravem času in osvojil njihova srca. V teh filmih so vedno prikazovali grandiozna izkazovanja ljubezni, neverjetne situacije, ki vodijo v srečne in dolgotrajne zveze in punce smo podzavestno vedno pričakovale, da bo to nekega dne doletelo tudi nas. Hodila boš po ulici, se spotaknila in skoraj padla na nos, ko bo iz kar nekje uletel visok, uglajen (in po možnosti tudi dobro situiran) moški, ki te bo ravno v pravem trenutku ujel v svoj objem. In seveda bosta živela srečno do konca svojih dni. Ja. Itak. Po vsej verjetnosti si boš zlomila nos, spraskala roko, in vsa nesrečna sedela nekje na nekem robniku, mimo tebe bojo pa hodili tipi v trenirkah, te fotkali in se ti smejali. In to seveda še objavili na družbenih omrežjih. V današnji časih, v katerih romantika ni samo mrtva, ampak je že zdavnaj pokopana in pozabljena, je očitno dovolj že to, da ima tip avto in te sem ter tja pelje na burek. In seveda ne pozabimo na slavni dick pic, ki je neizpodbiten izkaz novodobne ljubezni in romantike.

Pozabiti pa ne smemo tudi na glasbo, ki je prav tako izgubila nekaj svoje čutnosti in pravih emocij. Kar spomnite se na devetdeseta, ko je skoraj vsaka pesem vsebovala besedo »always«. Bon Jovi in Whitney Houston sta le ena od glasbenikov, ki so verjeli, da je ljubezen večna in v to smo verjeti tudi mi. Boy bendi so bili osladni, vendar so nam njihova preprosta besedila segla naravnost v naša najstniška srca. To so bili časi, ko si na koncertih na oder metal plišaste igrače, prepojene s solzami in upanjem, zdaj pa na oder letijo tangice vprašljive čistoče. In ko smo že pri tangicah, naj povem, da je romantika zavila s poti nekje v času, ko so glasbeniki nehali prepevati o ljubezni in začeli prepevati o ženskih zadnjicah. »Baby Got Back«, romantična oda posvečena temu delu ženskega telesa, je zagotovo krivec, da je glasba zašla v bolj čudne vode. Kmalu za tem je sledila še Sisqova himna »Thong Song«, zaradi katere smo bile ženske primorane nase navleči najbolj neudobno spodnje perilo ever, in če to še ni bilo dovolj, smo potem morale v teh tangicah še zamigati na »Back Dat Ass Up«, »Big Ole Butt« ter druge sumljive, a presenetljivo poskočne komade. In še vedno drži, da je »All About That Bass«. 

In za konec še nekaj o srečnih koncih. Vse otroške pravljice in vse romantične komedije se seveda srečno končajo. Pride princ in te reši, tisti fant, ki pred enim letom sploh ni vedel, da obstajaš, ti zdaj poje pod oknom, in tudi ženske nekako pričakujemo, da nas, kljub vsemu, na koncu čaka nekaj lepega (in ne, ne mislim na dick pic). Smola pa je to, da je že sam izraz »happy ending« dobil čisto drug pomen (zahvala gre azijskim prostitutkam, brez zamere, dame) in to ni ta happy ending, ki smo ga ženske imele v mislih. Realnost pa je ta, da je dandanes srečen konec že to, ko po koncu zveze z infekcijske klinike dobiš potrdilo, da nimaš klamidije.

In kje je princ? Princ je v Jemnu. Princ je na čakanju. Princ s kolegi pije pivo in se smeji ženskam, ki izgubijo čevelj. Dobra novica pa je ta, da nas tangice ne žulijo več, da jemo samo ekološko pridelana jabolka znanega porekla, da si znamo tudi same obuti čeveljčke in da še naprej z veseljem gledamo romantične komedije, ker so nas le te naučile, da nikoli ne obupamo. #SamoPovem