Prenos podatkov - still loading...

Kot sem že posumila v prejšnji objavi, nam je v temi Prenos podatkov ostalo še kar nekaj prostora za debato in raziskovanje. Saj veste, kaj pravijo… Za vsako jezno žensko stoji zmeden moški, ki nima pojma, kaj je spet naredil narobe. Zagotovo pa to vemo ženske in brez skrbi, da vas bomo na to tudi opozorile. Včasih uberemo direkten napad, včasih pa se zadeve lotimo subtilno, kljub temu, da nas je že dobra stara anekdota o siru izučila, da subtilni način ni vedno najboljši. Kakorkoli že, na temo moško-ženske komunikacije se da še veliko povedati in jaz sem se odločila, da stvari povem kar direktno. Za vsak slučaj. In da se moški ne boste počutili napadene (tistih pet, ki vas bere moj blog), sem tokrat luč usmerila tudi na nas ženske in naše sposobnosti komuniciranja, o katerih se tudi da kaj povedati.

V Evoluciji romantike sem že govorila o novodobnih trendih zapeljevanja, tokrat pa se lotimo telefonske in spletne komunikacije, brez katere dandanes preprosto ne gre. Zadnjič sem se namreč zalotila, da se z večimi različnimi osebami pogovarjam na petih različnih portalih, in kljub svoji neverjetni sposobnosti multitaskinga ugotovila, da nimam pojma, s kom sem se kaj zmenila, ali sem se sploh kaj zmenila in s strahom v duši upala, da kakšen nespodoben pogovor ni šel na napačen naslov oziroma portal. Svoji šefici pa človek res noče razlagati, zakaj ji je poslal sms z obširnim in podrobnim opisom svojih oblačil, oziroma pomanjkanju le teh, ko pa je bilo od tebe zahtevano samo mesečno poročilo. Totalen overshare. Zato pri multitaskingu, tej čudoviti sposobnosti, ki nam ga je ženskam dala mati narava, previdnost ni nikoli odveč. Saj vsi vemo, da ženske lahko hkrati tekstamo, kuhamo in si likamo lase, a kakšen žgečkljiv sms je vseeno vredno dvakrat prebrati in preveriti, komu ga pošiljamo.

Ampak takšne stvari se res rade zgodijo, zlasti če nisi pozoren ali če si malce pijan. In ko smo že pri pijanih nezgodah, zadnjič mi je kolega povedal, da je enkrat, ko je bilo že pozno in je že nekaj spil, neki punci poslal sms in ko je pogledal na telefon je mislil, da mu je odgovorila ter ji odpisal nazaj. Šele nekaj minut kasneje je ugotovil, da je videl lasten sms, tistega, ki ji ga je poslal malo prej, in v bistvu odgovoril samemu sebi. Tudi meni je že zgodil že kakšen drunk dial in ko sem naslednji dan pogledala na telefon, mi je bilo vedno malce neprijetno, pa ne samo zaradi obupnih pravopisnih napak, ampak predvsem zaradi slabe presoje treznosti, in večkrat sem pomislila, da bi morala obstajati kakšna aplikacija, ki bi preprečila vso komunikacijo po določeni uri. V telefon bi enostavno vtipkali uro, po kateri ne bi smeli imeti več dostopa do določenih oseb in če bi vseeno poskusili to osebo poklicati ali ji pisati (kar bi se vam ob treh zjutraj zagotovo zdelo čisto normalno in najboljša ideja ever) bi vam telefon recimo postavil kakšno vprašanje, na katerega malce opiti ne bi mogli odgovoriti. Recimo kakšno matematično enačbo (kar pri meni odpade tudi, kadar sem trezna) ali kakšno osebno opozorilo, ki ga ne bi mogli ignorirati (recimo: spomni se, kaj ti je zadnjič ta debil rekel). Veste kaj, ko bolje razmislim, bi bilo najbolje, če bi nam operater enostavno onemogočil vse nočne klice. Drugi dan bi bila naša vest čista, ulice pa morda malce prikrajšane za kakšen walk of shame. Samo povem.

Druga aplikacija, ki bi nam ženskam morda prišla prav, je PMS aplikacija. Saj veste, da smo v »tistih dnevih« ženske včasih morda bolj občutljive, živ dokaz za to je dejstvo, da se je nekdo (oseba želi ostati anonimna) zjokala ob sliki mroža, ki je praznoval rojstni dan. Pač nam včasih (pogosto) hormoni malce nagajajo in ko postane res hudo, so fantje običajno tisti, ki plačajo ceno našega notranjega neravnovesja. In takrat nobene rože in romantika ne zaležejo, ker ste ziher naredili nekaj narobe, da nam zdaj kupujete rože in ste kar naenkrat tako zelo prijazni. V naših glavah ste krivi, kljub pomanjkanju dokazov in racionalnim razlagam in takrat je morda bolje, da se komunikacija začasno prekine. Aplikacija bi vas preprosto in prijazno spomnila na to, da ta čas v mesecu ni primeren za resne pogovore (kar bi seveda tudi ignorirale in telefon po možnosti vrgle skozi okno, ker ta bedasti telefon res nima pojma), morda pa bi kakšnemu fantu rešila življenje.

In še ena stvar, ki nam je še dodatno zakomplicirala življenja, so ti presneti emojiji. Včasih smo punce dekodirale samo besede in stavke v sms-ih, ki smo jih dobile od fantov, zdaj pa se moramo ubadati še s slikovnim gradivom in te trapaste zadeve se neumorno množijo, gremlin style. Ok, vsi poznamo dobre stare smeškote, mežik, sad face in tiste res osnovne emojije, pol pa dobiš kakšno kumaro (ok, si predstavljam, kaj to pomeni), takšne in drugačne človečke, za katere ne veš, kaj naj bi predstavljali in morda tega tudi nočeš vedeti in če vajina telefona nista kompatibilna, pol kakšnega emojija sploh ne vidiš in to ti še dodatno oteži življenje, ker ne veš, ali se je v tistem zadnjem sporočilu hecal, ti pomežiknil ali poslal kumaro (in to, dragi moji, so res pomembne informacije). In potem pride do totalnega razpada sistema, ker ti je tip napisal »Živjo (smiley)« kar ni čisto isto kot »Živjo (wink)« Me zdaj razumete? To je čisto nova stopnja dekodiranja informacij, ki je nekateri še nismo čisto osvojili in se potem zanašamo na dobri stari LOL, tudi kadar je povsem nepotreben. In skoraj vedno je nepotreben.

Tudi prepiri so postali bizarni, ker se zalotiš, da nočeš biti preveč nesramna in vse stavke, tudi najbolj zlobne, zaključiš z emojijem, on pa počne isto. In pogovor potem izgleda nekako tako: on – danes me ne bo (smiley), ti- prav, kar se mene tiče, se sploh ne rabiva več dobiti (wink), on- ne bit jezna (wink, smiley), ti- res si kreten (wink), on- oprosti (wink, smiley, kumara). Človek očitno še za prepir potrebuje prav posebno knjižico z navodili.

Skratka, spet smo pri tistem, da se je včasih res bolje dobiti na štiri oči, ali enostavno poklicati, da bi se izognili vsej tej nepotrebni zmedi. Keep it old style. #SamoPovem #LOL

Prenos podatkov

Tokrat bom govorila o temi, ki je že od nekdaj pereč problem v medsebojnih odnosih. Naj vas razočaram že kar na začetku in povem, da tudi tokrat do odgovorov po vsej verjetnosti ne bomo prišli, kajti gre za zadevo, ki je tako delikatna in nerešljiva, da kljub temu, da so na to temo bile napisane številčne knjige, sklicani marsikateri ženski večeri, včasih najeti celo psihologi in detektivi, a ji resnici nihče nikoli ni prišel do dna. Govorila bom namreč o moško-ženski komunikaciji, o pomanjkanju le te in o prenosu podatkov, ki se v vsako glavo očitno naložijo povsem drugače. In mislim, da bo tudi tokrat potrebno nadaljevanje ali morda celo trilogija, saj zadevi enostavno ne pridem do dna. 

Naj začnem z anekdoto, ki sem jo slišala pred kratkim in ki zelo preprosto, a hkrati zelo jasno, podpre dejstvo, da moški in ženske stvari vidimo in slišimo na dva, čisto drugačna načina. Fant je namreč neko punco vprašal, kaj naj kupi v trgovini (zgodba se začne preprosto, le kaj bi tukaj lahko šlo narobe, se sprašujete). Punca je naštela nekaj stvari, vmes pa je izpostavila, da je sira le še toliko (da si boste lažje predstavljali, ko je omenila sir, je uporabila roko, in sicer je s palcem in kazalcem nakazala, da je tega sira res še zelo malo, saj štekate). Ko se je fant vrnil iz trgovine, je punca vsa začudena ugotovila, da sira ni kupil. Ko ga je vprašala, zakaj ni kupil sira, ji je suvereno odgovoril: »Saj si rekla, da imava sir.« Kot ženski se mi je zgodba zdela precej hecna, nikakor pa ne neverjetna, saj se mi kar zdelo, da je prišlo do napačnega prenosa podatkov. Fant je namreč razumel, da sir še imata in da ga ni potrebno kupiti. Itak. Preprosto in logično razmišljanje.

Ker pa sem po duši psiholog, sem se odločila, da to hipotezo tudi še dodatno potrdim. Zgodbo sem opisala še enemu fantu in ga vprašala, kaj bi storil on, in seveda je tudi ta fant odgovoril, da sira ne bi kupil, saj sem mu ravnokar povedala, da nekaj sira še je. Drage punce, nam je zgodba jasna, pozabljamo pa, da so moški precej preprosta bitja, ki stvari dojemajo dobesedno. Če hočeš, da fant nekaj kupi ali naredi, je največkrat treba to povedati kar direktno. Morda lahko opravite tudi terensko raziskavo in to anekdoto s sirom poskusite pri svojem partnerju. In če pravijo, da je v vinu resnica, je v siru očitno ni. Prepričana sem, da bo spet prišlo do kratkega stika v komunikaciji. Če pa vas partner preseneti in sir dejansko kupi, se z njim kar poročite.

Druga pereča zadeva, ki jo je nujno potrebno izpostaviti, je tako imenovana »časovna razlika«. Po vseh teh letih sem namreč ugotovila, da imamo ženske in moški drugačno percepcijo časa. Njegova »ena ura« za nas lahko v resnici pomeni, da gre za dve uri. Včasih celo za več. Pogosto pomislim, da živimo v dveh vzporednih vesoljih, kjer se čas pretaka povsem drugače. In verjetno se res. Kolikokrat se vam je že zgodilo, da vam je fant rekel, da se dobita čez eno uro, ki se je kar naenkrat spremenila v dve uri ali več? In kar je najhuje, fantje sploh ne veste, kaj vse smo punce v tisti uri storile, samo zato, da smo ga pričakale sveže in urejene. Z eno roko sesamo po tleh, z drugo si brijemo noge, multitasking doseže vrhunec, ko se zalotimo, da počnemo pet stvari hkrati, včasih vmes skočimo do trgovine, vse samo zato, da boste fantje preskrbljeni in zadovoljni. In čeprav, ko končno pridete, ali bolje rečeno, če sploh pridete, delujemo povsem nonšalantno, kot da smo se ravnokar zbudile iz popoldanskega lepotnega spanca, je resnica veliko bolj kompleksna. Prosimo vas le, da to cenite. Pokličite, če boste zamudili, ali če vas sploh ne bo, da nam ni treba hiteti (hitrostno britje nog je lahko resna zadeva), in da lahko vmes malce počivamo in na telefonu odigramo kakšen candy crush. Samo povem.

Poleg tega pa smo ženske tudi izredno občutljiva bitja, nagnjena k pretirani dramatizaciji in ko se nam ne javite, si v glavi rade predstavljamo najhujše možne scenarije, ki so se vam morebiti pripetili na poti do nas. Hude avtomobilske nesreče, morebitne ugrabitve, napade medvedov (to velja, če ste šli s prijatelji na Rožnik, ali pa tudi ne, v naših glavah je vse mogoče) in druge katastrofalne situacije, čeprav so nas izkušnje že izučile in globoko v sebi vemo, da ste samo pozabili na čas in da nekje na varnem pijete pivo. Vse kar prosimo je, da pošljete sms in se s tem izognete našemu besu in morebitni hospitalizaciji. Fantje, za vašo varnost gre, ne bodite leni!

In še ena stvar, ki ženske spravlja ob živce in ki je v resnici zelo preprosta. Poslušajte, ko vam povemo, da imamo frizerja ali da gremo v šoping. Ni hujšega kot to, da smo več ur sedele pri frizerki, se pobarvale in postrigle, naš dragi pa tega sploh ne opazi. In potem mu ves čas namiguješ, greš petkrat mimo njega, zapeljivo stresaš z lasmi, a brez učinka. Včasih pa učinek je, a napačen. Enkrat se mi je namreč zgodilo, da sem se postrigla za dobrih 20 cm, moj Mr. Big (saj se ga še spomnite iz prve objave) pa me je vprašal, če sem se pobarvala (nikoli nisem trdila, da je šlo za višek inteligence, a vseeno). Ne, nisem se pobarvala. Hvala pa, ker si opazil, da se je nekaj zgodilo na moji glavi. In če moj oče, ki je mimogrede barvno slep, čisto vsakič opazi, da sem se pobarvala, potem lahko to opazite tudi vi. Druga zgodba pa je to, kaj dobite, ko ga prosite, da vam kupi zeleno papriko (naj vam namignem, dobili boste rdečo papriko, ampak mu je oproščeno). Skratka, malo bolj pozorno nas poslušajte in se izognite prej omenjenim posledicam.

Kot sem predvidevala, tej zgodbi še kar ni konca in čisto možno je, da naslednjič nadaljujemo v istem duhu. Bi pa rada zaključila s tedensko mislijo gostujočega pisca, ki pravi: »Ne vem več, kateri odgovor je pravilen, ko te ženska vpraša: a moja rit zgleda velika v teh hlačah?« Jaz bi na to rekla, da je bolje, da si modro tiho, ali pa jo POSLUŠAJ, ko govori o svoji riti. #SamoPovem

Marjan in Venera

Ker je videti, da zime kar ne bo in ne bo konec in ker so verjetno tudi vas zadnji tedni dežja in mraza potisnili v čisto pravo depresijo, tako, ki ji ne pomagata niti pivo in xanax, sem se odločila, da bo moja objava tokrat bolj spomladansko obarvana. Na nebu so se danes namreč že pokazali prvi sončni žarki, debele zimske jakne so zamenjali svetli in bolj privlačni kosi oblačil, ljudje pa so videti manj samomorilsko in sem ter tja vidiš že kakšen nasmešek. Vendar pa se v tem času začne tudi čisto pravo obdobje prebujanja hormonov ter uradni začetek famoznega obdobja, ki mu pravim »Marjan Rožanc«. Tisti, ki me poznate, že zelo dobro veste, za kaj gre, marsikdo od vas je bil tudi priča temu vremenskemu fenomenu, ki se me vsake toliko poloti. Seveda se je ta fenomen polotil tudi vas, ni nujno, da spomladi, Marjan je namreč vseskozi prisoten, da pa bi izvedeli, o čem točno govorim, se moramo vrniti v preteklost, ko se je vse skupaj začelo in dobilo svoje ime.

Pred leti (točne številke ne bom omenjala) sva se s sošolko iz srednje šole začeli intenzivno pripravljati na maturo (beri: jaz sem bila sama doma, imeli sva dostop do alkoholnih pijač, bilo je nekaj zabav in nenapovedanih obiskov, knjige pa so bile ves čas v vidnem polju, da sva imeli občutek, da dejansko nekaj počneva v tej smeri). Ko je bila na vrsti slovenščina, sva ugotovili, da za branje knjige, ki je bila na maturi, enostavno nisva imeli več časa (beri: bili sva zmačkani). Poklicali sva nekaj ljudi, izkoristili nekaj vez in se dokopali do filma, posnetega po knjigi, ki je bila na maturi. Naj povem, da je šlo za knjigo Ljubezen, ki jo je napisal Marjan Rožanc. Naj vam povem tudi to, da je šlo za najdaljši dve uri mojega življenja, kljub temu, da sem pogledala že marsikateri DiCaprijev film (nočem reči, da so njegovi filmi dolgočasni, so pa ekstra dolgi).

Zunaj je že vse cvetelo, hormoni so divjali na polno, midve pa bili zaprti v sobi in sva bili primorani gledati zelo dolgočasen film. Po kakšni uri pa sva presenečeno ugotovili, da je igralec v filmu v bistvu zelo privlačen. Najprej sem do spoznanja prišla jaz, potem še prijateljica in zadnja ura filma ni bila več tako zelo naporna. Verjetno se vam za enkrat to še ne zdi nič kaj šokantnega, počakajte pa, da vam povem, da je bil ta noro seksi igralec v resnici čisto navaden tipček, precej bled in suhljat in imel je rdeče lase. Skratka, bil je fant, ki ni ustrezal nobenemu od najinih kriterijev in šele zvečer sva se zalotili, da nama je med gledanjem filma nekaj čudnega zabliskalo v glavi. Od takrat pojavu, ki je zelo podoben začasni neprištevnosti oziroma stanju po tistem tretjem pivu, pravim kar Marjan.

Marjan se lahko pojavi kadarkoli, ni časovno omejen, znan pa je po temu, da so ti kar naenkrat všeč skoraj vsi predstavniki nasprotnega spola. Morda je malce bolj omejen na pomlad in poletje, ko na ulicah in kavarnah srečuješ več ljudi, le ti pa so manj oblečeni in bolj nasmejani, ni pa nujno. Marjan je vseprisoten pojav, ki začasno zamegli um tudi najboljšim. Prvi znaki Marjana pa so tisti, ko se zalotiš, da ti je všeč skoraj vsak tip, ki ga vidiš na ulici. Kar naenkrat se začneš spraševati, kako je možno, da so povsod sami hudi tipi in kako to, da tega nisi prej opazila. Si bila preveč zatopljena v svoje misli? Preveč izbirčna? In ko pride do tega, je odgovor samo eden. Imaš Marjana.

V tem primeru so prijateljice (ki v tistem trenutku nimajo Marjana) ključnega pomena. Meni se je namreč že zgodilo, da sem nekega spomladanskega dne kar nekaj časa opazovala dva fanta, ki sta se mi zdela noro privlačna. To sem povedala tudi kolegici, ki je bila z mano in šele ko me je kolegica prijazno opozorila, da sta dotična fanta mladoletna in naj ju neham gledati, sem dojela, za kaj gre. Moj Marjan je šel tudi v drugo skrajnost, ko sem opazila hudo seksi tipa in ga pokazala sestri, ta pa je rekla, da gre za starejšega plešastega gospoda. Seveda je v mojem primeru treba upoštevati tudi dejstvo, da na daleč zelo slabo vidim in v javnosti ne maram nositi očal, in to, dragi moji, v kombinaciji z obdobjem Marjana, lahko vodi v katastrofo globalnih razsežnosti, kar potrjuje dejstvo, da sem nekoč na Tajskem več ur opazovala starejše Azijce pri igranju nogometa. Samo povem.

Obstaja pa še en fenomen, in sicer, ko opaziš, da si ti tisti, ki si ga nasprotni spol nenehno ogleduje. Moja draga kolegica pravi, da imaš takrat Venero v znaku. Seveda vsakdo od nas sem in tja komu ukrade pogled, ko pa opaziš, da se število pogledov pojavlja v večjem številu, pa je zelo možno, da je prišel tisti čas v letu, ko je tvoja privlačnost podvojena, zahvaljujoč planetarnim in lunarnim premikom. To je čas, ki ga je treba pošteno izkoristiti. Morda se lahko nasmehneš tistemu čednemu neznancu, ki ga vsak dan vidiš na avtobusu, ali pa več časa preživiš zunaj, in če se Marjan in Venera čisto slučajno prekrivata, lahko pride do magičnega trenutka. Tebi so vsi všeč, ti si všeč vsem, trenutek, o katerem lahko samo sanjamo. 

Mislim, da se pri meni Marjan že počasi pojavlja, za Venero pa nisem tako zelo prepričana. Zadnjič sem namreč stala pred prehodom za pešce in čakala na zeleno luč, ko sem s kotičkom očesa opazila, da si me neki fant zelo intenzivno ogleduje. Pomislila sem: »Ok, vem, da danes ekstra dobro izgledam, pa lase imam umite, samo res me ni treba tako očitno gledati. Spet ta Venera.« Potem pa mi je fant pristopil in ugotovila sem, da je šlo za sošolca iz gimnazije, ki ni bil prepričan, če sem ta prava in me je zato tako očitno gledal. Totalen fail.

Kakorkoli že, prihaja pomlad, z njo pa po možnosti tudi Marjan in Venera., ki sta v majhnih dozah zelo dobrodošla in priporočljiva. In ker pisca tedenskih misli še vedno iščem, vas tokrat zapuščam samo z novičko, da smo videli Wernerja, ki pa ni bil oblečen v belo. Bil pa je nasmejan. Itak. #SamoPovem

      

Evolucija romantike

Pred kakšnim letom sem iz čistega dolgčasa odprla profil na instagramu. Facebook mi je namreč postal že malce predvidljiv, slike hrane iz vseh zornih kotov in domačih ljubljenčkov pa že malce passé. Saj ne, da bi komot živela brez še enega družbenega omrežja, ampak zdelo se mi je precej zabavno in na začetku je tudi bilo. Objaviš kakšno fotko, malo pobrskaš po fotkah drugih ljudi in si s tem krajšaš čas. Potem pa sem naletela na fenomen, ki me je popolnoma presenetil. Ok, objaviš svojo fotko, pade nekaj lajkov, potem vidiš, da ti nekdo sledi, pogledaš njegov profil, tip izgleda simpatičen, mu slediš nazaj, še ti polajkaš njegove fotke in bum, dobiš zasebno sporočilo. Za enkrat je še vse pod kontrolo. Malce klepetaš, kdo si, kaj si, potem pa, nič hudega sluteča, dobiš fotko njegovega penisa. Ja, prav ste slišali. Slika penisa, za katero niste prosile, niti namignile niste v tej smeri, kar tako samozavestno prileti od nikoder, zraven pa sporočilo: »What do you think?« Ammm, I think I didn't ask you for a dick shot, ampak ok, zdaj je kar je, priznam, da mi je malce popestrilo dan. In to se ni zgodilo samo enkrat. Na eni točki bi lahko naredila kolaž vseh penisov, ki sem jih prejela. Morda bi si sledili od največjega do najmanjšega? Od najsvetlejšega do najtemnejšega? Z vsemi fotkami, ki sem jih dobila, bi lahko odprla manjšo porno stran.

Po tem fenomenu sem začela razmišljati o tem, kako se je flirtanje iz resničnega življenje preselilo na družbena omrežja in kaj si s tem dejansko sporočamo. V mojih časih, ki za današnje najstnike zagotovo izgledajo kot čisto prava kamena doba (če bi videli, kakšne telefone smo imeli včasih, bi jih dejansko zadela kap), smo stvari počeli drugače. Spomnim se, da sem, ko sem bila najstnica, dobivala še čisto prava ljubezenska pisma, ki, pazi to, niso bila natipkana, ampak so bila dejansko napisana na roko. Nekdo si je vzel čas, napisal pismo, šel na pošto in ti ga poslal. Zdaj od popolnih neznancev dobivam slike penisov. Zgodil se je čisto pravi tehnološki napredek na področju flirtanja. Sicer pravijo, da slika pove tisoč besed, v tem primeru pa mislim, da ti penisi niso tako zelo zgovorni. Ti pa nazorne fotografije zagotovo prihranijo čas pri spoznavanju potencialnih partnerjev. V svetu, ki se premika vse hitreje, so ti fantje očitno ugotovili, da ni vredno izgubljati časa. Tukaj imaš fotko, če ti je kul, se slišiva, če ne, fotko pošljem naprej. Dobra taktika, ni kaj.

Še huje kot gole fotke, za katere se človek mora dejansko potruditi, ujeti pravi kot, poiskati laskavo svetlobo, mogoče kakšno stvar obdelati v photoshopu (samo povem), pa so lajki, ki so višek lenobe. Ljubezenska pisma so zamenjale gole fotke, telefonski klici so se zreducirali na sms-e, potem pa je tukaj še opcija, da nekomu na družbenem omrežju preprosto stisneš en lajk. Seveda se razveseliš, ko vidiš, da nekdo, ki ti je morda všeč, všečka tvojo najnovejšo fotko, veselje pa te mine, ko s svojimi zalezovalskimi sposobnostmi ugotoviš, da je nekaj sekund pozneje všečkal še sliko svoje starejše sodelavke, sestre in kolegovega psa. Ja, vsake toliko naletiš tudi na kakšnega serijskega všečkarja, ki je na družbenih omrežjih stopničko nižje od spletnega ekshibicionista, ki v svoje delo vloži malce več truda. Še celo dobri stari booty calls so se zreducirali na minimum. Včasih si zadevo vsaj malce zakamufliral, v smislu: »a prideš do mene pogledat kak film?«, čeprav vsi vemo, da do gledanja filma nikoli sploh ni prišlo, ampak si se vsaj potrudil prodat neko zgodbo, imel si neko ozadje za svoje nespodobno povabilo, zdaj tudi tega ni več. Zdaj dobiš sliko penisa. Vzemi ali pusti. 

    

In ko že govorimo o evoluciji na področju flirtanja, mislim, da je pomembno omeniti še eno sposobnost, ki se je prav tako začela drastično razvijati. (Ne)namerno spletno zalezovanje. Ker smo dandanes vsi na vsaj enem spletnem portalu, do informacij ni preveč težko priti. Rabiš samo ime svoje simpatije in kar naenkrat se zalotiš, da si v manj kot pol ure izvedel, kam hodi ven, kaj je danes zjutraj jedel za zajtrk in kaj bo počel ta vikend. Ta sposobnost se je razvila že do te stopnje, da se bojo nove generacije že kar rojevale z genom za iskanje spletnih informacij o svojih simpatijah. Pozabite na slepič in modrostne zobe, rabimo gen za hitrejše in bolj učinkovito iskanje spletnih informacij. Če vprašate mene, bi že zdaj v življenjepis pod rubriko special skills lahko napisali: »Expert in online stalking«. Zakaj pa ne? Meni se zdi, da je to sposobnost, ki bi morala biti bolj cenjena, saj zahteva veliko časa, nenehnega usposabljanja, saj se tehnologija ves čas spreminja, potrpljenja in včasih znanja tujih jezikov. Če bi vedeli, koliko truda in dela lahko nekdo vloži v to, da vas vsakodnevno spremlja na spletu, bi se vam to zdelo sam vrhunec romantike.

V resnici pa mislim, da se je naša generacija znašla ravno nekje na prelomu evolucije romantike, in čeprav se ti zdi lepo, ko nekdo všečka tvoje objave ali pa ti pošlje kakšno nespodobno fotografijo, je vseeno še lepše, ko si nekdo vzame čas in te tudi kam povabi, odpre vrata in te pokliče, kar tako. Ni ga čez old school.

In še ena objava za konec. Moja pisateljica tedenskih misli je nenadoma dala odpoved. Pravi, da jo je premagal stres pred novimi objavami in da ni bila dovolj plačana (meni osebno se zdi plačilo v pivu kar dober deal) in zato vas tokrat puščam s slikovnim gradivom. Če pa se najde kakšen novi pisec tedenskih misli, pa naj se kar oglasi. Plačam pivo. #SamoPovem