Ampak?

Ko sem pred leti malce potovala naokrog, sem se zapletla v pogovor z nekim simpatičnim Kanadčanom. Beseda je med drugim nanesla tudi na to, kako se ljudje spoznavajo in kje najdejo partnerje. Povedal mi je namreč, da je pri njih čisto normalno, da ti fant pristopi na ulici ali pa v trgovini in te ogovori. To se mi je zdelo precej čudno, saj če te na našem koncu nekdo ogovori kar tako sredi ulice, po navadi sumiš, da gre za shizofrenijo ali potencialni fizični napad in z roko že preventivno posegaš za solzivcem, ki ga imaš za vsak slučaj v žepu. Sliši se paranoično, ampak žal ne poznam nobenega, ki bi svojega partnerja spoznal sredi ulice ali pa med nakupovanjem. Mogoče smo malce bolj zadržani ali pa je naš pristop enostavno drugačen. V vsakem primeru se včasih vprašam, kako se ljudje dan danes poparčkajo in katera taktika dejansko deluje pri spoznavanju morebitnih partnerjev? Zdaj sledi tisti Carrie Bradshaw moment, ko zasanjano pogledam v zrak in ne odgovorim na vprašanje, kar se po vsej verjetnosti zna zgoditi, ker glede na to, da sem še vedno samska, očitno še nisem našla prave taktike. Morda pa vas bojo zanimale taktike, ki se običajno najbolje obnesejo, čeprav ni nujno, da delujejo.

Seveda je najbolj klasična tista, ko ti morebitnega partnerja predstavijo prijatelji. Mislim, da se to v večini primerov tudi najbolje obnese. Prijatelj naj bi bil konec koncev tisti, ki mu najbolj zaupaš, ko gre za presojo, kdo bi ti ustrezal in kdo ne. Ok, sliši se preprosto in večina ljudi, ki jih poznam, je svojega partnerja spoznala preko skupnega prijatelja. Ker pa se krog tvojih prijateljev z leti manjša, se posledično krči tudi njihov krog samskih prijateljev, ki bi ti jih lahko predstavili, kar pomeni, da je včasih v zakup treba vzeti tudi kakšen »ampak«. Saj poznate tisto: »Je samski, simpatičen, visok, ampak…«. Ta »ampak« ni nujno neka zlovešča zadeva, zaradi katere bi človek zavrnil spoznavanje, lahko je na primer »ampak ful je zaseden, ker ima super kul službo, ampak zato dobro zasluži«, ali pa »ampak trenutno je v Afriki, ker pomaga sirotam«. Ok, koga hecamo, ste že slišali za tak ampak? Jaz nisem. Sem pa slišala tega: »Ful je simpatičen in privlačen, dobro se oblači, ampak nismo ziher, če ima rad punce«. Ja, to je bil moj ampak. Itak. Prijatelji me imajo očitno za poskusnega zajčka pri določanju spolne identitete svojih znancev. Ali pa ta: »Ful je simpatičen in prijazen, ampak živi na kmetiji in ima veliko krav, za katere je treba skrbeti«. Z vsem spoštovanjem do slovenskih kmetovalcev, ampak nisem jutranji človek. Krave bojo morale kar same poskrbeti zase.

Na srečo so tukaj še drugi načini za spoznavanje morebitnih partnerjev. V prejšnjih objavah je bilo že nekaj govora o žurih. Poznam namreč kar nekaj ljudi, ki so svoje partnerje spoznali v lokalih in nočnih klubih in če so se jih naslednji dan še vedno spomnili, so se začeli tudi redno dobivati. Zadeve so se obnesle. Zakaj pa ne? Ampak… Če imaš smolo, se stvari hitro zapletejo. Edina sreča, ki sem imela jaz je ta, da sem na svoj seznam profilov tipov, ki jih lahko srečaš zunaj, dodala še dva. Do mene je zadnjič namreč pristopil Romantik. Ja, drage punce, prav ste slišale, in vprašal me je… Če fafam. Pa pravijo, da kavalirjev ni več. In še en precej zanimiv profil, za katerega sploh ne vem, kako bi ga poimenovala. Bila sem namreč na pivu ali dveh (ok, treh), ko je do moje mize prišel tip in vprašal, če lahko svojo mizo prestavi bližje k meni, ker bi rad gledal fuzbal. Kaj je bolj možatega od tega? Seveda sem rekla, da lahko. Ko pa je šel na čik, me je prosil, če lahko čuvam njegovo torbico. True story. Model, če imaš torbico, potem nisi prišel gledat fuzbala. Samo povem.

Precej popularen način spoznavanja partnerjev je tudi na delovnem mestu ali pa na raznih dejavnostih. Poznam kar nekaj punc, ki so se preko noči navdušile nad najbolj bizarnimi hobiji, v upanju, da bodo tam koga spoznale. In v večini primerov so tudi jih, problem pa je ta, da moraš potem ta hobi furat še naprej, čeprav te v resnici niti ne zanima. In ko sredi noči z lučko na čelu plezaš po strmih skalah in s strahom v očeh gledaš v prepad pod seboj, si misliš, kaj mi je bilo tega treba? Jaz na srečo nisem šla nikoli tako daleč. Morda pa bi morala, ker v mojem kolektivu žal ni veliko moških, na jogi pa tudi redko naletiš na kakšnega tipa, če pa že, je pa on po vsej verjetnosti tisti nesrečnež, ki si misli, kaj mu je bilo tega treba.

No, in spet smo tukaj, pri zapletenih vprašanjih, na katera v resnici nisem odgovorila, upam pa, da sem vam dala kakšen navdih. Sem pa skozi proces pisanja ugotovila, kakšen je moj »ampak«. »Je simpatična in prijazna punca…. Ampak piše blog o tipih.« #SamoPovem  

#2 random misel tedna: 

»Še dobro, da je letos evropsko prvenstvo v nogometu, da lahko v miru več ur sediš v lokalu in piješ pivo, ne da bi izpadel sumljiv.«

Karma Sutra

Zadnjič, po dolgem dnevu v službi, se odločim za popoldanski spanec. Vem, da je to slaba ideja, vem, kaj me čaka, ampak si ne morem pomagati. In tako zaprem oči in utonem v spanec. Po približno desetih minutah se nekdo v bloku odloči za adaptacijo. In tako, v čisto nenaravnih intervalih, poslušam vrtanje. Na polno. Itak. Prekletstvo popoldanskega dremeža strikes again. To se mi namreč konstantno dogaja. Vsakič, ko se naivno odločim, da bom malce zadremala, se začnejo dogajati najbolj čudne zadeve. Akcije v stilu FBI-ja, helikopterji, gasilci, otroci, ki prepevajo na ves glas (še zdaj mi ni jasno, od kod so se vzeli), lokalni pijanci, ki se zgarbajo direkt pod mojim oknom… Kla-si-ka! Moj popoldanski dremež očitno spremlja nekakšna slaba karma. Sem kot otrok preveč spala in se mi zdaj to maščuje? Nimam pojma, sem pa začela razmišljati, da tudi ko gre za ljubezenske situacije, očitno obstajajo neke univerzalne resnice, oziroma situacije, s katerimi se nas lahko večina poistoveti.

Mogoče je najbolj klasična situacija »povratek bivših«, nekaj v stilu Dawn of the Dead, ko se vsi pozabljeni fantje kar naenkrat odločijo, da se ti spet malce oglasijo. Predstavljate si situacijo. Že nekaj časa si samska, soliraš, kul ti je. Ok, misli ti včasih uidejo in začneš razmišljati o tistem kul fantu, ki se ti ne oglasi več, ampak zdaj si že izkušena in veš, da gre za Jemen Express. Slučajno spoznaš nekega novega tipa, zadeva se začne razvijati in bum! Letovišča po Jemnu se začnejo množično zapirati in vsi tvoji bivši se čudežno začnejo spet pojavljati na površju. Najprej te kliče prvi, čisto tako, da malce poklepetata. Čez nekaj dni dobiš sms od nekega tretjega, ki se ga sploh ne spomniš več tako dobro. In počasi te začne grabiti panika, da se ti bo oglasila tvoja prva ljubezen iz vrtca. Kar te sploh ne bi presenetilo. Ali imajo tipi radar, ki se vključi vsakič, ko si pripravljena na nekaj novega? Ti morda na enem od zmenkov na skrivaj podtaknejo čip v telefon, ko si na stranišču in ti sledijo? Te fantje v resnici še vedno »niso pripravljeni na resno zvezo«, v večini primerov se hočejo samo prepričati, da so vrata še vedno odprta. Zaprite vrata, punce, zaprite vrata! (In locirajte tisti čip ter se ga znebite). 

Druga, tudi precej pogosta zadeva, je »prekletstvo telefona«. Neki fant ti je že dlje časa všeč in končno zbereš pogum in mu napišeš sms. Na začetku si precej ponosna nase, saj ne živimo več v kameni dobi in tudi ženske lahko kdaj naredimo prvi korak. Tvoja samozavest pa začne strmo padati, ko odgovora z njegove strani kar ni in ni. Vsa ženska neodvisnost gre po gobe, ko kličeš svojo sestro in jo prosiš, da te pokliče nazaj, da preveriš, če ti telefon sploh dela. Beyonce bi se te sramovala! Ampak tako je. To počnemo. Najhujše pa je to, da ravno v tem času, ko čakaš, da ti tvoj dragi odgovori, začnejo padati najbolj random sms-i. Zapiska prvič. Stečeš do telefona (ok, ne stečeš, ker ga imaš ves čas direktno zraven sebe) in vidiš, da ti piše sodelavka. Zapiska drugič. Mami zanima, če prideš na kosilo. Zapiska tretjič. Totalna razprodaja v neki trgovini, 50% na vse razstavne izdelke. In tako do večera, ko že čisto obupaš, telefon bi pa najraje vrgla v steno. Potem ti morda celo odgovori. Spet ta čudna karma.

Ampak, da ne bom govorila samo o slabi karmi, sem vam za konec prišparala še nekaj nasvetov, kako lahko v svoje ljubezensko življenje privabimo tudi nekaj dobre karme. Ravno zadnjič sem brala nek članek z feng shui napotki, ki naj bi v naše življenje prinesli boljše ljubezenske situacije. Seveda je vsa zadeva skoncentrirana predvsem na spalnico, ki naj bi bila preprosto opremljena, prevladovala naj bi rdeča barva, losali pa naj bi se neresnih in otročjih kosov. In tako je moja Hello Kitty preproga našla svoje zadnje počivališče na dnu omare. You will be missed!

Prav tako naj bi naredili prostor za bodočega partnerja in kupili nekaj stvari, ki so namenjene zanj. Jaz sem kupila zobno krtačko. Tako fensi. Dobro znamko. Ker mi oralna higiena veliko pomeni. In kaj se je zgodilo? Uboga krtačka je bila uporabljena samo dvakrat. Jemen, kaj naj vam še rečem. Od zdaj naprej kupujem samo še slabe in poceni krtačke. Samo povem. Tale feng shui se pri meni ni ravno obnesel. Mislim, da je čas, da gre Hello Kitty spet nazaj na svoje mesto.

In še za konec. Uvedla sem novo rubriko, za katero je zadolžena moja mlajša in duhovitejša polovica (ter manj pisno nadarjena, #sorrynotsorry sis). Moja sestra, ki ima nadvse zanimiv pogled na svet, in opazi stvari, ki jih mi spregledamo. True story. Vsako rubriko bom torej od zdaj naprej končala z random mislijo tedna. Upam, da vam kakšna misel polepša dan! #SamoPovem

1# random misel tedna:

»Ne zaupaj človeku, ki ne mara Wernerja. Model se ves čas smeji in je oblečen v belo barvo. Tudi pozimi.«

Mešano na žuru - 2. del

Kot obljubljeno vas tokrat čaka drugi del potopisnega dnevnika po nočnih klubih in žurkah. In če smo v prejšnjem delu pobližje spoznali same kraje in nenavadne lokalne navade, vas tokrat čaka podrobnejša analiza prebivalcev. Videli boste, da so nekateri primerki zaradi lastne varnosti opazovani zgolj od daleč, z nekaterimi pa sem se spoznala tudi pobližje. In ker je pred nami še en vikend, svojo modrost spet nesebično predajam naprej.

Za vse, ki vas tovrstna potovanja še čakajo, ali pa se odločate, da se boste na to pot znova podale, pa opozorilo: na to pot se ne podajajte same! Vsi vemo, da so potovanja bolj prijetna v družbi, to seveda velja tudi za večerne izhode v lokale in klube. Kolegice niso priročne le za držanje vaše torbice ob obisku stranišča, lahko so tudi vaša osebna preiskovalna enota morebitnih snubcev, kar v današnjih časih vedno pride prav. Zato se kar pogumno podajte na pot, s seboj pa obvezno imejte ta mini priročnik. Pred vami je namreč klasifikacija najbolj značilnih profilov tipov, ki jih na svoji poti lahko srečate:

Skrivni opazovalec – je eden najbolj klasičnih profilov, na katere lahko naletite. Gre za tipa, ki se skriva v družbi kolegov (običajno jih je okrog pet ali več) in vas skrivoma opazuje. Včasih se mu celo posreči, da se vam nasmehne, a do tega pride le redko, ker se izogiba očesnemu stiku, ki traja dlje od petih sekund. Gre za sramežljivca, ki upa, da mu boš pristopila ti, ali pa v boj pošlje kolege, ki so še bolj nerodni in včasih pride do tega, da ga dobesedno porinejo vate, on ti seveda iz rok zbije pijačo, postane mu še bolj nerodno in nato izgine. Še hujši primer pa je to, ko se Skrivni opazovalec odloči, da nekaj spije preden naredi prvi korak, kar običajno vodi v katastrofo. Pred seboj kar naenkrat zagledaš prepotenega tipa, iz ust mu prihajajo enozložnice, kolegi pa ga na tej točki že na silo vlečejo stran od tebe. Da bi se izognile hujšim poškodbam predlagam, da mu pristopite kar same. Skrivni opazovalci so načeloma precej neškodljivi, zlasti pred polnočjo in preveliki količini popite pijače. Punce, kar pogumno!

Zabavljač – zabavljač misli, da je prezrti stand up komik na poti do slave. Do vas pristopi samozavestno in pogovor običajno začne s šalo, ki v večini primerov niti ni tako smešna, vendar pa mu dodeliš točko za pogum (česar ne moremo reči za Skrivnega opazovalca). Ker pa hitro opravi z napetostjo in ker deluje suvereno, se z njim zapleteš v pogovor. Slaba lastnost Zabavljača pa je ta, da gre včasih predaleč. Nekaj šal se mu sicer posreči, ti se malce sprostiš, potem pa zabrede. Pred kratkim mi je pristopil Zabavljač, ki me je vprašal, če imam lase spete zato, ker si jih nisem oprala. Nadaljeval je še s nekaj šalami na moj račun, kar ga je blazno zabavalo, ko pa ni dobil želenega odziva, je obupal. Ok, ne vem, katera ženska ti bo po tem, ko si ji rekel, da ima mastne lase, dala številko, ampak nice try. Zato kujte železo, dokler je vroče. Torej pred slabimi šalami.

Amnezijak – tukaj imamo prav poseben profil, na katerega naletiš samo, če dalj časa obiskuješ iste kraje. Amnezijak je namreč tip, ki ne spreminja svojega pristopa. Do vseh punc pristopi z enakim stavkom, to počne že nekaj časa in seveda vmes pozabi, da ti je isto foro prodajal že pred nekaj leti. Ko sem tudi sama naletela na Amnezijaka, se me je polotila prava nostalgija (in nesrečno spoznanje, da sva oba po vseh teh leti še vedno na isti točki, fizično in mentalno). Verjetno pa se mu ta vztrajnost čez čas tudi obrestuje, zlasti če naleti na punco, ki je nova na sceni ali pa ima bolj kratek spomin. Amnezijak, ostani tak, kot si!

Kdo si že ti? – vsake toliko spoznaš kakšnega tipa, ki ga nato redno srečuješ, v resnici pa se ti ne sanja, kako je to tega poznanstva sploh prišlo. Tudi sama imam enega takega, s katerim se redno srečujeva, se obvezno objameva, si izmenjava nekaj besed, oba sva blazno navdušena nad tem, da sva se spet srečala, ves čas pa si mislim: Kdo si že ti? V tem primeru gre za obojestransko amnezijo, ki je čisto nedolžna in neškodljiva. Paziti moraš le, da se izogibaš omenjanju njegovega imena, teme naj so nevtralne in s pogovorom kar hitro zaključi. Če pa pride do kakšne frke in do tega, da moraš njegovo identiteto razkriti policiji, potem… Zbeži, skrij se, preseli se v drugo državo. To je prijateljstvo, ki ga ni vredno postaviti na kocko!

Alter ego – ah, maškare, ta čudovita noč v letu, ko so Sneguljčice in Trnuljčice videti kot porno zvezde, fantje pa postanejo nadvse privlačni akcijski heroji ali seksi zombiji. To je noč, ko popustijo zavore in tisti tip, ki je oblečen v gusarja je z vsako pijačo videti bolje. Ampak drage punce, vsak tip, ki je oblečen v gusarja NI Johnny Depp. In roko na srce, tudi ti v resničnem življenju nisi francoska sobarica. Malce fantazije pa vsekakor pride prav oziroma vsaj enkrat na leto. Stvar, na katero morate biti pa izredno pozorne pa je, da žur pravočasno zaključite. Namreč, nič ni bolj očitnega od pustnega walk of shame-a. Zmačkane francoske sobarice so na dnevni svetlobi videti kot navadne čistilke, to pa zagotovo ni nekaj, kar bi bilo priporočljivo za tvoj imidž. Na maškare se torej čim bolj temeljito pripravite in si zapomnite tisti nasvet z Johnnyjem Deppom.

S tem zaključujemo z mini žurerskim priročnikom, ki upam, da vam bo kdaj prišel prav. Jaz sem že na lovu za novimi kraji in profili, ki jih bom z veseljem delila z vami. #SamoPovem 

Mešano na žuru - 1. del

Prva resna kriza identitete se je pri meni pojavila ob bližanju velike 30-ke. Čeprav sem na določenih področjih življenja dosegla to, kar sem hotela, so nekatere stvari še vedno stagnirale in včasih celo zašle v popolnoma napačno smer. Mislim, da vam je iz prejšnjih objav jasno, o katerih zadevah govorim. Zdelo se mi je, kot da so se vsi moji prijatelji skupinsko odločili, da je čas, da se poslovijo od samskega življenja in se vržejo v naslednjo fazo odraslosti, jaz pa očitno tega obvestila nisem dobila. Krog prijateljev in znancev se je začel neustavljivo krčiti, mene pa je vedno bolj grabila panika. Vendar pa na silo ne gre, kar sem kmalu tudi sama ugotovila. Kakšen vlak je včasih bolje spustiti, čeprav imaš v tej paniki občutek, da je zadnji. Jaz še vedno raje čakam na letalo, ker sem pristaš udobne in hitre vožnje, direktno do cilja.

Počasi sem sprejela dejstvo, da so se stvari spremenile in raje kot to, da sem obupovala, sem se odločila, da postanem proaktivna. Nisem pa čisto dobro vedela, kako začeti ustvarjati novi krog prijateljev, takih, ki so še vedno kaj počeli in se niso siamsko združili s svojim partnerjem. Nekaj časa sem celo resno razmišljala, da bi objavila oglas, nekaj v smislu: »Išče se prijatelj ali prijateljica za skupno preživljanje prostega časa. Rad mora imeti dolge sprehode po nočnih klubih, nasprotovati mora protikadilskemu zakonu in mi po potrebi na silo iz rok izpuliti mobitel, če vidi, da nekoga kličem po drugi uri zjutraj.« Ideja se mi sploh ni zdela slaba, potem pa so mi prijateljice, ki so že posluževale spoznavanja ljudi preko oglasov povedale, da za vsakim normalnim človekom, ki se ti oglasi, stoji še vsaj deset čudakov. Nisem hotela izzivati sreče in sem stvarem pustila, da se zgodijo spontano. In seveda so tudi se.

Res pa je, da so se stvari malce spremenile. Žuranje ni več to, kar je bilo, zato sem pripravila manjši priročnik za vse, ki vas vse to še čaka. V prvem delu vam bom predstavila morebitne nepričakovane situacije in kako se v njih odzvati, v drugem delu pa vas čaka antropološka raziskava profilov tipov, ki jih lahko srečate, ko greste ven. Najprej pa se lotimo različnih vrst žuranja po 30. letu:

Zabava presenečenja – sliši se nedolžno, vendar temu ni tako. Ne govorim o prijetnem dogodku, ko za svoj rojstni dan, nič hudega sluteč prideš domov, tam pa te čakajo tvoji prijatelji in nazdravljajo dejstvu, da si super kul oseba. Mimogrede, sestro že nekaj let prepričujem, da zame organizira zabavo presenečenja, obljubljam ji, da bom res presenečena, pa nič od tega. Bližamo se letom, ko nas lahko ob takem dogodku zadane kap, zato upam, da ne bo predolgo čakala.

Zabava presenečenja je (po najnovejši definiciji), ko se tvoja predstava o dogodku ne sklada s tem, kar se tam dejansko dogaja. Recimo, enkrat sem bila povabljena na žur in ko sem prišla tja, sem ugotovila, da je v družbi kar nekaj nosečnic. Seveda se je pogovor ves čas sukal v tej smeri (namig: kar se da hitro spij nekaj žganega, pivo v tej situaciji ne zadostuje) in ko sem zabijala čas z basanjem s kanapeji, me je eden od gostov vprašal, če sem tudi jaz noseča. Ok, vprašanje je bilo v tistem trenutku povsem na mestu, ampak vseeno je bilo v tistem trenutku zame vsega konec. In takih dogodkov je kar precej, na zadnji žurki se nam je pridružil celo dojenček. In bila sem presenečena. Zato vam predlagam, da se res prepričate, za kakšne vrste dogodek gre, preden se ga udeležite. Če vas kolegica, ki ima otroke, povabi na koncert, jo nujno vprašajte, za kakšen koncert gre, saj se zna zgoditi, da pristanete na koncertu Ribiča Pepeta. Samo povem.

Ležerni petki – to je zadeva, ki je po 30. letu zelo priporočljiva. Gre za sproščene večere ob pivu in družbi pri nekomu doma (namig: fajn je, če so lokacije v peš coni, ker se za ležerne petke ni treba posebno urediti, nočeš pa, da te vsa Ljubljana vidi brez ličil in v starih uggicah). Običajno se tovrstni dogodki začnejo že precej zgodaj, kar pomeni, da si do 23 h že doma, vseeno pa imaš občutek, da si večer maksimalno izkoristil. Ostane ti pa še ves vikend za počivanje in nabiranje moči (beri: dva dni rabiš, da se spraviš k sebi).

Deja žur – ko imaš za seboj že nekaj kilometrine na področju žuranja, se ti lahko kasneje to tudi maščuje. Seveda si na tem področju pridobil neprecenljivo modrost, ki jo nato nesebično deliš z drugimi, vendar pa se ti začne dozdevati, da se stvari tudi malce ponavljajo, zlasti če hodiš na iste kraje. Točno veš, koga boš tam srečal, glasbeni repertoar poznaš bolje od samega DJ-a, celo zamenjaš ga lahko, ko gre na wc pa nihče ne bo opazil, tloris prostora bi lahko narisal bolje od samega arhitekta in že na daleč lahko oceniš tipe, ki so tam (ja, drage punce, zagotovo poznate ta terminator efekt, namig: pojdi domov!). Običajno si naslednji dan obljubiš, da sploh ne boš več hodil ven, ker se ne dogaja nič novega, ko pa na facebooku vidiš objavo za novi dogodek, ga takoj potrdiš in povabiš še vse prijatelje. 

Vikend paket – no, tukaj pa se že pojavi problem. Vikend paket je namreč kombinacija ležernega petka in deja-žura, torej v petek že kar nekaj spiješ in čeprav se večer precej hitro zaključi, samo sobota običajno ni dovolj, da se spraviš k sebi (namig: veliko vode, kakšna kava in obvezen popoldanski počitek, v hujših primerih morda celo dva). Tukaj je pomembna psihofizična pripravljenost in moč pozitivnih misli. Ves dan si moraš ponavljat mantro, da greš zvečer spet ven, čeprav je zmaga že to, da si se spravil s kavča. Vikend pakete je zato treba natančno načrtovati že nekaj tednov vnaprej in jih prakticirati samo v posebnih priložnostih.

No, pa smo tukaj. Upam, da vam moji namigi v tem vikendu pridejo prav, če pa odkrijete kaj novega na tem področju pa mi obvezno sporočite. Jaz se že spravljam v formo in sledim lastnim navodilom, pred mano je namreč še en vikend paket. Wish me luck! #SamoPovem