Tuppergate

Takoj po novem letu sem se vestno lotila pisanja nove objave na temo novoletnih zaobljub, saj veste, novo leto, nova jaz in podobne neumnosti, in ugotovila, da še celo mene ne zanima, kaj imam za povedati, zakaj bi to povem zanimalo vas. Koga brigajo odločitve, ki se jih ljudje držimo točno 24 ur, preden ugotovimo, da nas bo pobralo, če ne pojemo še enega kosa torte, prižgemo čika in obupamo nad telovadbo, še preden smo se je sploh konkretno lotili. In še preden je udarila slaba vest, sem se odločila, da je letos sploh ne bom imela. Jedla bom, kar bom hotela (itak sem med tisto slavno praznično virozo shujšala dve kili), telovadila bom po potrebi (predvsem pred pripravami na Plažo 2017) in spila tisti drugi kozarec vina. Spet sem napisala kozarec. Ooops. In ko smo že pri pitju vina in drugih alkoholnih pijač… Kolegica me je opozorila, da čisto preveč pišem o konzumiranju alkohola, ker v resnici sploh ne pijem tako zelo veliko, in zdaj sem se znašla v moralni dilemi: ali o tem neham pisati ali pa začnem več piti? Ker svojih bralcev nikakor nočem zavajati, sem se odločila za tisto drugo varianto. Ker mi bolj ustreza in ker se novoletnih zaobljub letos itak ne mislim držati. In kot sem že rekla, koga brigajo zaobljube, ljudje hočejo prave zgodbe, ljudje hočejo škandal, in ker sem jaz tukaj, da vam ustrežem, boste danes to tudi dobili.

Kot sem že rekla, letos zavračam vse zaobljube in tradicije, celo tako drzna sem bila, da za silvestrovo nisem nosila rdečega spodnjega perila, ki naj bi prineslo srečo v ljubezni. Lani sem ga in no… Saj berete moje objave. Mislim, da po vseh skrivnostnih izginotjih v Jemen in podobnih situacijah nisem bila pripravljena na še en fiasko. In kaj se je zgodilo? Totalen preobrat. Moja fuck the system energija je padla na plodna tla in nabašem na potencialnega snubca. In to ne na kogarkoli, ampak na nekoga, ki bi celo znal ustrezati vsem kriterijem, ne samo tisti osnovi, saj veste, da ima avto in te vsake toliko pelje na kebab, ali pa samo to, da ima avto, ti pa mu posodiš za kebab (ah, memories…). Govorimo o čisto drugi ligi, govorimo o človeku, s katerim se ujemaš v večih stvareh kot v horoskopskem znaku. O človeku, ki deli tvojo strast do piva, ki razume tvoje bizarne šale o truplih v prtljažniku, in ki ti celo pove, da je bila ta šala tista, ki ga je osvojila. Skratka, Venera je končno uspešno opravila svojo funkcijo. Vsaj tako sem mislila, dokler ni prišlo do afere Tuppergate.

Če se za trenutek odmaknem od zgodbe in povem nekaj dejstev o pomembnosti posode tupperware. Vsi jo imamo. Nekateri si celo težko predstavljamo življenje brez nje. Nekateri, recimo moja mama, je z njo tako obsedena, da grem stavit, da je v vsako posodo vgradila GPS sistem in se s tem prepričala, da jo vedno dobi nazaj. Spomnim se, da sem si pred leti izposodila eno od njenih posodic in jo pozabila pri prijateljici, ki se je v tistem času ravno selila in uboga posodica se je pomešala med ostale stvari in ni več našla poti nazaj. Ali pa je zavestno ostala tam, ker se je pri moji mami počutila utesnjeno in nadzirano. Jaz je ne obsojam. Skratka, po desetih letih me mama vsake toliko še vedno vpraša, kaj se je z njo zgodilo in mi to meče naprej, kadarkoli se le da. Tudi če pogovor nima absolutne veze s tem. Jaz ji recimo povem, da me boli glava, ona pa pravi, da je to zato, ker nisem še nič jedla in da če bi imela dober tupperware, bi si lahko vsak dan malico odnesla v službo. Ok, mami, štekam, oprosti za tisti tupperware. It's in a better place. Samo povem.

In zdaj, ko veste, kako pomemben je tupperware in kako pomembno vlogo igra v mojem življenju, se lahko vrnemo nazaj na prvotno zgodbo. Skratka, tista zgodba se je nekaj časa razvijala v zelo pozitivni smeri, zvezde so bile poravnane in tako naprej, potem pa sem začutila, da nekaj ni ok. In tako se zmeniva, da se dobiva in on se prikaže z vrečko v roki. Na skrivaj upam, da mi je končno prinesel tisto žarnico, katero je obljubil, da bo zamenjal, ko pa sem vrečko odprla in v njej zagledala svoj tupperware, sem vedela, da to ne pomeni nič dobrega. Zakaj bi nekomu vrnil posodo, če se boš z njim še dobil? In imela sem prav. Tokrat ni šlo za Jemen, šlo je za tupperware. Seveda sem bila žalostna in šokirana, a na skrivaj vseeno malce vesela, da je moja posoda našla pot domov. Če se z nekom že moraš raziti, naj ti ta vsaj vrne tvojo posodo. It's the right thing to do.

In spet smo tukaj, novo leto, stare zgodbe, tokrat z nepredvidenim obratom. Če nič drugega, pa zdaj vsaj vemo, da je bolj odrasla in galantna verzija odhoda v Jemen to, da nekomu vrneš njegov tupperware. Kar spoštujem. In če kdaj ne boste vedeli, kako bi nekomu povedali, da je med vama konec, mu vrnite njegov tupperware. Če pa še kar ne bo dojel, potem pa vam ostane samo še Jemen, vendar pa tega uporabite le v skrajni sili, ker to res ni kul. #samopovem