If You See Something, Say Something

Ne vem točno, kakšne čudne energije se pretakajo po atmosferi že zadnja dva tedna, ali gre morda za to, da je Merkur spet v retrogradni fazi (sicer nimam blage veze, kaj točno to pomeni, ampak vem, da gre za nekaj spornega in kozmičnega), ali gre za prenatrpanost na ljubljanski psihiatriji, ali pa je folk samo pretirano vznemirjen zaradi premiere novega filma iz trilogije 50 odtenkov sive, ampak vam povem, people be crazy. Najprej sem mislila, da sem morda samo jaz malce preobčutljiva na zunanje dejavnike in na svoje veliko presenečenje ugotovila, da ne gre niti za menstruacijo, niti za ovulaciji in celo ne za PMS, ki je običajno dežurni krivec za vse, kar se ne da racionalizirati. In kaj ti še ostane, ko so vsi tvoji hormoni in check? Luna.

Vse skupaj se je začelo s tistim vikendom, ko je ven udarila polna luna, folku pa je le ta očitno udarila v glavo in tudi v ostale dele telesa, kar dokazuje dejstvo, da sem se, nič hudega sluteča, znašla sredi amaterskega porniča. Ja. Kjer sem jaz, je tudi akcija, and not the good kind. Pa prevrtimo na začetek. S kolegicami se odločimo za miren vikend v toplicah, ampak že dejstvo, da je ta vikend padel na polno luno, bi nam lahko dalo vedeti, da bo vse prej kot mirno. Ker nam je luna popestrila že en vikend pred leti, ampak sem pod prisego, da o tistem vikendu raje ne govorim javno. Skratka, s kolegico se odločiva, da zaplavava kakšen krog v zunanjem bazenu in kaj kmalu opaziva, da se tam že sprošča starejši parček. Ok, malce se stiskata, nimam nič proti javnem izkazovanju čustev, ampak to, da sta si izkazovala tista dva, je kar kmalu postalo preveč »čustveno«, če me razumete. Najprej sem si zatiskala oči (v prenesenem pomenu in nato še dobesedno), ko pa je zadeva postala že preveč očitna, in to le meter stran od mene, sem se odločila za protesten izhod iz bazena. Je pa težko ohranjati ogorčenje in skrbeti za svoje dostojanstvo, ko si ob protestnem izhodu popolnoma nag in s tem tisti parček verjetno še bolj motiviraš. Sej je kul, naj se ima folk rad, ampak ne do te mere, ko morajo vsi prisotni naslednji dan kupiti test za nosečnost in začeti jemati preventivni odmerek antibiotikov. Samo povem.

Ampak ok, vseeno je bolje biti v družbi ljudi, ki se imajo radi, sicer javno in preglasno ter gospoda, ki se je vsakič, ko sem šla mimo pogladil po določenem delu telesa, kar si jemljem kot najbolj iskreno obliko občudovanja in laskanja, kot v družbi agresivcev, ki so bili v zadnjem času tudi precej na udaru. Verjetno se vsi spomnite tistega psihopata z avtobusa, ki mi je grozil s smrtjo, ker sem se pogovarjala po telefonu. Ko zdaj pomislim nanj me kr malce zagrabi nostalgija. Sprašujem se, kako se kaj ima, ali ga je še kdo pripeljal do roba živčnega zloma in ali kdaj pomisli name in srčno upam, da ne. No, če en psihopat, ki goji močno sovraštvo do moderne tehnologije ni bil dovolj, se je v zadnjem tednu pojavil še en. Ker ljubljanski javni prevoz ni dovolj scary že sam po sebi. Zadnjič se je namreč moja sestra znašla v bližini tipa, ki je očitno tudi močno alergičen na telefone, saj jo je zelo agresivno prosil, naj svoj telefon, ki ga je samo držala v roki in ga sploh ni uporabljala, usmeri stran od njegove glave. Ker je verjetno mislil, da je agentka pod krinko, ki mu bo s pomočjo telefonskega signala izbrisala spomin, ali pa odkrila njegovo geslo do plačljivih vsebin na pornhubu. Še enkrat, people be crazy.

Pred tistim incidentom sem precej naivno razmišljala, da se v Ljubljani nimam česa bati. Povsod sem hodila sproščeno, tudi ponoči in celo mimo železniške postaje (kar res ne priporočam), zdaj pa naokrog hodim s solzivcem, ker vem, da si s tistim burekom, ki mi običajno dela družbo na poti domov, ne morem pomagati. Čeprav pa tudi za ta solzivec sploh ne garantiram, da sploh še deluje ali pa da bi ga v paniki sploh znala uporabiti, in zavedam se, da bi bil tisti burek verjetno boljše orožje v primeru panike. Dejstvo pa je, da so mi ljubljanske ulice postale bolj strašljive od tiste neugledne četrti v Brooklynu, kjer sem bivala pred kratkim. In kot pravijo v New Yorku: »If you see something, say something«, bi pri nas to lahko skrajšali na samo »I saw something«. Vidiš ljudi, ki te neprijazno odrinejo, ko vstopajo na bus, ker se njim itak bolj mudi kot tebi, vidiš folk, ki so jih zaradi prenatrpanosti na psihiatriji pustili, da mirno hodijo po ulicah, kljub svoji neracionalni paranoji pred telefoni, in kaj kmalu se ti tisti vikend v toplicah zdi popolnoma nedolžen. Ker si raje priča seksu kot umoru.

In zdaj ko se približuje še prazna luna, upam, da so se kozmične energije malce umirile in da se bliža malce bolj prijazno obdobje v znamenju Venere, če pa ne, pa vsaj Marjana. #samopovem