Je, kar je

Vsi vi, ki mislite, da imate kakršenkoli nadzor nad življenjem – ta je za vas. Tudi jaz sem do nedavnega živela v zablodi, da lahko v življenju delam načrte in da se ti lahko vedno izidejo meni v prid, potem pa me je vesolje, včasih ne tako zelo nežno, postavilo na realna tla. Saj veste, kaj pravijo… »Man plans, God laughs.« In na moj račun je padla že marsikatera šala, jaz pa pravim, da je edina stvar, ki te v vsem tem kaosu drži pokonci, dober smisel za humor in dar improvizacije. Kar se je pokazalo že v soboto, ko so se moji načrti spet malce zasukali, v nedeljo pa sem cunje prala s kisom.

In kako je prišlo do tega? Tako, kot vedno. Zmenjena sem bila za kavo, pristala pa na pivu. The story of my life. Na ta lep sončen dan je bilo v planu samo ležerno kosilo, ki bi se nadaljeval s kakšno fotogenično instagram dizajnersko pijačko, saj veste, vroča čokolada s penicami in pisanimi čokoladnimi mrvicami, ali pa kakšen rose s pravimi vrtnicami, ki na pol žive lebdijo v fensi kozarčku, skratka nekaj damskega, kar lahko brez sramu objaviš na družbenih omrežjih. Ker pa sva s sestro ugotovili, da je nedaleč stran spet potekal Pivo in burger fest, sva se odločili, da greva pač na eno pivo. Ker, zakaj ne? Ker sije sonce in ker so damske pijače precenjene. In tako spijeva eno pivo in se neskončno razveseliva, ko nama prodajalec ponudi kartico, ki nama, če kupiva še dve rundi, obljublja tretjo zastonj. In ker nama zdi škoda zapraviti tako ugodnost, se na Pivo in burgerju konkretno zasediva, vmes se spomnim, da moram nujno po mehčalec, ker imam v nedeljo laundry day, in to je zadnje česar se spominjam. In naslednja stvar, ki se jo zavem je to, da v nedeljo cunje perem s kisom, ker pač nimam mehčalca in ker mi je ravno zadnjič kolegica, ki je ekstra ekološko osveščena, razlagala, da je to fajn za oblačila, planet in pralni stroj. In očitno tudi za ljudi, ki grejo v soboto v center na kavo, pristanejo pa na pivu. Volk sit, koza cela, kis uspešen, stroj pa še vedno dela. Samo povem.

To pa seveda ni bilo prvič, da so se moji načrti izjalovili in na neki točki sem pač enostavno obupala ter začela verjeti v to, da so načrti samo ena velika iluzija. Ja, seveda je dobro v življenju kakšno stvar načrtovati, ne moreš vsako soboto viseti na pivu in upati na najboljše, je pa treba tudi malo popustiti, ker vse pa res ni odvisno od nas. Kar nas pripelje do druge zgodbe, v kateri se zgodi še bolj nepričakovan obrat. Pred tremi leti so se mi začele pojavljati hude bolečine v trebuhu in ker nisem ravno panik (do takrat nisem bila, zdaj paničarim za vsako stvar, kar je pač realna posledica), sem jih nekaj časa stoično prenašala. Do tistega petka, ko sem bila zmenjena za kolegov rojstni dan. Kupila sem že darilo, izbrala, kaj bom imela oblečeno in se neznansko veselila sproščenega večera v dobri družbi. Pristala pa sem na urgenci. In nato še v bolnišnici, kjer sem mladega zdravnika nekaj časa precej vztrajno prepričevala, da me vsaj čez vikend spusti domov, ker moram nujno na en rojstni dan. Seveda se mi je samo smejal, jaz pa sem skupaj z darilom pristala v bolnišnični sobi in začela pošiljati sms-e, da me zvečer pač ne bo. Ker, jebiga, moji načrti spet niso bili odvisni od mene.

  

In če se dotaknemo še malo ljubezenskega področja… Ja, tudi tukaj stvari niso odvisne samo od nas. Ful mi je hecen folk, ki se dejtanja loteva s predpostavko, da se bo vse obrnilo njim v prid. To je recimo folk, ki reče, da bo čez pol leta pripravljen na resno zvezo. Ali pa pravi, da zdaj ni pravi čas, čez en mesec pa bo. In kako je to odvisno od tebe, se sprašujem. Mogoče ti že boš pripravljen, oseba, s katero boš pa hotel biti pa ne bo. Ali pa boš ravno takrat, ko boš ti kao pripravljen, nabasal na same neresne ljudi. Tisti, ki se še spomnite mojega tupperware guy-a, verjetno veste, da je bil fant dlje časa samski, resen, in pripravljen na resno zvezo. Tudi mene ni nič motilo, da bi se bolj resno dobivala, karkoli to že pomeni. Torej tukaj ne bi smelo biti problemov. In potem gre model na družinski piknik in se vrne z izjavo, da je nekoga spoznal. Na začetku me je ta incestoidna (vem, da ta beseda ne obstaja, just go with it) malce šokirala, ker mi ni bilo jasno, o kom govori. Sestri? Sestrični? Teti? Koga za vraga lahko spoznaš na družinskem pikniku? No, srečal je bivšo, stari plamen je zagorel in najina zgodba je bila končana. Tukaj mi je recimo zelo prav prišel smisel za humor IN ironijo, ker pač, res nisem vedela, kako naj to sprocesiram. Ampak ja, spet sem bila postavljena pred dejstvo, da nekateri stvari niso odvisne od mene in da včasih je, kar je.

In za konec še en življenjski zasuk in nauk. Pred štirimi leti sem se prijavila na razpis za službo in dobila pogodbo za 10 mesecev. Kar ni bilo najbolj ugodno, ampak vseeno je bilo bolje kot nič. In ko me je šefica na letnem razgovoru vprašala, kje se vidim čez pet let, sem ji odgovorila, da ne planiram tako daleč vnaprej, ker me je že izučilo (predvsem tisti incident z zdravjem), da se nekatere stvari pač ne izidejo. Ker me je malce čudno pogledala, sem na hitro še dodala, da bi bila kakšna redna služba ekstra fajn. Da ne izpaden totalno neresna. Povedala mi je, da je pri njih situacija taka, da me v prihodnje ne bojo potrebovali in jaz sem se s tem že zdavnaj sprijaznila. No, v tej isti službi sem že četrto leto, letos pa sem podpisala tudi pogodbo za nedoločen čas. Toliko o načrtih in napovedih.

Včasih se stvari izidejo nam v prid, včasih pa totalno kontra od vsega, kar smo pričakovali. To pa ni nujno slabo. Zato si včasih privoščite nekaj, česar niste imeli v načrtu, svojih partnerjev pa za nobeno ceno s puščajte samih na družinske piknike. Learn from me. Če pa greste v ta vikend na pivo, pa nujno imejte doma vsaj kis, če že ne mehčalca. Planet vam bo hvaležen. Life happens. Je, kar je. #samopovem

Tricks Are For Kids

O tem, da moški v resnici ne vejo, kaj hočejo, sem že pisala. O tem, da ženske pod vplivom hormonov, lune in še marsičesa, nismo najbolj racionalna bitja, je bilo tudi že nekaj govora. Da pa ne bo kdo rekel, da sem enostranska, sem se odločila, da danes vržem vse skupaj v isti koš, ker sem ugotovila, da pa morda imamo celo nekaj skupnega. Vsi padamo na iste fore in vsi se včasih radi poigramo z nasprotnim spolom. Seveda znajo biti te igrice zelo nedolžne, včasih gre morda malce nagajivega flirtanja to keep things spicy, nekateri pa te igrice pripeljejo do patoloških razsežnosti, ko nisi več ziher ali bi človeka skenslal ali klical policijo. Ja, nekateri grejo vedno v skrajnosti, kot boste lahko prebrali danes. In če ste mislili, da je igranje iger rezervirano samo za otroška igrišča, se motite. Med dvema ognjema se recimo komot aplicira na situacijo v malce kasnejših letih, ko se moraš odločati med dvema partnerjema. No, to je pretty much to, razen mogoče rokometa, ki… No, saj štekate. Ampak najbolj aktualna igra, ki se izvaja pri obeh spolih, ne glede na leta, pa je definitivno igranje nedosegljivosti, ki ima vedno poseben čar, zaradi katerega se prej kot slej vsak vsaj enkrat v življenju ujame v igro mačke in miši, na koncu (po petih mesecih ali letih) pa ugotovi, da se mu tega pač ne da več igrati. Kar nas pripelje do prve zgodbe.

Zadnjič sem govorila s kolegico, ki je že nekaj časa samska in povedala je, da se je pred kratkim začela dobivati s fantom, ki je bil v vseh osnovnih točkah precej dober ulov. Star 37 let, redna služba, fizično privlačen in prijazen. Kaj bi šlo lahko narobe, se sprašujete? Ja, tudi jaz sem se. In medtem ko je razlagala, da jo je na prvem zmenku peljal na piknik in se na nekem od kasnejših zmenkov celo ponudil, da ji pride skuhati večerjo, ker je ona morala cel dan delati (še vedno vse štima, a ne?), sva se z drugo kolegico topili od romantike in v mislih že načrtovali njeno poroko v maju ali kakšnem drugem toplem mesecu, da bova lahko nosili kratke oblekice in bova zdravo zagoreli, nama pove, da se je nehala dobivati z njim. Nič od poroke in najinih nesebičnih načrtov torej. Ker je bil fant za njene pojme preveč dosegljiv. In tukaj je tičal problem, ki ga jaz sploh nisem slutila. Fant se ni šel igric, povedal ji je, kaj čuti do nje, bil ji je na razpolago, in… Vse se je podrlo. Ok, do neke mere jo razumem, tudi jaz ne prenesem, da nekdo 24 ur visi na meni, me sprašuje, kaj sem jedla za kosilo, večerjo in zajtrk, in me konstantno nadzira, ampak če pa moram klicati FBI, da bi se z nekom dobila, ker je ves čas nedosegljiv, pa tudi ni ravno zabavno. Tudi sedenje pred blokom potencialnega partnerja, z lasuljo in daljnogledom ni zabavno. Ampak to nisem bila jaz, da se ne bo kdo slučajno ustrašil. Poznam pa primere. Toliko, da veste.

Kot sem ugotovila že zdavnaj, pravila za dejtanje niso bila nikoli enostavna. Saj poznate tiste fore, počakaj tri dni po prvem zmenku, preden pokličeš. Ali pa, ne odgovarjat takoj na sms, da ne bo mislil, da nimaš boljšega dela, kot da čakaš, da se ti oglasi. In moj najljubši, ne poglej takoj sporočila na vibru, da ne bo videl, da je bilo seen. Kar mi je dejansko enkrat rekla ena kolegica, ko sem dobila sporočilo in ga hotela prebrati. In ne samo rekla, skoraj bi mi telefon izpulila iz rok, medtem ko sem jaz naivno hotela odgovoriti na sporočilo. »Počakaj še malo, da ne bo videl, da si ga prebrala.« Like, why? Koga briga, če ga preberem zdaj ali pa čez 15 min, in konec koncev, kaj ima kdorkoli od tega? Razen tistega ubogega fanta, ki je bil očitno preveč dosegljiv. No, on bi mogoče lahko počakal s kakšnim odgovorom na sms in bi se zadeva lahko razpletla popolnoma drugače.

Igranje nedosegljivosti pa ima lahko tudi kontra efekt, kar se je zgodilo eni drugi kolegici, ki je z igro mačke in miši šla malce predaleč. Nek fant ji je bil na smrt všeč in komaj je čakala, da jo kontaktira, da se zmenita za zmenek. In ko ji je ta fant pisal, se je ona odločila za igro nedosegljivosti in ga pustila čakati kar nekaj ur, preden mu je odpisala. In ko mu je, ji je on odgovoril, da se je v tem času že premislil oz naredil druge načrte in ni imel več časa za njo. Temu je sledila cela panika, izbruhi jeze in žalosti, ko pa bi mu lahko samo v dostojnem času sporočila, da se pač lahko dobita. Tako da, dragi moji, previdno dozirajte, kako nedosegljivi boste, ker imajo nekateri pač pametnijeg posla, kot da čakajo na vaš odgovor. Samo povem.

To so torej te igrice, ki nikoli ne zastarijo in niso odvisne od spola. Vsi smo včasih izustili kakšno laž, da bi bili bolj skrivnostni, ali pa se pustili čakati. Sem pa se včeraj spet spomnila na to, kako zelo znamo biti tudi različni, ko mi je neki fant povedal, da se dobi s kolegom, ki se je razšel s punco in mene je valda zanimala cela zgodba. In ko sva se slišala kakšno uro kasneje, sem najprej vprašala, kaj je bilo potem s tistim kolegom in njegovo bivšo, on mi pa čisto casually pove, da do tega pogovora sploh niso prišli. Kako ne? Ženska verzija zgodbe bi bila približno taka: ko me je pustil je bila ura točno 22.04, imel je oblečeno belo srajco z majhnimi vzorci, lase je imel počesane na levo stran, jaz sem imela oblečeno rumeno obleko, ki sem jo lani kupila na razprodajah v Zari, zunaj je bilo 8 stopinj, doma sem se potem še dve uri jokala in zdaj sem prepričana, da bom do konca življenja ostala samska. No, tako. Moški: no info. Ženske: too much info.

Mislim pa, da je bolje, da igrice ostanejo kar na otroških igriščih. We're too old for this shit. Če ti nekdo piše, mu odgovori. Če ti je nekdo všeč, mu pač povej. Tricks are for kids. #samopovem

Ponudba in povpraševanje

Poznam par, ki se je odločil za skupno življenje. In ne, to ni fikcija, dejansko obstaja par, ki nima bolestnega strahu pred odgovornostjo in skupnim življenjem, še manj pred stanjem na trenutnem nepremičninskem trgu, za katerega sem pred kratkem izvedela, da ni ravno najboljše. In tako sta se v začetku septembra podala na to romantično pot iskanja primernega stanovanja, in žal se je izkazalo, da je scena ponudbe in povpraševanja na trenutnem trgu zelo nesorazmerna in ne preveč romantična ali celo prijazna do povpraševalcev. So pa zato ponudniki tisti, ki so prevladali in si začeli izmišljevati pogoje, vse do najbolj bizarnih zahtev, ki jih boste slišali danes. Ampak brez skrbi, po kratkem pregledu nepremičnin, cen in čudnih lastnikov, se bomo podali v še bolj bizarne vode – ponudbe in povpraševanja na dejting trgu, kjer je situacija še bolj vprašljiva. Kar pa ste verjetno že vedeli. Ali pa še boste.

Ker je stanovanj kar veliko, povpraševanj po njih pa še več, so lastniki tisti, ki so trenutno v premoči in se tega tudi zavedajo. In zato si včasih po ogledu dovolijo mesečno ceno najema zvišati za več kot 100 eur, ker so ugotovili, da je njihovo (v večini primerov) čisto podpovprečno stanovanje na lokaciji, ki tudi ni nič posebnega, trenutno vroča roba. In ja, verjetno se bo našla kakšna obupana duša, ki bo pristala tudi na ta oderuški pogoj. Ampak to še ni najbolj bizarna scena. Eden od lastnikov, ki ga je par poklical, je stanovanje dejansko pripravljen oddati samo ženskam. Rahlo sporen pogoj, ampak tudi to bo šlo skozi, ker je scena takšna, kakršna pač je. In na koncu pridemo do tega, da pokličeš že petnajstega lastnika, ki si na koncu izmisli, da mora imeti par številko noge 37 in 42 ter da mora moški spati na desni strani postelje. Ja, ok, malo pretiravam, ampak nič ga ne zmaga bolj kot flet, ki sem ga pred leti videla v oglasu, ki je, pazi to, imel kopalnico/stranišče kar sredi sobe. Kao garsonjera, v resnici pa čisto navadna soba, sredi katere so zasteklili manjši prostor (ja, prav ste slišali, totalen big brother style) in ga uporabili za sanitarije. In potem si predstavljajte kakšno žurko, ko je pri tebi na obisku pet ljudi (ker se jih več kot to tja noter sploh ne bi stlačilo) in moraš iti na wc. Sredi sobe. Obdan s steklom. Te lastniki so si besedo »zasebnost« res malce preveč ohlapno razlagali. Ampak na trenutnem trgu bi se to stanovanje ziher oddalo. In to za 500 eur. Ker je povpraševanje pač totalno preseglo ponudbo.

In podobno je tudi na dejting sceni. Meni se recimo pogosto dogaja to, da je vse ali nič. Ali se name nalepi pet tipov ali pa noben. In potem to stanje valovi. En mesec ni žive duše, drug mesec pa se name spomnijo tipi, ki sem jih spoznala pred pol leta in se od takrat sploh niso oglasili. Ja, to je tista Marjan in Venera scena, o kateri sem že pisala, kozmična korelacija planetov, ki se na neki točki poklopijo in ti popestrijo življenje. Ali pa ni nobenega. To je pa tista druga scena. Jemen varjanta, ko nekateri izginejo neznano kam, Marjan in Venera pa stavkata. In v resnici ne vem, kaj je huje. Dejmo se zmenit za nek razpored, naredimo neko excelovo razpredelnico or something, ker bo za vse nas veliko lažje, ko bomo vedeli, kaj se dogaja. Samo povem.

So pa tukaj tudi ljudje, ki vedno iščejo nekaj boljšega. Tudi ko sta bila ponudba in povpraševanja na neki točki zadovoljena in so našli svojo boljšo polovico. Kot tisti tip iz Armenije, ki me je pred leti šarmiral na plaži na Krku. Njegova žena pa je sedela nekaj metrov stran in zelo očitno podpirala njegovo odločitev za mnogoženstvo. Meni pa je bilo samo awkward. Zelo awkward. In ko se nisem več mogla pretvarjati, da cele dneve samo spim na plaži (ker sem se izogibala očesnem stiku, njegovem in ženinem), sem se raje pobrala v kamp, onadva pa sta verjetno iskala naprej. In ko sem to povedala mami, ki ima iracionalen strah pred tujci, jo je skoraj kap. Čeprav se je to zgodilo ene pet let nazaj. Ampak point je ta, da nekateri niso nikoli zadovoljni, s tistim, kar imajo, in čeprav je bila tista žena zelo čedna, je gospod hotel več. Povpraševanje je prevladalo, ponudba pa, no, je ni bilo, vendar ga to ni ustavilo.

Sem pa prepričana, da ti takšne stvari zelo hitro stopijo v glavo, ko recimo ugotoviš, da si na trgu ti tisti, ki je vroča roba, in potem spet pride do postavljanja bizarnih pogojev tipa: fant mora biti visok točno 180 cm, ne cm več al manj, mora biti rojen v znaku leva, s podznakom v samorogu, eno oko mora imeti temno rjavo, drugo pa svetlo rjavo. Ko pa nisi ti tisti, ki je vroča roba (to so tisti meseci, ko je korelacija planetov v k…), si pa zadovoljen že s tem, da diha. In ima srčni utrip. Še avta ne rabi imeti. Da te sem in tja pelje na kebab je pa že pravi luksuz. Zato ne pretiravajte tudi takrat, ko so vam zvezde naklonjene, ker nikoli ne veš, kdaj se bo trg obrnil proti tebi in si boš moral najeti flet, ki ima wc sredi dnevne sobe. Keep it real. #samopovem

Too Old For This Shit - Travel Edition

Zadnjič sem spet imela en konkreten hešteg yolo moment in se odločila, da namesto sproščenega vikenda v toplicah ter udobju hotelske sobe vikend preživim na glampingu. Za tiste, ki vas ta trend še ni dosegel, naj povem, da gre za tako imenovani »glamorous camping«, ali povedano po domače, čisto navadno kampiranje na bolj fensi način. In kako sem si to predstavljala jaz: sproščanje v prikupnem vinskem sodu, s kopanjem v toplicah, obiskom savne ter kakšne masaže. Mojo romantično predstavo o vikendu pa je srečala kruta realnost, ko se je izkazalo, da je vinski sod točno to, kar pove že njegovo ime – fucking vinski sod, velik meter krat meter, brez ogrevanja in z zunanjim wc-jem in kopalnico. In smrčanjem. In plohami z dežjem. Konstantno. Da pa bo zadeva še hujša, me je ravno tisti vikend presenetila še mesečna težava vseh žensk, kar je dejstvo, da si do skupnih kopalnic rabil dežni plašč ter veliko dobre volje. In morda še kakšno pomirjevalo. In točno v tistem trenutku sem dojela nekaj pomembnega. I'm too old for this shit. Glamping, zdaj ko ga poznam iz prve roke, pa priporočam samo upokojencem, ki si želijo popestriti svoj lajf in mladim parom, ki aktivno delajo na prokreaciji. Ker kaj drugega tam tako ali tako nimaš početi. Če pa nisi v nobenih od teh življenjskih faz, pa glamping močno odsvetujem.

In tako sem začela razmišljati o potovanjih in kako zelo nezahtevni smo bili, ko smo bili še malce mlajši. Jaz sem recimo prepotovala kar nekaj držav, s težkim nahrbtnikom, z veliko manj denarja, kot ga imam zdaj in beseda udobje mi je bila takrat čisto postranskega pomena. Spala sem v hostlih z desetimi drugimi popotniki, včasih sem pod vplivom nočnega žuranja celo skoraj zaspala v kakšni drugi postelji, in če mislite, da gre za kakšno fun in dirty sceno, vas moram razočarati in priznati, da sem enkrat v Čilu zašla v posteljo starejše gospe, ki je skoraj doživela infarkt, ko sem se sredi noči stisnila k njej. Še enkrat oprostite starejša gospa, ni bilo namerno. Prebila sem se skozi Ande, precej zmačkana, ker ko si star 25 let, te opozorila starejših bolj izkušenih popotnikov, ki ti rečejo, da ni fino piti eno noč preden greš na takšno višino, ne ganejo preveč. In potem ves zelen sediš na busu ter deset ur upaš, da ne boš pobruhal gospe, ki sedi zraven tebe. Tudi vam se opravičujem, it was a close call. Ampak, uspelo mi pa je. Kljub vročini, zdelanim prevoznim sredstvom ter čudnim vonjavam.

Nikoli pa v tistem času nisem pogrešala nekih osnovnih stvari, kot so čiste rjuhe, klima, osebni maserji ali soba, v kateri ni ščurkov. Ker se mi je vse skupaj zdelo noro zabavno. Kot recimo soba na Tajskem, ki je imela za security system pod oknom posajene kaktuse. Ker se noben mastermind ne bo pretolkel mimo njih. In sobe, v katerih so se ponoči začele oglašati čudne živali, kar je bila odlična podlaga za družabne igre tipa: guess that sound! Ko pa sem lani planirala potovanje v New York, so me pa zmotile že najmanjše stvari. Našla sem recimo super kul hotel, v eni od živahnih sosesk, ki ima v bližini vse pomembne razgledne točke, ko pa sem izvedela, da ima tudi skupna stranišča, sem raje rezervirala celo stanovanje v Brooklynu, v precej bolj sporni soseski, samo zato, da imam lahko lastno stranišče. Samo povem.

Ni pa samo udobje tisto, kar mi trenutno pomeni več. kot mi je včasih. Zdaj obožujem tudi brezdelje. Zdi pa se mi, da nekateri besede »dopust« v resnici sploh ne razumejo. Govorim o ljudeh, ki imajo občutek, da si morajo na dopustu zapolniti čisto vsak trenutek dneva z neko aktivnostjo, ker bog ne daj, da bi se na dopustu samo sproščal in užival. Letos, ko smo oddajali družinsko prikolico na morju, je folk, ko je klical za rezervacije, dejansko spraševal, ali so kje kakšne fajn poti za tek. In to me je zmotilo veliko bolj od nebuloz tipa, ali je wc v kampu zastonj. Model, na dopust greš, za kaj, hudiča bi hodil teč pri 35. stopinjah, fasal žulje in sončarico, če pa lahko uživaš v tem, da ne počneš nič! Jaz dejansko nimam več slabe vesti, ko se poleti uležem na vsako ravno površino, vaservaga style, berem knjige in na sprehod hodim zgolj in samo takrat, ko zmanjka piva in prigrizkov. In tega mi več sram priznati. In ko mimo mene teče folk v pajkicah in se počuti vzvišeno, ker nekaj počne zase, jim lahko rečem samo to: bitch, please! Tudi jaz počnem nekaj zase. Polnim si baterije, praznim si glavo in fucking uživam v tem, da ne počnem nič. In ko se nekateri še dejansko ufuravajo, da bojo na morju počeli kaj koristnega, sem jaz že zdavnaj ugotovila, da mi ni treba početi nič, kar mi ne sede. Vsem morskim športnikom pa en velik respect, še večji respect pa vašim pajkicam za nadure.

Ja, stvari se spreminjajo. Ščurke v sobah so zamenjale dišeče rjuhe, kaktuse pa dejanski varnostni sistemi, ki jih ne moreš izruvati iz tal. Ali pa stopiti nanje in jih pomendrati. Pa zato še ni treba imeti slabe vesti. Prepričana sem, da bom še kdaj stopila na kakšno čudno žival, ali pa spala v kakšni čudni sobi, upam samo, da ne spet s kakšno gospo, ki sem ji ukradla spanec in nekaj minut življenja. Ne bom pa se več stiskala v majhnih šotorih, nad glampingom pa tudi nisem preveč navdušena, ker sem pač… Too old for this shit. #samopovem