(Pre) Velika pričakovanja

Spet se bliža tisti čas leta, ko smo vsi v fazi pričakovanj. Veselo pričakujemo prižig luči v centru mesta, ki se bojo po mojih izračunih kmalu začele prižigati že konec avgusta, pričakujemo srečanja s prijatelji, za katere si med letom nismo utegnili vzeti časa, pričakujemo, da bo kuhano vino manj vodeno in bolj učinkovito, predvsem pa pričakujemo, da bo drugo leto boljše od prejšnjega. In tukaj se začne prva faza zablode, ki se ji reče »novoletne zaobljube«. Jaz si običajno pred novim letom vzamem pet minut za samorefleksijo, več kot to je že izguba časa, ker si med letom določene stvari raje potisnem v spomin, in vsakič znova ugotovim, da sem spet tam, kjer sem bila. In potem spet začnem z novim ter svežim seznamom zaobljub, kot so: manj bom kadila (kajenje med pisanjem zaobljub seveda ne šteje), več bom športala (premika s kavča do hladilnika tokrat res ne bom več štela kot kurjenje kalorij), ne bom več mešala piva in tekile (ampak res, tokrat to mislim resno), čas bom namenila stvarem, ki me resnično veselijo (kar je kajenje, pivo, tekila in tekanje do hladilnika). Pa smo tam. Začaran krog je spet sklenjen. Leto se obrne, s plaže skočiš v Ljubljano na prižig lučk, obljubiš si tisoč in eno stvar, pričakuješ čudeže, na koncu pa s čikom v roki spet pišeš nov seznam. 

Ko smo bili majhni, smo bili polni pričakovanj. Pričakovali smo, da bomo, ko bomo starejši (kar je bilo v naših očeh že pri dvajsetih), imeli dobro službo, krasnega partnerja, otroke in hišo. Potem pa si star trideset, službo imaš ali pa je nimaš, isto pa velja tudi za partnerja in hišo. Verjetno smo odraščali z neko romantično predstavo o svojem poklicu, ki zvodeni prvo sekundo, ko na Zavodu za zaposlovanje stojiš v vrsti za več sto ljudi, katerih romantična predstava o življenju po diplomi umira z vsakim korakom do okenca, za katerim sedi še ena oseba, ki so se ji že zdavnaj porušile sanje. Jaz sem si recimo predstavljala učilnice polne otrok, ki me bojo z veseljem poslušali, s katerimi bom spreminjala svet na bolje, pričakovala sem marsikaj, zdaj pa pričakujem samo še konce tedna in šolske počitnice. Predvsem pa sem pričakovala, da bom opravljala svoj poklic. In potem ugotovim, da sem postala varnostnica, psihologinja, duhovni vodja in krotilka levov. In če v drugih službah ljudje še vedno dobivajo božičnice, služben avto in najnovejši iPhone, jaz lahko dobim samo ošpice, viroze in psihične težave. Samo povem.

Seveda pa sem, tako kot številni drugi, imela tudi romantično predstavo o svojem bodočem partnerju, ki se je tako kot sanje o idealni službi, že zdavnaj porušila. Ok, včasih imamo ljudje mogoče res malce previsoka pričakovanja in nagnjenost k sanjarjenju. Tako je meni recimo postalo jasno, da partner, ki bi bil pošten, zvest, čeden, priljubljen, krasen ljubimec, ljubitelj živali in otrok, s super službo, ki se dobro oblači, ki je priljubljen med svojimi im mojimi prijatelji, ki pokliče takrat, ko sta zmenjena, s katerim lahko potuješ, plešeš, se smejiš… Verjetno ne obstaja. Razen v Disneyjevih risankah in romantičnih komedijah. Če pa že obstaja v resničnem življenju, pa verjetno že nekaj časa ni samski, ali pa ne živi na tem kontinentu.

In kaj potem človek lahko naredi? Morda ti ne preostane nič drugega kot to, da znižaš svoja pričakovanja in se sprijazniš z usodo. Službo sprejmeš takšno kot je, konec koncev so računi plačani, ti pa nisi na cesti, pač vsake toliko po službi spiješ kakšen kozarček vina, antidepresiv in vitamin C ter upaš na najboljše. Sem napisala kozarček? Mislila sem napisati buteljko, it's the wine talking. Kar pa se tiče tipov pa je stvar taka, da določene stvari sčasoma začneš črtati s seznama. Ok, ne rabi biti visok. Pa tudi živali ne rabi imeti rad, koga briga za živali. Pa oblačila v resnici tudi niso pomembna. Pa kaj, če ne zna skombinirati barv, važno je to, kar nosi v srcu. Sčasoma tudi to ni več pomembno, važno je samo to, da ima utrip in da je moški. Standardi so za luzerje, važno je, da obstaja in da to lahko dokažeš na fejsu, instagramu in po potrebi na snapu.

V življenju na marsikaj računamo in marsikaj pričakujemo. Pričakuješ, da te bo tisti tip, ki si ga spoznala prejšnji vikend še kdaj poklical, ne pričakuješ pa tega, da ga boš čez nekaj dni videla na naslovnici revije v objemu slovenske starlete. Ne pričakuješ, da boš srečala bivšega ravno na tisti dan, ko se ne počutiš ravno najbolje, si bledikava in nikakor primerna za sprehod po centru. Ne pričakuješ, da se boš zjokala ob gledanju The Kardashians, ampak pms ne izbira sredstev. Ne pričakuješ, da boš do poletja spet pet kil težja, ampak… Kurc, za prenajedanje bom kar krivila pms, službo, tipe in vse stvari, ki niso dosegle mojih pričakovanj. Fora pa je v tem, da tudi, ko ne pričakuješ ničesar, si še vedno lahko razočaran. #samopovem 

#FML - vol. 2

Ko sem se zadnjič vračala domov, že tretjič v dveh tednih brez dežnika, in ko me je ob vstopu v blok, premočeno in z dvema polnima vrečkama v rokah, pričakala še tema, ker si je luč na stopnišču spet vzela neplačan dopust, sem dojela, da je čas za še eno hešteg fml objavo. Ali pravo pravcato sago. Nekateri ljudje preprosto nismo pripravljeni na lajf. Ne zavedamo se, da vremenska napoved ni zgolj informativnega značaja (kot je prihod mestnega avtobusa, apparently), da si na vetroven dan ni dobro ust namazati z zelo lepljivim lipglossom, in da je v torbici v vsakem primeru dobro imeti antibakterijske robčke in solzivec. Ko smo že pri solzivcu – zadnje dni se je na veliko govorilo o super luni in njeni lepoti, ljudje so se povzpenjali na vse možne hribe in griče, da bi si jo čim bolje ogledali, jaz, ki sem bolj lene narave, pa sem splezala na svoj kavč in odprla okno ter na svojo grozo ugotovila, da luno prekrivajo oblaki, nasproti mojega okna pa je stal lokalni čudak, ki ga žal niso prekrivali oblaki. Pravi supermoon versus superfreak prizor. In ne, ni šlo za kakšnega bivšega fanta, ki bi žalostno strmel v moje okno, ampak za lokalnega frika, ki mi požene strah v kosti vsakič, ko se ponoči vračam domov. In ob takih srečanjih je res dobro biti pripravljen na lajf. Samo povem.

Zadnjič sem veliko napisala o svoji logistični karmi in če ste mislili, da je to vse, kar imam za povedat, ste se motili. To so bili le tisti bolj sveži spomini, obstaja pa še kar nekaj zgodb, ki ji žal do zdaj tudi še nisem uspela pozabiti. Dejstvo je, da imam sama precej smole, ko je treba s točke A čim bolj nemoteno in lahkotno priti do točke B. Ko pa se združiva s sestro, je to zgodba zase. Hot Mess meets Walking Disaster. Še sama ne vem, katera je katera, mislim pa, da bi bil to popoln naslov za najin potovalni blog ali reality show na Travel Chanellu. Človek bi si mislil, da se bova po vseh teh letih in skupnih potovanjih že malce ulaufali, ampak se nisva. Itak, da ne. In tukaj so najini top trije najljubši spomini s potovanj.

Številka 1: London, leto… Nimam pojma. Ni važno. Sediva v parku na lep sončen dan, kar je že prvi red alert, ker v Londonu there's no such thing kot je lep sončen dan. Uživava, čilirava, vse je lepo in prav. Čez nekaj ur se odločiva, da poiščeva trgovino za hiter prigrizek, vodo, pivo. Znajdeva se v dilemi. Ali iz parka zavijeva po ulici desno ali levo? Odločiva se za levo. Hodiva pet minut. Nobene trgovine. Hodiva petnajst minut. Še vedno nobene trgovine. So pa muzeji. In galerije. In druge stvari, ki nama nikakor niso prišle prav. Razen enega muzeja, ki sva ga obiskali zgolj zaradi stranišča. Vse za umetnost. Po dobre pol ure hoje ugotoviva, da iz tega ne bo nič in se vrneva nazaj do parka, od koder sva štartali. Tokrat greva po ulici desno. In kaj zagledava? Trgovino. Lokal. Restavracijo. Vse to samo nekaj metrov stran od parka. Itak. Lajf 1. Walking Disaster/Hot Mess 0.

Številka 2: Letališče v Münchnu, pot na Kubo, leto… Potisnjeno v spomin. Število ur na letališču: 10. Preden se je pojavil super kul prevoznik Go Opti, sva poklicali nekega drugega prevoznika, s šoferjem, ki je osebno vozil tudi gospodično Daisy, in ker se je gospodu mudilo z letališča pobrati neke druge ljudi, naju tja dostavil deset ur pred najinim letom. In naj vam povem, nič ni bolj strašljivega kot noč na praznem letališču. Ko sva ugotovili, da je že vse zaprto, nama ni preostalo nič drugega, kot da malce zaspiva. In ker je bilo letališče popolnoma prazno, sva našli super lokacijo in malce zaprli oči. Po nekih desetih minutah se na letališče usuje skupina geriatrikov/bolnikov s tuberkulozo in se parkirajo direktno poleg naju. Zakaj, ne vem. Kot sem omenila, je bilo letališče PRAZNO. In tako so kašljali in sopihali v pričo naju, najin lepotni spanec pa je postal stvar preteklosti. Lajf 2. Walking Disaster/Hot Mess 0.

Številka 3: Letališče v Beogradu, leto – 2016, tega se še spomnim. Po devetih urah letenja iz New Yorka nama je ostalo le še osem ur na letališču. Za dve prekaljeni popotnici je to mala malica. Najprej dve uri kofetkanja v sosednjem lokalu, potem pa je bil čas, da kakšno kitico odspiva. Čeprav naju izkušnje učijo, da spanje na letališču ni dobra ideja. Ampak je nekako šlo. Vsaj na začetku. Udobno sva se namestili, malce celo zaspali, ko pa sva utonili v globok spanec, zaslišiva nek zvok, ki naju je vrnil v realnost. Direktno zraven naju se usedeta gospod in gospa ter odpreta vrečko s čipsom. In veselo hrustljata tisti čips. In kaj storiva midve? Lahko bi se razburjali. Lahko bi znoreli. Ampak ne. Stopiva do najbližje trafike in si tudi midve kupiva vrečko čipsa. Lajf 2. Walking Disaster/Hot Mess 1.

  

Tako pač je. Včasih se je treba situaciji enostavno prepustiti in nekaj pojesti. Človek se takoj počuti malo bolje. Lajf naju je morda marsikdaj ujel nepripravljene, ampak nama je pustil dober smisel za humor in čut za ironijo. Zdaj se vsemu temu lahko smejiva. Smejiva se lahko tudi dejstvu, da sva v mestu, ki nikoli ne spi, hodili spat ob sedmih popoldne, ker naju je časovna razlika popolnoma uničila. Smejiva se lahko dejstvu, da sva videli frizerski salon z naslovom A Women's Glory, spodaj pa je pisalo Unisex Salon. In smejiva se lahko dejstvu, da sva jedli sir s kmetije, ki jo ima v lasti družina Bacon. Lajf 2. Walking Disaster/Hot Mess 2.

Ko sem se po zadnji objavi srečala s prijatelji, da malce podebatiramo tisto popotovanje po New Yorku, so me nekateri od njih, z dvomom v glasu vprašali, če sem res plezala čez tisto ograjo, kot sem to zapisala in zelo lično opisala. In verjetno niso edini, ki včasih podvomijo v kredibilnost mojih pripetljajev, jaz pa na vse to lahko rečem samo eno. Zakaj d fak bi si kdo to sploh to izmislil? Mogoče si tisti, ki živijo bolj lagodno in so bolj pripravljeni na lajf, kot sem jaz, tega ne znajo čisto dobro predstavljati, jaz pa o tem lahko samo sanjam in si v glavi ponavljam #fml. #samopovem.

#FML - vol. 1

Včasih se zalotim, da zatavam na neke random instagram profile (k da vi tega ne počnete) in občudujem vse tiste optimistične in skrajno sofisticirane heštege tipa #blessed, #lovemylife, #happykid, ki kažejo na to, da se oseba na sliki zagotovo zabava, res ljubi svoj lajf in ne rabi pol ure, da najde pravi kot in primerno svetlobo za svoj selfie. Jaz pa seveda za dober selfie rabim vsaj eno uro časa, hitrega računanja odvodov in integralov, ki bi zagotavljali, da je kot, pod katerim se slikam, res optimalen in seveda svetlobo, ki bi bila karseda laskava in ki jo uporabljajo prostitutke v Amsterdamu, da pred turisti na hitro zakamuflirajo kakšen kilogramček preveč in kakšen neljubi mozolj (česar pijani turisti itak ne cenijo). Red Light District, I feel your pain. In pol nastane selfie od karseda daleč stran, z obveznim filtrom in sofisticiranimi heštegi, ki ponavadi niso ravno kredibilni. Vse, kar si včasih človek želi pa je, da bi pod kakšno fotko napisal iskren in nepretenciozen #fml, ki s svojo preprostostjo izraža marsikatero muko. Za ta selfie sem potrebovala eno uro #fml. Preden sem se slikala mi je telefon padel po tleh in res nimam denarja za popravilo šipce #fml. Že cel dan tavam po New Yorku, lačna sem, zebe me, desni čevelj pa imam premočen, ker sem stopila v lužo #fml. Ampak tega seveda ne napišeš, napišeš pa: #blessed, #lovemylife, #happykid. Ker se bolje sliši.

Hešteg FML pa se ne nanaša samo na fotkanje za instagram, ampak je nekakšna stalnica v življenju človeka, ki je logistično omejen, ki se mu dogajajo bizarne stvari (in ki čuti potrebo o tem tudi pisati, ker nima denarja za psihiatra) in ki ima nadvse izražen smisel za ironijo. In če se v tvojem življenju hešteg FML momenti pogosto ponavljajo, je ta smisel za ironijo bistvenega pomena, ker bi se ti v nasprotnem enostavno odpeljalo. Tako pa si misliš »fuck my life« in greš pogumno naprej. Pa začnimo z momenti, ki jih najlažje označim kot kolosalen logističen fiasko. Spomnim se, da sem že kot otrok opazila spremljajočo logistično smolo, ko sem se s starši peljala kam na izlet v tujino in smo se vedno, ampak vedno, znašli v koloni, za katero se je izkazalo, da bomo v njej dočakali dolgo starost. Fotr je vedno vprašal, v katero kolono naj se postavi, in seveda smo mu odgovorili, da v tisto, v kateri čaka najmanj avtov. In postavimo se v tisto kolono. Prvih nekaj minut se srečno premikamo naprej, ko kar naenkrat ugotovimo, da naslednjo uro ne bomo šli nikamor, ker so ravno v naši koloni naleteli na tihotapce/kriminalce/vesoljce. Samo povem.

Poleg dobrih las, ki očitno še nekaj časa ne bojo osiveli (#blessed), sem od fotra podedovala tudi njegovo logistično karmo (#fml). Vedno se postavim v vrsto, ki na prvi uč deluje, kot da se bo nekam premaknila, potem pa ugotovim, da I ain't going nowhere. Kar se je spet obelodanilo ob nedavnem potovanju v New York. Po desetih urah na letalu končno pristanem na ameriških tleh in se postavim v kolono na carini, ki je še zadnja ovira, ki stoji med mano in mojim pumpkin spice lattejem. Najprej ugotovim, da se premikamo precej počasi. Kar zame ni nič novega. Potem ugotovim, da za mano stoji ženska, ki izgleda, kot da v sebi tihotapi vse viruse tega sveta, in ki mi naslednje pol ure dobesedno diha za ovratnik ter svoje bacile škropi po meni. Končno vidim cilj in gospoda, ki mi bo končno dal zeleno luč za vstop v Starbucks. Kar naenkrat gospoda ni več, ker si je očitno vzel pavzo, jaz pa še vedno stojim v vrsti. Za menoj pa še vedno stoji gospa Zika (#fml). Gospod Henry, ki ga do penzije loči le še nekaj ur, se končno prikaže in vstop je odobren.

Logistična mora pa se ni končala tukaj. Itak, da ne. Čeprav je na začetku kazalo, da mi bo le uspelo priti do pravega naslova, so se zadeve spet zakomplicirale. Najprej se usedeva na pravi airtrain, ki pelje od terminala do podzemne (logistična zahvala gre sestri, ki jo je slaba karma v tem smislu malce obšla), potem se usedeva še na pravi subway (so far so good), rata nama iti dol na pravi postaji in celo najti pravo ulico, in ne boste verjeli, celo pravo hišo. Potem pa… Ne znava odpreti vrtnih vrat, ki peljejo do stanovanja. Iščeva ključavnico, iščeva zatič, nekaj, karkoli, kar bi nama vrata pomagalo vrata odpreti in ugotoviva, da ničesar ni. In kaj narediš? Plezaš čez ograjo. V črnski četrti, kjer že tako bodeš v oči, zdaj še vehementno vdiraš na posest človeka, ki ga do zdaj sploh še nisi videl, in ki ima lahko v rokah že pripravljeno pištolo (vem, da se sliši drastično, ampak govorimo o Ameriki, let's be honest). Folk malo čudno gleda, medtem ko si dve punci sredi noči čez ograjo podajata potovalki, ampak šta je, tu je. Rata ti vstopiti v stanovanje (tokrat čisto legalno, s ključem) in ko lastnico vprašaš po ključu od vrtnih vrat, ti ta v smehu pove, da je vrata treba samo malce poriniti. Samo malce poriniti. Ne vem ali je v tej situaciji šlo za slabo logistično karmo ali pa se preprosto neumnost, ampak v tistem trenutku bi se najraje ulegla na tla in si zapela tisto dobro staro: Nesretnik sam od rođenja, čija me to ruka proklela? #fml

In če ste mislili, da je bila pot tja malce bizarna, naj vam povem še, kako je izgledala pot nazaj. Od doma greš seveda prej, ker si previden in ker dobro veš, da s svojo logistično karmo lahko nabašeš na težave. In tako se od doma odpraviš kar štiri ure prej. Kar je najboljša ideja ever, ker guess what, airtrain tisti dan ni delal. Itak. In postaviš se v dolgo vrsto za bus, ki pelje do terminalov. Pred tabo na bus čaka cela kolona folka in ko bus prispe, ves ta folk spustiš naprej, ker se ti ne mudi in ker si kul. In zdaj stojiš prvi v vrsti in čakaš na naslednjega. Ko pa ta bus pripelje, se ne ustavi tam, kjer bi se moral, torej pred tabo, ki si prvi v vrsti, ampak nekje v pm, in ti greš na bus zadnji. Itak. In povrh vsega ugotoviš, da je tvoj terminal zadnji. Seveda je zadnji. Čeprav se takoj na začetku pelješ mimo njega. Ampak ne, najprej greš cel krog, da bi se čez pol ure stiskanja z neznanci lahko vrnil nazaj na svoj terminal. In potem iščeš svoj check-in. In ugotoviš, da je zadnji. Seveda je zadnji. In ko končno prisopihaš do mladeniča na check-inu, ki te čisto po ameriško pozdravi: »Hey, how are you?«, mu lahko rečeš samo še to: »I've been better.« Čez nekaj minut pa ti pove še to, da slovenskih pasošov ne more skenirati (because we come from a small communist country) in mora podatke vnašati ročno, ti pa na to rečeš: »Of course.«

Ni pa vse tako bed. Čez nekaj minut sem na letališču zagledala najlepšega tipa ever, ki je bil balzam za oči in dušo in ki si je povrh vsega še slekel majico (mislim, da gospa carinica zanalašč zahtevala, da se sleče, ker je bil edini tip, ki je čez detektor kovin šel brez majice. Gospa carinica, you rock!). Moje trpljenje je bilo poplačano. Čeprav se mi včasih zdi, da je moj lajf pesem od Alanis Morissette (kar dokazuje dejstvo, da bo ta objava v dveh, mogoče celo treh delih), je smisel za humor še ena stvar, ki me drži pokonci, in če se na vse te  bizarne situacije lahko spomniš, ne da bi dobil močno željo po samomoru, je vse gud. #blessed #lovemylife #happykid #samopovem