Too Old For This Shit - Travel Edition

Zadnjič sem spet imela en konkreten hešteg yolo moment in se odločila, da namesto sproščenega vikenda v toplicah ter udobju hotelske sobe vikend preživim na glampingu. Za tiste, ki vas ta trend še ni dosegel, naj povem, da gre za tako imenovani »glamorous camping«, ali povedano po domače, čisto navadno kampiranje na bolj fensi način. In kako sem si to predstavljala jaz: sproščanje v prikupnem vinskem sodu, s kopanjem v toplicah, obiskom savne ter kakšne masaže. Mojo romantično predstavo o vikendu pa je srečala kruta realnost, ko se je izkazalo, da je vinski sod točno to, kar pove že njegovo ime – fucking vinski sod, velik meter krat meter, brez ogrevanja in z zunanjim wc-jem in kopalnico. In smrčanjem. In plohami z dežjem. Konstantno. Da pa bo zadeva še hujša, me je ravno tisti vikend presenetila še mesečna težava vseh žensk, kar je dejstvo, da si do skupnih kopalnic rabil dežni plašč ter veliko dobre volje. In morda še kakšno pomirjevalo. In točno v tistem trenutku sem dojela nekaj pomembnega. I'm too old for this shit. Glamping, zdaj ko ga poznam iz prve roke, pa priporočam samo upokojencem, ki si želijo popestriti svoj lajf in mladim parom, ki aktivno delajo na prokreaciji. Ker kaj drugega tam tako ali tako nimaš početi. Če pa nisi v nobenih od teh življenjskih faz, pa glamping močno odsvetujem.

In tako sem začela razmišljati o potovanjih in kako zelo nezahtevni smo bili, ko smo bili še malce mlajši. Jaz sem recimo prepotovala kar nekaj držav, s težkim nahrbtnikom, z veliko manj denarja, kot ga imam zdaj in beseda udobje mi je bila takrat čisto postranskega pomena. Spala sem v hostlih z desetimi drugimi popotniki, včasih sem pod vplivom nočnega žuranja celo skoraj zaspala v kakšni drugi postelji, in če mislite, da gre za kakšno fun in dirty sceno, vas moram razočarati in priznati, da sem enkrat v Čilu zašla v posteljo starejše gospe, ki je skoraj doživela infarkt, ko sem se sredi noči stisnila k njej. Še enkrat oprostite starejša gospa, ni bilo namerno. Prebila sem se skozi Ande, precej zmačkana, ker ko si star 25 let, te opozorila starejših bolj izkušenih popotnikov, ki ti rečejo, da ni fino piti eno noč preden greš na takšno višino, ne ganejo preveč. In potem ves zelen sediš na busu ter deset ur upaš, da ne boš pobruhal gospe, ki sedi zraven tebe. Tudi vam se opravičujem, it was a close call. Ampak, uspelo mi pa je. Kljub vročini, zdelanim prevoznim sredstvom ter čudnim vonjavam.

Nikoli pa v tistem času nisem pogrešala nekih osnovnih stvari, kot so čiste rjuhe, klima, osebni maserji ali soba, v kateri ni ščurkov. Ker se mi je vse skupaj zdelo noro zabavno. Kot recimo soba na Tajskem, ki je imela za security system pod oknom posajene kaktuse. Ker se noben mastermind ne bo pretolkel mimo njih. In sobe, v katerih so se ponoči začele oglašati čudne živali, kar je bila odlična podlaga za družabne igre tipa: guess that sound! Ko pa sem lani planirala potovanje v New York, so me pa zmotile že najmanjše stvari. Našla sem recimo super kul hotel, v eni od živahnih sosesk, ki ima v bližini vse pomembne razgledne točke, ko pa sem izvedela, da ima tudi skupna stranišča, sem raje rezervirala celo stanovanje v Brooklynu, v precej bolj sporni soseski, samo zato, da imam lahko lastno stranišče. Samo povem.

Ni pa samo udobje tisto, kar mi trenutno pomeni več. kot mi je včasih. Zdaj obožujem tudi brezdelje. Zdi pa se mi, da nekateri besede »dopust« v resnici sploh ne razumejo. Govorim o ljudeh, ki imajo občutek, da si morajo na dopustu zapolniti čisto vsak trenutek dneva z neko aktivnostjo, ker bog ne daj, da bi se na dopustu samo sproščal in užival. Letos, ko smo oddajali družinsko prikolico na morju, je folk, ko je klical za rezervacije, dejansko spraševal, ali so kje kakšne fajn poti za tek. In to me je zmotilo veliko bolj od nebuloz tipa, ali je wc v kampu zastonj. Model, na dopust greš, za kaj, hudiča bi hodil teč pri 35. stopinjah, fasal žulje in sončarico, če pa lahko uživaš v tem, da ne počneš nič! Jaz dejansko nimam več slabe vesti, ko se poleti uležem na vsako ravno površino, vaservaga style, berem knjige in na sprehod hodim zgolj in samo takrat, ko zmanjka piva in prigrizkov. In tega mi več sram priznati. In ko mimo mene teče folk v pajkicah in se počuti vzvišeno, ker nekaj počne zase, jim lahko rečem samo to: bitch, please! Tudi jaz počnem nekaj zase. Polnim si baterije, praznim si glavo in fucking uživam v tem, da ne počnem nič. In ko se nekateri še dejansko ufuravajo, da bojo na morju počeli kaj koristnega, sem jaz že zdavnaj ugotovila, da mi ni treba početi nič, kar mi ne sede. Vsem morskim športnikom pa en velik respect, še večji respect pa vašim pajkicam za nadure.

Ja, stvari se spreminjajo. Ščurke v sobah so zamenjale dišeče rjuhe, kaktuse pa dejanski varnostni sistemi, ki jih ne moreš izruvati iz tal. Ali pa stopiti nanje in jih pomendrati. Pa zato še ni treba imeti slabe vesti. Prepričana sem, da bom še kdaj stopila na kakšno čudno žival, ali pa spala v kakšni čudni sobi, upam samo, da ne spet s kakšno gospo, ki sem ji ukradla spanec in nekaj minut življenja. Ne bom pa se več stiskala v majhnih šotorih, nad glampingom pa tudi nisem preveč navdušena, ker sem pač… Too old for this shit. #samopovem

Sto ljudi, dvesto kombinacij

Brez skrbi, to ni kratek uvodnik v osnove swinganja, čeprav, če ste vsaj malce podobni meni, vas je ta naslov zagotovo spomnil na eno od dveh stvari: swinganje in/ali kama sutro. Moji možgani včasih pač zaidejo v čudne vode. Sploh ob koncu tedna, ko se normalne možganske funkcije pripravljajo na sleep mode, tiste, ki pa so še budne pa… Včasih bi bilo morda bolje, da bi tudi one spale. Ampak je, kar je. Skratka, swinganje – yes or no? Saj veste, kaj pravijo: »sharing is caring«, no, jaz pa verjamem samo v sharanje hrane in oblačil, vse drugo mi je malce sporno, jaz sem bolj: »I licked it, so it's mine« kind of girl. Ampak resno, ta objava ni ne o swinganje ne o kama sutri, čeprav bi se o obeh temah dalo kaj napisati. Spomnim se, da smo se s sošolkami v gimnaziji enkrat odločile širiti svoja obzorja, kar je seveda vključevalo prebiranje literature o najbolj čudaških temah, in med njimi se je znašla tudi dobra stara kama sutra, ki nam je vsem pognala strah v kosti. Ker ljudje na slikah, ki so se zvijala v najbolj bizarnih položajih očitno NISO imeli kosti. Samo spolne ude in strašansko neustavljivo spolno slo. Kar nas je malce napsihiralo, morda celo bolj kot klovni, ampak tudi to smo nekako zablokirale v spominu in živele dalje. Torej, če povzamemo, swinganje in kama sutra nista my cup of tea. Zato bo današnja objava usmerjena v druge, uporabnikom bolj prijazne, profile kombinacij.

Pravijo, da se nasprotja privlačijo in jaz se s tem popolnoma strinjam. Saj ste zagotovo že kdaj videli kakšen par, ki vam je bil na uč totalno nelogičen, recimo, starejši okrogel gospod v dobrem avtomobilu, z brhko blondinko z velikim oprsjem, in morda ste pomislili: »kako sta pa se tadva našla?« Ok, mogoče sem dala malce slab primer, ker, bodimo iskreni, vsi vemo, kaj se dogaja v tem primeru, ampak če za trenutek nismo žleht in pomislimo malce širše, morda pa sta se našli dve nasprotji in je zadeva enostavno funkcionirala.

Osebno mi grejo na živce ljudje, ki iščejo partnerje »s katerimi imajo skupne interese.« Bullshit. Jaz recimo nočem hoditi z moško verzijo sebe, ker bi to izgledalo nekako tako: tip, ki hodi na jogo, ni ravno navdušen nad drugimi športnimi udejstvovanji, ni fan živali in zelo rad opravlja s svojimi prijateljicami. Totalen avtoerotičen fail. Zato mi niso jasni ljudje, ki iščejo druge verzije sebe in če spoznajo nekoga, ki počne nekaj drugače kot oni, mu sploh ne dajo priložnosti. Meni so všeč ljudje, ki mi pokažejo kaj novega, ki mi širijo obzorja (če to ne vključuje swinganja in kama sutre, seveda) in ne iščem druge verzije sebe, ker so moji hobiji všeč meni, in ne rabijo biti všeč mojemu partnerju. Moja teorija je bila vedno ta, da je pomembno, da se partnerja strinjata glede res pomembnih življenjskih stvari in ne glede neumnosti tipa: jaz imam rad zimo, ona pa poletje. Koga  briga. Samo povem.

Ne verjamem pa tudi v pare, ki so konstantno srečni. Zagotovo poznate kakšen par, ki se nikoli ne skrega, ki ves čas tiči skupaj, in je že skoraj na plakatu za revijo Misteriji. Ker TO ne obstaja. Zato sem vam danes pripravila en kratek Pop Quiz. Predstavila vam bom dva para in tri situacije, vi pa se boste odločili, katera je bila tista prava. Ready?

Pozorno preberi naslednje tri situacije in se odloči za tisto, ki se ti zdi najbolj realna:

a.)    Marko in Sara sta skupaj skoraj eno leto. Zelo se imata rada. Vsi prijatelji jima zavidajo, ker vse počneta skupaj, imata veliko skupnih hobijev, ves čas si v javnosti izkazujeta ljubezen in se obmetavata s cute imeni, kot so: srči, lubi, pikica. Ko Marka in Saro srečamo po enem letu, sta še vedno skupaj in srečno zaljubljena.

b.)    Andraž in Nika sta skupaj skoraj eno leto. V javnosti dajeta vtis, da si nista preveč naklonjena. Rada se spričkata, včasih tudi pred prijatelji, nimata kaj preveč skupnih hobijev, tudi cute imena so jima tuja. Najbližje temu sta, ko si rečeta »ta star« ali »ta stara.« Ko Andraža in Niko srečamo po enem letu, sta še vedno skupaj.

c.)    Če ima Nika deset lubenic in jih Marko prinese še sedem, Andražu pa dve padeta na tla… Just kidding. I don't do math.

No, ker tale kviz temelji na resničnih dogodkih, vam lahko iz prve roke povem, da je skupaj ostal le par številka dve. Čeprav je bilo morda videti, da nimata nič skupnega. Tista matematična uganka pa je ostala cold case. Torej, nasprotja se morda res privlačijo, a le če upoštevamo prave horoskopske znake in podznake. Tukaj se šele začne prava zabava. Zagotovo poznate nekoga, ki je naredil križ čez določen horoskopski znak, ker je bil njegov bivši partner totalno fuknjen. Jaz se recimo izogibam vodnarjev, ker je bil moj bivši pač malo fuknjen in se mi zdi, da je zato kriv sklep okoliščin in pa seveda horoskop. Tukaj nekaj kombinatorike ni nikoli odveč. Ampak na samem koncu itak vedno prevlada nekaj in to nikoli ni zdrav razum. Zato so moji današnji nasveti čisto odveč, just marry someone who can cook. To je vedno dobra ideja. #samopovem

   

80's Kid

Vrnil se je film »It« in z njim tudi travme iz mojega ranega otroštva. In ne samo mojega. Prepričana sem, da je zdaj ena cela generacija, ki doživlja stres in panične napade ob sami misli, da se je klovn Pennywise, ki nas je strašil v otroštvu, spet vrnil na filmska platna. Ravno zadnjič smo se med druženjem s prijatelji iste generacije spominjali vseh strahov, ki smo jih doživljali ob gledanju nadaljevanke, seveda so nas takrat starši malo manj uspešno nadzirali, kar jim zdaj tudi malce zamerim, in ugotovili, da smo vsi razvili določene tike ob gledanju nečesa, kar nam sploh ne bi smeli pustili gledati. Moja sestra recimo, si ne upa zaspati, ne da bi roke skrila pod odejo, ker jo je strah, da ji bo klovn odgriznil prste. Jaz recimo ne smem biti v bližini kakšne rojstnodnevne zabave za otroke, kjer je kakršnakoli možnost, da bo na njej nastopal klovn. Zdaj mi je tudi jasno, zakaj so cirkusi, ki so bili tako popularni v mojem otroštvu, nehali obiskovati Slovenijo. In če mislite, da je to zaradi Društva proti mučenju živali, ki je nenehno protestiralo zaradi slonov in levov, ki so bili primorani izvajati cirkuške trike, se močno motite. Nehali so prihajati k nam zaradi ene cele generacije, ki se panično boji klovnov. Edini klovn, ki nam ga je celo nekako (sicer še zdaj ne razumem, kako) uspelo sprejeti, je bil McDonald'sov klovn, in res kapo dol the MocDonald's guyju, ki si je za svojo maskoto drznil uporabiti najhujši strah generacije otrok rojenih v 80-ih in 90-ih letih. The man's got balls. In ker so se ustvarjalci filma morda ustrašili, da jim ni uspelo dovolj zafurati samo ene generacije, so se zdaj odločili, da zafurajo še eno. Stephen King je moji generaciji dolžan vsaj deset ur psihoterapije, kaj bo pa z naslednjo bomo pa še videli. Jaz pravim, da nič dobrega.

Drugače sem že kar nekaj let velika fanica nadaljevanke »American Horror Story«, ko pa sem letos pogledala trailer in videla, da bojo tudi tam nastopali klovni, sem si lahko samo še premislila. Rane očitno še niso dovolj zaceljene. Ko pa mi na facebooku vn vrže napovednik za »It«, sem pa zelo blizu tega, da telefon vržem na tla in se skrijem pod odejo, ali pa nekaj ur binge gledam Friendse ali kaj podobnega, da si malce opomorem. »It« pa ni bila edina nebuloza, ki so nam jo straši pustili gledati v zgodnjih 90-ih letih. Tukaj je bila še tista bizarna nadaljevanka »Twin Peaks«, ki smo jo celo gledali skupaj s starši in na družinskih obiskih, dokler nismo ugotovili, da pa to morda ni primerno za otroke, in da je David Lynch malce usekan. Po moje so Beverly Hills in podobne lahkotne najstniške zadeve začeli snemati zgolj zato, da naredijo en damage control za generacijo, ki je pretrpela marsikaj.

Smo pa zato zdaj morda malo bolj utrjeni. Meni so filmi tipa »Final Destination« mala malica, ker ni nič bolj groznega od morilskega klovna, ki pobija otroke. »Final Destination«, ki mi sicer ni posebno grozen, pa me je naučil nečesa zelo pomembnega; predvideti možnost smrti na vsakem koraku. Ravno včeraj, ko sem se spravila sušiti lase, sem na tleh poleg umivalnika zagledala vedro, v katerem sem namakala srajčko in v glavi so se mi odvrtele vse možnosti nenadne smrti. Lahko bi mi morda spodrsnilo, s fenom v roki bi se opotekla naravnost do vedra, stopila v vodo in umrla zaradi električnega toka. There you go. Mi smo generacija samih praktičnih stvari. Ne hodimo v cirkuse in predvidevamo, da nas smrt čaka na vsakem koraku. Seveda sem se pa tudi naučila balansirati, zato zdaj po vsaki grozljivki pogledam še eno komedijo, da nevtraliziram grozo. Kaj naj rečem, you live you learn. Smo pač generacija, ki se je naučila spopadati s svojimi strahovi. In še en fun fact, edina punca v naši družbi, ki ni gledala nadaljevanke »It« je zdaj srečno poročena in je mati treh otrok. Ostali pa smo samo napsihirani. Samo povem.

Niso bili pa samo filmi in nadaljevanke tiste, ki so uničile našo generacijo. Upam, da se še spomnite spolno konfuznih glasbenikov, kot so Boy George in Cher ter seveda Michaela Jacksona, ki ni bil samo spolno konfuzen, ampak tudi rasno konfuzen. Kako naj ima otrok normalno otroštvo v času, ko so moški nosili ličila in si puščali lase, ženske pa so bile možače s visokimi pričeskami, ki jim nobene vremenske razmere niso prišle do živega, nosile so podlage za ramena in moške kostime, poleg vsega pa smo bili priča moškemu, ki je pred našimi očmi spreminjal barvo. In zdaj moja mati obsoja Justina Bieberja, ker je čisto potetoviran. Tatuji so namanjši problem, svojemu otroku razloži, kaj za vraga se je dogajalo v 80-ih! Jaz mislim, da smo še dobri, glede na vse, kar smo videli in doživeli v tistih dveh desetletjih.

Vse pa ni bilo tako zelo negativno. V naših časih smo se po svetu sprehajali sproščeno, ker, kot pravi moja mama: »takrat še ni bilo pedofilov in psihopatov.« Domov smo se pritepli samo takrat, ko smo bili lačni, zaupali smo ljudem, ki so nam na ulici ponudili liziko – še en fun fact- na dvorišču, kamor sem se hodila igrat, je dejansko živel model, ki je vsake toliko po travniku »posadil« lizike in mi otroci smo jih z največjim veseljem iskali in se ure in ure sladkali, ne da bi kdo od naših staršev pomislil, da je s temi lizikami karkoli narobe. In res ni bilo nič narobe. Si predstavljate, da bi zdaj popoln tujec vašem otroku ponudil liziko, ki se skriva nekje sredi travnika? Model bi v roku 10 min pristal na psihiatriji, v Slovenskih novicah in v zaporu. Mi pa se ga spominjamo po tem, ker nam je s svojimi lizikami polepšal otroštvo.

Ja, to so bili bolj preprosti časi, kljub čudnim nadaljevankam in sumljivim glasbenim vzornikom, smo se imeli res lepo. To je bila generacija, v kateri nismo bili vsi zmagovalci in smo športali zato, da bi zmagali, za razliko od novih generacij, kjer se več ne igra na točke in vsak lahko postane, kar si želi. Ne, mi smo vedeli, kaj lahko in česa ne zmoremo, in s tem ni bilo čisto nič narobe. Preživeli smo brez pire in z glutenom, in čeprav imamo zdaj hudo averzijo do klovnov, mislim, da smo turn out just fine. #samopovem

Kjer se prepirata dva, tretji najebe ga

Imam se za precej nekonfliktno osebo. Vsaj zadnjih nekaj let, odkar sem se začela zavedati, da je včasih bolje ne izgubljati živcev na stvari in ljudi, ki jih ne moreš spremeniti. Izbruhi jeze pa tudi nekako niso v skladu z jogijskim imidžem, ki se me je nekako prijel po parih postih na facebooku in instagramu, zdaj pa ga moram redno vzdrževati, ker je šla zadeva že malce predaleč. Torej joga in nenadni izbruhi jeze ne grejo skupaj. Kar pa ne pomeni, da ne popenim, ko se kdo v vrsti vrine pred mene, pa čeprav gre morda za betežno gospo, ki me po vsej verjetnosti sploh ni registrirala, ampak takrat mi resno zavre kri po telesu. Ostale stvari, ki mi dvignejo pritisk pa so tudi: nadrkani šoferji, ki ne spoštujejo drugih udeležencev v prometu, ljudje, ki se nikoli ne držijo dogovorov in obljub, ljudje, ki konstantno zamujajo, ljudje, ki pod slike na družbenih omrežjih napišejo, da so IZ koncerta ali IZ morja, skratka… The list is long. Če pa sem poleg vsega še lačna, žejna, če me zebe ali pa sem nekje, kjer v bližini ni wc-ja, pa se moj pritisk še dodatno dvigne in moj jogijski duh popusti pod težo neugodnih zunanjih dejavnikov. Če povzamemo, če sem sita, če me ne zebe, če so ljudje okrog mene prijazni in srečni, sem srečna in nekonfliktna tudi jaz. 

V zadnjih letih pa sem se naučila še nekaj drugega, in sicer, da se nikoli ne vmešavam v prepir, ker sem na koncu jaz tista, ki potegne ta kratko. Ravno zadnjič sem se, nič hudega sluteča, znašla sredi manjšega prepira med dvema osebama, in na začetku sem se držala svojih naukov in se diskretno odmaknila s prizora prepira. Pila sem pivo, naredila nekaj sefijev, po pol ure pa sem se odločila, da stopim na bojno polje. Ker mi je bilo že pošteno dolgčas in ker je baterijo na mojem telefonu že počasi zapuščala življenjska sila. In kaj se je zgodilo? Podala sem svoje mnenje v zadevi, ki se me sicer ne tiče, kar popolnoma spoštujem, in na koncu pokasirala nekaj slabe volje in grdih pogledov.

Torej, nisem poslušala svojega lastnega nasveta, kar se mi je seveda maščevalo in še enkrat potrdilo teorijo, da je bolje, če v takih zadevah sploh ne sodeluješ. Jaz pa sem jo še poceni odnesla. Pred leti sva bili s kolegico v nekem klubu, nakar se je ta kolegica v vrsti na wc-ju zapletla v ljubezenski prepir med nekim random parom. V bistvu je hotela samo dobro in je temu dekletu priskočila na pomoč, ta pa ji je spucala šamar. Kar tako. Ker se ni imela kaj vmešavati v njun pogovor. Totalno ghetto scena. Ta punca je bila zagotovo lačna, žejna, verjetno jo je zeblo, ker je bila pomanjkljivo oblečena in potem se ji je še nekdo vrinil v vrsto. In kaj narediš? Osebo, ki ti samo hoče dobro, agresivno napadeš. Če bi se ta moja kolegica pojavila kakšno uro kasneje, bi se zgodba morda končala bolj pozitivno. Tako pa se je, kot jaz, naučila, da je svoje mnenje včasih bolje zadržati zase. Samo povem.

In ko smo že pri ljubezenskih zadevah. Nikoli, ampak res nikoli ne podajaj mnenja o partnerju svojih prijateljev. Ja, mogoče se ti od frendice novi tip zdi totalen luzer, ki jo samo izkorišča in veš, da se bo zadeva slabo končala, ampak pod nobenih pogojem ji tega ne smeš povedati, ker bo zamerila tebi, z njim pa se bo po vsej verjetnosti poročila in imela pet otrok. Zato modro molči in uporabljaj stavke tipa: saj je fejst fant/prepričana sem, da te ima rad/v službi ga samo ne razumejo/ne, ne zdi se mi, da preveč pije, vino je dobro za kri, to pravi tudi moja zdravnica. Better safe than sorry, people. In tudi, ko se tvoj prijatelj ali prijatelj s svojim partnerjem razideta, počakaj vsaj eno leto, preden mu/ji priznaš, da ti sploh ni bil/bila všeč. Zakaj? Ker se zna hitro zgoditi, da se s to osebo, ki si ji rekel, da je bedna pijandura, morda spet pobotata, in spet si ti tisti, ki je v nemilosti svojih prijateljev. Torej, speak now or forever hold your peace, samo izpusti tale speak now in raje don't speak.

In še zadnja zadeva v tej kategoriji, ki pa je varanje, oz kaj storiš, če izveš, da partner vara tvojo prijateljico ali bližjo osebo. Nič. Ne narediš nič. Zakaj? Ker boš morala predstaviti dokaze, ki jih po vsej verjetnosti nimaš, ker si do svojih informacij prišla po sistemu »rekla-kazala.« Torej, nekomu se zdi, da je Mihata, fanta od tvoje kolegice Klare, videl, kako se v petek v centru mečka z neko blondinko, ki zagotovo ni bila Klara. In to poveš Klari, ki zahteva, da ji daš številko od tega prijatelja, ki je Mihata videl s tisto blondinko, nakar ugotovi, da tisti model niti ni tako prepričan, da je bil tisto Miha, Klara napade tebe, ker okrog širiš laži in spet si ga najebala ti. Torej, razen če na lastne oči ne vidiš Mihata, ki se mečka v centru, ali pa še bolje, če si ti tista, ki se je z njim mečkala in imaš dokaze in prve roke, nimaš kaj tega razlagati Klari. Tako kot sem pred leti zmešala štrene stricu iz Nemčije, ki je po ločitvi doživljal krizo srednjih let in vsak mesec na obisk pripeljal drugo žensko, ker pa so bile vse iste, sem enkrat eno poklicala po napačnem imenu, in stric je nehal hodit k nam na obisk. Skratka, ne govori nič!

Če povzamemo: ne vmešavaj se v ljubezenske prepire, zapomni si imena vseh stričevih ljubic, ne podajaj mnenja o partnerjih svojih prijateljev, ter last but not least, jogiji znamo biti agresivni, zato poskrbi, da smo siti, spočiti in da nas ne zebe. #samopovem