Kronično srečna

Znanstveno dokazano je, da serotonin opravlja zelo pomembno funkcijo v naših možganih. Če ga je premalo, pride do neravnovesja, kar posledično vodi v slabo počutje ali depresijo. Ta mood mi je precej znan. Zgodi se mi vsako jutro, ko se pripravljam na odhod v službo in si začnem postavljati filozofska vprašanja o pomenu življenja, o obstoju vesoljcev in relokaciji na kakšen eksotičen otok sredi Oceanije. In ne pozabimo na jutranje načrte, ravno ko kava kicks in ter dobiš občutek, da je vse mogoče. Ta občutek mogoče poznate tudi pod psevdonimom »kaj vse bom naredila danes, ko se vrnem iz službe« in v glavi že padajo visokoleteči plani tipa: pomila bom posodo, šla na sprehod do centra, dobila se bom s kakšno prijateljico, napisala drugo poglavje romana, ki ga pišem še od prvega letnika gimnazije, posesala bom po tleh, plačala račune, mogoče naredila kakšen jogijski položaj… In kaj se zgodi? Pridem domov in zaspim na kavču. Ter si obljubim, da bom vse to naredila jutri. Pravijo, da je najlepše živeti v lastnih utvarah, I second that.

In če nekaterim serotonina primanjkuje, imam občutek, da ga imajo nekateri way too much. Vsak od nas zagotovo pozna enega tistega človeka, ki se že zbudi nasmejan (in ne zato, ker mamila ter alkohol od včeraj še vedno delujejo), ki že na vse zgodaj vse pozdravlja z glasnim »dobrooo jutrooo«, ti pa tiho načrtuješ eno hitro murder-suicide situacijo, samo da ne bi bil del tega jutranjega optimizma. To so ljudje, ki potrebujejo nekih pet ur spanca, medtem ko jih ti potrebuješ deset, ki kupijo letno karto za fitness, ti pa kupiš nov in bolj udoben kavč, ki imajo službo, otroke, psa in kredit, ti pa se brez sramu uležeš na vsako ravno površino, ker si tok fucking utrujena od tistega jutranjega rituala, ki se mu reče prebujanje. Jaz res ne vem, na čem so ti ljudje, ampak I want some. Ravno včeraj sem govorila s sodelavko, ki že nekaj let načrtuje, da bi napisala učbenik za tuji jezik, zmenila se je že celo za ilustracije ter zbrala nekaj sredstev, ko pa sem jo vprašala, zakaj tega ni izpeljala, je rekla samo: »Ni se mi dalo.« Najhuje pa je to, da jo popolnoma razumem. Samo povem.

Občutek imam, da so to ti isti ljudje, ki se vsaj petkrat na leto zaljubijo. Ker imajo preveč energije in optimizma, ki ga jaz očitno nimam. Moja prijateljica, ki je drugače v dolgi in zvesti zvezi že kar nekaj let, pravi, da se zaljubi vsaj enkrat na mesec. Če pa ni pravega kandidata, si pa ga izmisli. Ker je to početje zabavno in ker si z njim preganja dolgčas. Jaz pa mislim, da bi se morala z nekom posvetovati glede tega, but that's just me. Ampak dejansko obstajajo ljudje, ki si ljubezen dozirajo tako, kot si nekateri v kavo vsujejo sladkor. To so ljudje, ki ne iščejo »the one« ampak bolj »anyone«. To so ljudje, ki se v enem mesecu zaljubijo, načrtujejo poroko, izberejo imena bodočih otrok, se razidejo in čez en mesec ponovijo vajo z nekom drugim. Jaz recimo rabim en mesec časa, da se odločim, kateri telefon si bom kupila. In ko si ga kupim, ga imam vsaj pet let, dokler mi popolnoma ne zašteka, ker je stokrat padel po tleh, ampak ga imam neizmerno rada in ko si že kupim nov telefon, še en mesec trpim zaradi odtegnitvenega sindroma, ker ves čas mislim na tisti stari telefon. V resnici pa ne vem, kaj je huje. Biti zaljubljen vsaj enkrat na mesec, ali pa enkrat na pet let.

Dejstvo je, da vsi iščemo srečo. Živimo pa v časih, ko je sreča postala nekaj instantnega. Kupi srečko, zadeni denar in boš srečen. Ta varjanta. In tukaj se pojavljajo razni guruji, ki nam obljubljajo nirvano, če bomo zjutraj spili toplo limonado z ingverjem, če se bomo odpovedali glutenu – in če se za sekundo ustavimo pri glutenu – oh common! Jaz res ne morem več poslušat tega jamranja o posledicah uživanja glutena, ker gluten NI fucking kriv za vse vaše težave. Dve leti nazaj je bila dežurni krivec kandida, zdaj je to gluten, čez dve leti pa bo že nekaj novega. Vedno je nekaj! Move on people! In ne prodajajte mi zobne paste brez glutena, ker to je šlo že predaleč. Ali pa piškotov brez glutena, jajc, soje, mleka in oreščkov. A mi lahko pliz nekdo pove, iz česa so potem narejeni ti piškoti. Jaz res ne razumem. In upanja na boljše čase mogoče? Iz samorogov in škratov?

Skratka, mini izpad zaradi glutena, zdaj pa se lahko vrnemo nazaj na guruje aka life coaches. Dandanes nam vsak, ki ima pet minut časa, prodaja svojo filozofijo in deli nasvete kot bombone. Do this, don't do that. Pa kdo si ti sploh, se včasih vprašam, medtem ko jem gluten in za svoje težave krivim kandido. Smo res postali tako zagledani sami vase, da se nam zdi, da se cel svet vrti samo še okrog nas in naše netolerance na mlečne izdelke? Vaš life coach je pa po vsej verjetnosti nek šarlatan, ki je imel preveč prostega časa, se za eno leto zaprl v ašram, zdaj pa vam pošilja maile o položaju Saturna in zakaj je danes dober dan, da daste prati perilo. Jaz tega ne kupim, sorry. Je pa res, da nisem ena od tistih, ki bi bili kronično srečni, razen če bi morda res zadela na loteriji in bi potem brez sramu poležavala pred bazenom, jedla piškote Z glutenom in brala knjige za samopomoč. Ker je tako težko biti srečen z vsem tem denarjem. #samopovem