If You See Something, Say Something

Ne vem točno, kakšne čudne energije se pretakajo po atmosferi že zadnja dva tedna, ali gre morda za to, da je Merkur spet v retrogradni fazi (sicer nimam blage veze, kaj točno to pomeni, ampak vem, da gre za nekaj spornega in kozmičnega), ali gre za prenatrpanost na ljubljanski psihiatriji, ali pa je folk samo pretirano vznemirjen zaradi premiere novega filma iz trilogije 50 odtenkov sive, ampak vam povem, people be crazy. Najprej sem mislila, da sem morda samo jaz malce preobčutljiva na zunanje dejavnike in na svoje veliko presenečenje ugotovila, da ne gre niti za menstruacijo, niti za ovulaciji in celo ne za PMS, ki je običajno dežurni krivec za vse, kar se ne da racionalizirati. In kaj ti še ostane, ko so vsi tvoji hormoni in check? Luna.

Vse skupaj se je začelo s tistim vikendom, ko je ven udarila polna luna, folku pa je le ta očitno udarila v glavo in tudi v ostale dele telesa, kar dokazuje dejstvo, da sem se, nič hudega sluteča, znašla sredi amaterskega porniča. Ja. Kjer sem jaz, je tudi akcija, and not the good kind. Pa prevrtimo na začetek. S kolegicami se odločimo za miren vikend v toplicah, ampak že dejstvo, da je ta vikend padel na polno luno, bi nam lahko dalo vedeti, da bo vse prej kot mirno. Ker nam je luna popestrila že en vikend pred leti, ampak sem pod prisego, da o tistem vikendu raje ne govorim javno. Skratka, s kolegico se odločiva, da zaplavava kakšen krog v zunanjem bazenu in kaj kmalu opaziva, da se tam že sprošča starejši parček. Ok, malce se stiskata, nimam nič proti javnem izkazovanju čustev, ampak to, da sta si izkazovala tista dva, je kar kmalu postalo preveč »čustveno«, če me razumete. Najprej sem si zatiskala oči (v prenesenem pomenu in nato še dobesedno), ko pa je zadeva postala že preveč očitna, in to le meter stran od mene, sem se odločila za protesten izhod iz bazena. Je pa težko ohranjati ogorčenje in skrbeti za svoje dostojanstvo, ko si ob protestnem izhodu popolnoma nag in s tem tisti parček verjetno še bolj motiviraš. Sej je kul, naj se ima folk rad, ampak ne do te mere, ko morajo vsi prisotni naslednji dan kupiti test za nosečnost in začeti jemati preventivni odmerek antibiotikov. Samo povem.

Ampak ok, vseeno je bolje biti v družbi ljudi, ki se imajo radi, sicer javno in preglasno ter gospoda, ki se je vsakič, ko sem šla mimo pogladil po določenem delu telesa, kar si jemljem kot najbolj iskreno obliko občudovanja in laskanja, kot v družbi agresivcev, ki so bili v zadnjem času tudi precej na udaru. Verjetno se vsi spomnite tistega psihopata z avtobusa, ki mi je grozil s smrtjo, ker sem se pogovarjala po telefonu. Ko zdaj pomislim nanj me kr malce zagrabi nostalgija. Sprašujem se, kako se kaj ima, ali ga je še kdo pripeljal do roba živčnega zloma in ali kdaj pomisli name in srčno upam, da ne. No, če en psihopat, ki goji močno sovraštvo do moderne tehnologije ni bil dovolj, se je v zadnjem tednu pojavil še en. Ker ljubljanski javni prevoz ni dovolj scary že sam po sebi. Zadnjič se je namreč moja sestra znašla v bližini tipa, ki je očitno tudi močno alergičen na telefone, saj jo je zelo agresivno prosil, naj svoj telefon, ki ga je samo držala v roki in ga sploh ni uporabljala, usmeri stran od njegove glave. Ker je verjetno mislil, da je agentka pod krinko, ki mu bo s pomočjo telefonskega signala izbrisala spomin, ali pa odkrila njegovo geslo do plačljivih vsebin na pornhubu. Še enkrat, people be crazy.

Pred tistim incidentom sem precej naivno razmišljala, da se v Ljubljani nimam česa bati. Povsod sem hodila sproščeno, tudi ponoči in celo mimo železniške postaje (kar res ne priporočam), zdaj pa naokrog hodim s solzivcem, ker vem, da si s tistim burekom, ki mi običajno dela družbo na poti domov, ne morem pomagati. Čeprav pa tudi za ta solzivec sploh ne garantiram, da sploh še deluje ali pa da bi ga v paniki sploh znala uporabiti, in zavedam se, da bi bil tisti burek verjetno boljše orožje v primeru panike. Dejstvo pa je, da so mi ljubljanske ulice postale bolj strašljive od tiste neugledne četrti v Brooklynu, kjer sem bivala pred kratkim. In kot pravijo v New Yorku: »If you see something, say something«, bi pri nas to lahko skrajšali na samo »I saw something«. Vidiš ljudi, ki te neprijazno odrinejo, ko vstopajo na bus, ker se njim itak bolj mudi kot tebi, vidiš folk, ki so jih zaradi prenatrpanosti na psihiatriji pustili, da mirno hodijo po ulicah, kljub svoji neracionalni paranoji pred telefoni, in kaj kmalu se ti tisti vikend v toplicah zdi popolnoma nedolžen. Ker si raje priča seksu kot umoru.

In zdaj ko se približuje še prazna luna, upam, da so se kozmične energije malce umirile in da se bliža malce bolj prijazno obdobje v znamenju Venere, če pa ne, pa vsaj Marjana. #samopovem 

Tuppergate

Takoj po novem letu sem se vestno lotila pisanja nove objave na temo novoletnih zaobljub, saj veste, novo leto, nova jaz in podobne neumnosti, in ugotovila, da še celo mene ne zanima, kaj imam za povedati, zakaj bi to povem zanimalo vas. Koga brigajo odločitve, ki se jih ljudje držimo točno 24 ur, preden ugotovimo, da nas bo pobralo, če ne pojemo še enega kosa torte, prižgemo čika in obupamo nad telovadbo, še preden smo se je sploh konkretno lotili. In še preden je udarila slaba vest, sem se odločila, da je letos sploh ne bom imela. Jedla bom, kar bom hotela (itak sem med tisto slavno praznično virozo shujšala dve kili), telovadila bom po potrebi (predvsem pred pripravami na Plažo 2017) in spila tisti drugi kozarec vina. Spet sem napisala kozarec. Ooops. In ko smo že pri pitju vina in drugih alkoholnih pijač… Kolegica me je opozorila, da čisto preveč pišem o konzumiranju alkohola, ker v resnici sploh ne pijem tako zelo veliko, in zdaj sem se znašla v moralni dilemi: ali o tem neham pisati ali pa začnem več piti? Ker svojih bralcev nikakor nočem zavajati, sem se odločila za tisto drugo varianto. Ker mi bolj ustreza in ker se novoletnih zaobljub letos itak ne mislim držati. In kot sem že rekla, koga brigajo zaobljube, ljudje hočejo prave zgodbe, ljudje hočejo škandal, in ker sem jaz tukaj, da vam ustrežem, boste danes to tudi dobili.

Kot sem že rekla, letos zavračam vse zaobljube in tradicije, celo tako drzna sem bila, da za silvestrovo nisem nosila rdečega spodnjega perila, ki naj bi prineslo srečo v ljubezni. Lani sem ga in no… Saj berete moje objave. Mislim, da po vseh skrivnostnih izginotjih v Jemen in podobnih situacijah nisem bila pripravljena na še en fiasko. In kaj se je zgodilo? Totalen preobrat. Moja fuck the system energija je padla na plodna tla in nabašem na potencialnega snubca. In to ne na kogarkoli, ampak na nekoga, ki bi celo znal ustrezati vsem kriterijem, ne samo tisti osnovi, saj veste, da ima avto in te vsake toliko pelje na kebab, ali pa samo to, da ima avto, ti pa mu posodiš za kebab (ah, memories…). Govorimo o čisto drugi ligi, govorimo o človeku, s katerim se ujemaš v večih stvareh kot v horoskopskem znaku. O človeku, ki deli tvojo strast do piva, ki razume tvoje bizarne šale o truplih v prtljažniku, in ki ti celo pove, da je bila ta šala tista, ki ga je osvojila. Skratka, Venera je končno uspešno opravila svojo funkcijo. Vsaj tako sem mislila, dokler ni prišlo do afere Tuppergate.

Če se za trenutek odmaknem od zgodbe in povem nekaj dejstev o pomembnosti posode tupperware. Vsi jo imamo. Nekateri si celo težko predstavljamo življenje brez nje. Nekateri, recimo moja mama, je z njo tako obsedena, da grem stavit, da je v vsako posodo vgradila GPS sistem in se s tem prepričala, da jo vedno dobi nazaj. Spomnim se, da sem si pred leti izposodila eno od njenih posodic in jo pozabila pri prijateljici, ki se je v tistem času ravno selila in uboga posodica se je pomešala med ostale stvari in ni več našla poti nazaj. Ali pa je zavestno ostala tam, ker se je pri moji mami počutila utesnjeno in nadzirano. Jaz je ne obsojam. Skratka, po desetih letih me mama vsake toliko še vedno vpraša, kaj se je z njo zgodilo in mi to meče naprej, kadarkoli se le da. Tudi če pogovor nima absolutne veze s tem. Jaz ji recimo povem, da me boli glava, ona pa pravi, da je to zato, ker nisem še nič jedla in da če bi imela dober tupperware, bi si lahko vsak dan malico odnesla v službo. Ok, mami, štekam, oprosti za tisti tupperware. It's in a better place. Samo povem.

In zdaj, ko veste, kako pomemben je tupperware in kako pomembno vlogo igra v mojem življenju, se lahko vrnemo nazaj na prvotno zgodbo. Skratka, tista zgodba se je nekaj časa razvijala v zelo pozitivni smeri, zvezde so bile poravnane in tako naprej, potem pa sem začutila, da nekaj ni ok. In tako se zmeniva, da se dobiva in on se prikaže z vrečko v roki. Na skrivaj upam, da mi je končno prinesel tisto žarnico, katero je obljubil, da bo zamenjal, ko pa sem vrečko odprla in v njej zagledala svoj tupperware, sem vedela, da to ne pomeni nič dobrega. Zakaj bi nekomu vrnil posodo, če se boš z njim še dobil? In imela sem prav. Tokrat ni šlo za Jemen, šlo je za tupperware. Seveda sem bila žalostna in šokirana, a na skrivaj vseeno malce vesela, da je moja posoda našla pot domov. Če se z nekom že moraš raziti, naj ti ta vsaj vrne tvojo posodo. It's the right thing to do.

In spet smo tukaj, novo leto, stare zgodbe, tokrat z nepredvidenim obratom. Če nič drugega, pa zdaj vsaj vemo, da je bolj odrasla in galantna verzija odhoda v Jemen to, da nekomu vrneš njegov tupperware. Kar spoštujem. In če kdaj ne boste vedeli, kako bi nekomu povedali, da je med vama konec, mu vrnite njegov tupperware. Če pa še kar ne bo dojel, potem pa vam ostane samo še Jemen, vendar pa tega uporabite le v skrajni sili, ker to res ni kul. #samopovem