Po aferi Tuppergate (za več informacij o aferi
Tuppergate si oglejte prejšnjo objavo), sem se zalotila, da imam pred sabo samo
dve opciji. Ali se utapljam v žalosti in poceni vinu ali pa se pogumno lotim
naslednjega koraka. In takrat sem pomislila: »Kaj bi naredila Taylor Swift?«
Taylor se ziher ne bi prepustila malodušnosti in pretiranem vnašanju
nepotrebnih kalorij. Taylor bi se v roku enega tedna vrgla v novo zvezo, po
enem mesecu bi jo končala in o celotni zadevi napisala super catchy komad, ki
bi ga na skrivaj poslušali pripadniki vseh generacij. Zato sem po temeljitem
razmisleku in nekaj kozarcih vina, svoj dobri stari tupperware pospravila v
kuhinjsko omarico in se odločila to pull a Taylor ter si odprla profil na
Tinderju. Ker se klasično zmenkarjenje do sedaj ni obneslo in ker sem že resno
potrebovala material za nove objave. In naj vam povem, materiala imam dovolj,
da bi lahko napisala krajši roman, bo pa tudi ta objava čisto dovolj, da
dojamete bistvo te neprecenljive izkušnje.
Ok, afera Tuppergate se je končala, jaz pa se na neko
dolgočasno zimsko sredo popoldan odločim, da si odprem profil na Tinderju, ker
why not. Lahko spoznaš zanimive ljudi, lahko dobiš nove izkušnje, napišeš
bestseller ali pa si z nekom samo malce krajšaš čas, if you know what I mean.
In tako naredim nabor svojih najboljših fotk, iz dobrih kotov in u nulo
izračunanih odvodov in integralov, z dobro osvetlitvijo in ravno pravimi filtri,
skratka selfiji de luxe, in se malce prestrašeno lotim tega novega neznanega
teritorija. Bistvo mi kmalu postane jasno, swipe left, če ti oseba ni kul, ter
swipe right, če ti je. Če oba potegneta v desno, je a match. Precej preprosto,
a ne? Ja, je, dokler pri neki deseti fotki ne naletiš na The Tupperware Guy-a.
In si v moralnem precepu. Kaj zdaj? A je kakšna opcija, da ne narediš nič? Bo
on vedel, da sem ga skenslala? Me morda opazuje skozi kakšno skrito kamero na
Tinderju? V vsej tej paniki sem telefon na hitro odložila in rok in kakšnih 15
minut samo sedela ter razmišljala, kaj naj naredim. In potem sem se odločila za
swipe left. Because he left.
To pa ni bila edina moralna dilema, ki se me je
polotila tisti prvi dan, ker sem kmalu nabasala še na dva bivša in na cel kup
prijateljev in znancev. In kaj zdaj? Nočeš jih užaliti in potegniti v levo,
dejstvo pa je, da če bi si bili kul, ne bi zdaj vsi pristali na Tinderju. In
tako je bila dilema odpravljena, jaz pa sem se pogumno lotila nadaljnjih
čekiranj profilov. In precej kmalu prišla do zelo pomembnega zaključka, da vse
te tipe, s katerimi sem se »ujela«, lahko razvrstim v nekaj precej zanimivih
kategorij.
Prva kategorija, ki je najbolj izstopala, so seveda
tipi, ki ne ovinkarijo in pogovor precej hitro obrnejo na seks. Itak. Še dobro,
da ni opcije, da bi si tam pošiljali fotke, ker bi bil moj inbox kaj kmalu poln
dick picov. Ampak na Tinderju namesto dick picov dobiš samo nespodobna povabila
in romantična vprašanja v stilu: »A te kdo servisira?« Classy, nimaš kej. Ampak
ok, nimam nič proti temu, vsak je tam s svojim namenom, čeprav so nekateri
nameni včasih premalo direktni. Recimo, nekdo ti ponuja seks, spet nekdo drugi
pa ti ne nudi ne resne zveze ne seksa. O čem potem govoriva? O dogovorjeni
poroki? O ogledu razstave mačk na Gospodarcu? V tem primeru bi že raje dobila
nespodobno povabilo, ker bi vsaj vedela, pri čem sem. Hold the dick pic tho.
Druga, precej močna kategorija na Tinderju, so seveda
športniki. To so profili, na katerih so vsaj tri slike, ki kažejo nato, da so s
srcem in dušo predani različnim vrstam športa. Tako recimo vidiš modela na
kolesu, ob kolesu, s kolesom v gorah, na Triglavu, pod Triglavom, v kolesarskih
hlačkah, a pazi to, brez kolesa, skratka, sej razumete. Model je športnik. In
čeprav me tak entuzijazem do športa malce straši, sem nabasala na tipa, s
katerim bi šla na Triglav, pod Triglav in se celo malce popeljala s kolesom na
kak manjši hrib, mu pomagala prikriti umor, ali pa donirala ledvico, tisto ta
boljšo, a me ni nikoli kontaktiral. In še dobro, da ne, ker mislim, da bi se ta
romanca končala v stilu komada od Taylor Swift. Catchy ampak tragično.
Obstaja tudi kategorija skrivnostnežev, ki so najbolj
izmuzljiva sorta tipov na Tinderju in z njimi ni vredno zgubljati časa, saj se
vse odvija precej počasno. Tako se mi je recimo zgodilo, da mi je nek tip po
kakšnem tednu najinega »ujemanja« v inbox napisal: »Hej.« Na kar sem mu jaz
odgovorila: »Hej.« Čez dober teden mi je napisal: »Hi.« Na kar sem mu jaz
napisala: »Hi.« Potem, čez kakšen teden, je napisal: »Kako si?« Jaz pa njemu: »V
redu, pa ti?« Še vedno čakam njegov odgovor. Vabilo na najino poroko dobite čez
približno deset let. Samo povem.
So pa tukaj tudi fantje v stilu »sem, kar sem« in če
povem po pravici, so mi ti še najljubši. To niso tipi, ki imajo za profilke
slike s potovanj, ali slike na kolesu in celo ob kolesu se ne slikajo, to so
tipi, ki se slikajo nekje na vrtu za hišo, na nogah imajo obute rahlo umazane
kroksice, v eni roki držijo pivo, skozi majico pa jim ven gleda pivski
trebušček. To je to. To je to, kar dobiš, če te na zmenek povabi tak tip. Tukaj
nimaš kej ugibati in se nimaš kaj spraševati, tip je na eni fotki pokazal točno
to, kar je in to so tipi, ki bi jih morali bolj ceniti. Ampak vseeno potegneš v
levo, ker je tvoj lajf en dolg komad od Taylor Swift. Draga Taylor, po tej
izkušnji s Tinderjem, te še bolj razumem in spoštujem.
Skratka, Tinder je kot klub ob treh zjutraj, nekateri
so za akcijo, nekateri slonijo ob šanku in se še vedno odločajo, ali bojo
ostali ali šli domov, nekateri ostanejo do jutra in grejo domov z edino osebo,
ki je še približno trezna in je pač še tam, tisti, ki pa so tehtali med večimi
opcijami in se za nobeno niso mogli odločiti pa grejo po navadi domov kar sami.
Ali pa v trojčku, če sta Marjan in Venera v ravno pravi korelaciji. Meni osebno
je bila izkušnja več kot zabavna, v klubu pa sem ostala, dokler nisem zaslišala
dobri stari California Love, ki običajno signalizira, da je žurke konec. Če sem
pa odšla domov sama ali v dvoje, pa naj ostane skrivnost. Gotta keep it classy.
#samopovem
